Jedro

Ker je bila tožba toženki pravilno fiktivno vročena, pa nanjo v roku 30 dni ni odgovorila, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženka dolžna tožnici vrniti neupravičeno prejete republiške štipendije.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep z dne 17. 7. 2012 razveljavi.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sklepom opr. št. II Ps 2044/2011 z dne 17. 7. 2012 je sodišče prve stopnje pritožbo z dne 14. 6. 2012 štelo za umaknjeno, ker je ugotovilo, da toženka ob vložitvi pritožbe z dne 14. 6. 2012 zoper zamudno sodbo iste opr. št. z dne 31. 5. 2012, niti kasneje v roku, ki ga je določilo v nalogu, ni plačala sodne takse.

S citirano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.795,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 8. 2011 dalje do plačila. Obenem je odločilo, da je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki tudi njene stroške postopka za sodne takse v znesku 45,00 EUR, po preteku tega roka pa ji plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sklep in zamudno sodbo je toženka vložila pritožbo in sicer zoper sklep zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in vrne v ponovno obravnavanje. Navaja, da je bila odsotna, ker je začasno živela v Italiji. Pošto, ki je prihajala na naslov njenega stalnega prebivališča, je dvigovala njena mati, ki pa jo o prispelih pošiljkah ni obveščala.

Zoper zamudno sodbo pa je toženka vložila pritožbo, ker ne more plačati dolgovanega zneska, saj bi bila ogrožena njena socialna varnost. V zadnjih letih je imela veliko, zlasti finančnih težav. Ko je zaključevala srednjo šolo, sta se starša ločevala in sta z mlajšo sestro sami ostali z materjo, ki je bila brezposelna. Ker je veliko delala, ni uspela zaključiti letnika. Od maja do septembra je bila v Italiji, in ni vedela, da je zadeva na sodišču. Trenutno opravlja izpite na A. izobraževalnem centru in namerava nadaljevati šolanje. Šolanje in šolnino plačuje sama in se komaj prebija iz meseca v mesec. Prosi za odpis dolga.

Pritožba zoper sklep je utemeljena, zoper zamudno sodbo pa neutemeljena.

K sklepu Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženka zoper zamudno sodbo dne 20. 6. 2012 vložila pritožbo in ni plačala takse. Zato je sodišče prve stopnje toženko s plačilnim nalogom pozvalo, da v roku 15 dni za pritožbo plača sodno takso v višini 45,00 EUR z nakazilom na prehodni podračun tega sodišča, določen za plačevanje sodnih taks, v obrazcu univerzalnega plačilnega naloga in navedlo, katere podatke mora pri plačilu navesti. Obenem jo je opozorilo na pravne posledice, kolikor takse v danem roku ne bo plačala.

Navedeni plačilni nalog je toženka prejela 22. 6. 2012. Ker iz izpisa plačilnega prometa UJP net dne 12. 7. 2012, ki je priložen, ni bilo razvidno, da bi bila sodna taksa plačana je sodišče z izpodbijanim sklepom skladno z določbo 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) štelo pritožbo vloženo zoper zamudno sodbo, za umaknjeno.

Iz obrazca univerzalnega plačilnega naloga, ki ga je predložila toženka, pa izhaja, da je dne 4. 7. 2012 plačala sodno takso. Ker je toženka, ki je prejela poziv na plačilo takse 22. 6. 2012, plačala sodno takso v višini 45,00 EUR dne 4. 7. 2012, to je v roku 15 dni in na obrazcu navedla tudi vse zahtevane podatke, vključno z referenco, je pritožbeno sodišče toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.

