Jedro

Kadar tožeča stranka v tožbi navede očitno prenizko vrednost spornega predmeta, se sodišče ne sme izreči za stvarno nepristojno, marveč mora poprej opraviti svojo korekturno dolžnost, ki mu jo nalaga tretji odstavek 44. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Kot vrednost spornega predmeta je v tožbi navedla znesek 100,00 EUR.

Okrožno sodišče v Ljubljani se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi. Odločilo je, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrajnemu sodišču na Vrhniki.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču predlaga, naj dovoli nadaljevanje pravdnega postopka pred tem sodiščem. Navaja, da je v tožbi prišlo do tiskovne pomote. Dejanska vrednost spornega predmeta je namreč 100.000,00 EUR in ne 100,00 EUR kot je pomotoma zapisano v tožbi. Logično je, da v tej pravdni zadevi, kjer gre za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju in ki se nanaša na izročitev celotnega kmetijskega posestva skupaj s stanovanjsko hišo, gospodarskim poslopjem in kmečko mehanizacijo, celotna vrednost spora gotovo ni zgolj 100,00 EUR marveč 100.000,00 EUR.

Pritožba je utemeljena.

ZPP (1) v 1. odst. 30. čl. določa, da so Okrajna sodišča pristojna za sojenje o sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR. Če pa vrednost presega 20.000,00 EUR, je podana pristojnost okrožnega sodišča (1. odst. 32. čl. ZPP).

Za uporabo navedenih pravil o pristojnosti, je torej odločilno vprašanje, kakšna je vrednost spornega predmeta v tej pravdi. Drugi odstavek 44. čl. ZPP določa, da je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek (taka je tudi obravnavana zadeva), odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Na to pravilo se opira tudi izpodbijani sklep. Vendar pa 3. odst. 44. čl. ZPP določa tudi korekturno dolžnost sodišča. V primeru, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Korekturna dolžnost sodišča ne nastane že ob vsakem dvomu o pravilnosti, pač pa le, če bo že na prvi, laični pogled jasno, da z navedbo vrednosti nekaj ni v redu (ker npr. izrazito odstopa od razumnih razponov vrednosti konkretnega predmeta) (2).

V obravnavani zadevi gre prav za tak, ekstremen primer. V tožbi, ki se nanaša na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katere predmet so nepremičnine, je že na prvi pogled očitno, da je navedena vrednost 100,00 EUR kot vrednost spornega predmeta več kot očitno prenizka. Še več: očitno je, da gre za pisno napako. To pa pomeni, da bi sodišče v skladu s 3. odst. 44. čl. ZPP moralo opraviti svojo korekturno dolžnost. Dokler tega ne stori, tudi ni mogoče kot odločilne vrednosti spornega predmeta šteti tiste, ki jo tožeča stranka navaja v tožbi.

Sodišče prve stopnje je torej z izostankom postopka po 3. odst.44. čl. ZPP ravnalo procesno napačno. Posledica takšnega procesno napačnega ravnanja je, da o stvarni nepristojnosti sploh še ni mogoče odločiti, saj postopek ugotovitve vrednosti spornega predmeta še ni končan. Ob umanjkanju ustreznih procesnih dejstev, je izpodbijani sklep preuranjen oziroma napačen.

Ker je tako, je pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (3. točka 365. čl. ZPP).

V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z napotilom in svojo obveznostjo iz 3. odst. 44. čl. ZPP. Pri tem bo sodišču lahko v pomoč tisto, kar je navedla tožeča stranka v pritožbi proti izpodbijanem sklepu.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 73/2007 in nadaljnji).

(2) glej Jan Zobec v Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, Ljubljana 2005, I. knjiga, stran 231.