K zamudni sodbi Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo zamudno sodbo, saj so bili izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji po 318. členu ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po citirani določbi 318. člena ZPP je zamudno sodbo mogoče izdati, če toženec v roku 30 dni od vročitve tožbe v odgovor ne odgovori na tožbo in če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je tožencu pravilno vročena tožba v odgovor, - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP), - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Po citirani določbi je odgovor na tožbo torej obvezen, posledica opustitve odgovora na tožbo pa je zamudna sodba. Tako je v primeru pasivnosti toženca že v fazi priprave na glavno obravnavo predvidena možnost izdaje zamudne sodbe, če toženec pravočasno ne vloži odgovora na tožbo. V konkretnem primeru je toženki bila tožba vročena v odgovor, vendar v roku iz 277. člena ZPP na tožbo ni odgovorila. V zvezi z vročanjem pritožbeno sodišče poudarja, da je iz dokumentacije v sodnem spisu razvidno, da je bila vročitev opravljena po določbi 142. člena ZPP v zvezi z 141. členom ZPP. Gre za tako imenovano fiktivno vročitev, saj je bilo toženki puščeno obvestilo o prispeli pošiljki in naveden rok, do katerega lahko pisanje dvigne na pošti. Toženka je bila tudi opozorjena na posledice in sicer, da v primeru, če ne bo sodnega pisanja dvignila v določenem roku, se bo štelo, da je sodno pisanje vročeno. Toženka se v pritožbi zoper sodbo sicer sklicuje na to, da je bila od maja do septembra 2011 v Italiji, vendar za takšne trditve ni predložila nobenih dokazov in tudi ne navaja, da tožbe sploh ne bi prejela, niti po vrnitvi iz Italije. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka tožbo prejela in da nanjo v 30 dnevnem roku ni odgovorila. Tožnik je v tožbi navedel vsa odločilna dejstva, iz katerih izhaja materialnopravna posledica, kot jo uveljavlja s tožbo. Iz navedb v pritožbi in predloženih dokazov izhaja, da je tožeča stranka z odločbo št. ... z dne 12. 11. 2007 (priloga A3) toženi stranki dodelila republiško štipendijo za šolanje na Fakulteti B. za pridobitev izobrazbe (smer) računalništvo in informatika in ji določila štipendijo za šolsko leto 2007/2008 v višini 142,87 EUR mesečno. Iz tega naslova ji je bil izplačan znesek 1.795,19 EUR (priloga A4). Z odločbo št. ... z dne 20. 4. 2011 (priloga A5) pa je tožeča stranka odločila, da toženi stranki pravica do republiške štipendije preneha, ker ni izpolnila obveznosti in ni predložila dokazila o uspešno opravljenem letniku, za katerega je prejemala štipendijo.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da je podan dejanski stan neupravičene obogatitve na strani tožene stranke in s tem njena obveznost vrnitve neupravičeno prejetih sredstev. Ker tožena stranka tožeči stranki ni predložila dokazila, da je šolanje uspešno dokončala v skladu z 41. členom Pravilnika o štipendiranju (Ur. l. RS, št. 48/99 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), niti ni pojasnila razlogov za nedokončanje šolanja, je sodišče prve stopnje zaključilo, da se s tem ni uresničil namen, zaradi katerega ji je bil znesek 1.795,19 EUR izplačan. Ker se namen ni uresničil, je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti navedeni znesek v skladu z določbo prvega odstavka 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami, v nadaljevanju ZZZPB) in prvim odstavkom 44. člena Pravilnika.

Sodišče je ugodilo tudi zahtevku za zamudne obresti skladno z določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ), ki določa, da kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Ker je tožeča stranka zahtevala zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje, je sodišče temu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka dolžna od 23. 8. 2011 dalje do plačila, od vtoževane glavnice plačati še zamudne obresti.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje, že glede na določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ne morejo biti upoštevne, saj se zamudne sodbe glede na citirano določbo ne more izpodbijati zaradi nepopolne in tudi ne zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka namreč ni uspešno dokončala šolanja, kar nenazadnje tudi sama navaja v pritožbi. Socialne razmere, zaradi katerih ni uspela dokončati šolanja, pa za rešitev predmetne zadeve niso pravno relevantne, kajti odločitev je odvisna od izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev. Ker so bili ti pogoji izpolnjeni, je prvostopno sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, s katero je naložilo toženki, da plača znesek, do katerega ni bila upravičena. Materialno stanje toženke pa ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega in procesnega prava, kot je bilo uporabljeno v tem primeru. Sodišče tudi nima nobene pravdne podlage, da bi odločalo o morebitnem odpisu oziroma oprostitvi plačila, temveč je omenjeno lahko le predmet medsebojnega dogovora strank.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in kot pravilno in zakonito potrdilo izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje.