Jedro

Carinski organ prve stopnje in tožena stranka v postopku nista pridobila navedene dispozicije, da bi lahko brez dvomov ugotovila, komu in od koga je bila dispozicija (pooblastilo) dano. Napačen je zaključek tožene stranke, da je brez dvoma carinski zavezanec v obravnavanem primeru oseba, ki je vpisana v polje lastnik blaga - razstavljalec, ne da bi se v postopku vpogledale in presodile tudi listine, ki so deklaraciji priložene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS št. ... z dne 18. 7. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo družbe A. d.d.,, ki je pripojena tožeči stranki, zoper odločbo Carinarnice C. št. ... z dne 18. 12. 1998. Navaja, da je bilo s carinsko deklaracijo za sejemsko blago št. 13 z dne 2. 4. 1993 Carinske izpostave D. prijavljeno v carinski postopek začasnega uvoza različno blago (pet rovokopačev, trije viličarji in dva električna napajalnika) z rokom vrnitve v tujino do 10. 8. 1993, ki je bil kasneje podaljšan do 17. 11. 1993. Po ugotovitvi, da je del blaga, in sicer pet rovokopačev s pripadajočimi deli še vedno nerazdolžen, je carinski organ prve stopnje tožnika, ki je kot lastnik blaga vpisan na obravnavani carinski deklaraciji, z dopisom z dne 22. 10. 1998 pozval, naj v roku 10 dni predloži listine, s katerimi bo dokazal, da je bilo blago vrnjeno v tujino oziroma dokončno ocarinjeno. Tožnik je v odgovor poslal vso dokumentacijo, ki jo je po svojih navedbah imel, in sicer prijavo za udeležbo družbe E. d.o.o. na mednarodnem sejmu gozdarstva in kmetijstva, preklic rezervacije dodatnega sejemskega prostora s strani iste družbe in del seznama razstavljalcev na omenjenem sejmu, kjer je ta družba navedena. Po mnenju tožene stranke je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je potem, ko je ugotovil, da blago ni bilo vrnjeno v tujino ali dokončno ocarinjeno, tožniku obračunal in naložil v plačilo carino in druge uvozne davščine v skupnem znesku 1.240.700,00 SIT. Tožena stranka kot neutemeljen zavrne pritožbeni ugovor, da tožnik ni carinski zavezanec in da je v polje, ki označuje lastnika blaga - razstavljalca, vpisan po pomoti. Kot carinskega zavezanca je na podlagi 24. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 do 21/90, v nadaljevanju CZ/76) določila tožnika, ki je vpisan v polje "lastnik blaga - razstavljalec". Po 6. členu takrat veljavnega Pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 71/80 do 88/89 in Uradni list RS, št. 17/91 do 43/93, v nadaljevanju Pravilnik) sme carinarnica sprejeti deklaracijo za sejemsko blago le, če je vložena najpozneje 48 ur pred otvoritvijo sejma. Takšna deklaracija mora biti izpolnjena po 255. členu CZ/76 in so ji priložene listine iz 254. člena istega zakona. Deklarant vpiše v deklaracijo podatke o uvozniku oziroma izvozniku in potrebne podatke o blagu in ustrezno tarifno postavko (255. člen) ter priloži listine (254. člen), s katerimi se dokazujejo dejstva, bistvena za ocarinjenje blaga. Isti člen hkrati določa, da v primeru, ko v imenu carinskega zavezanca nastopijo v postopku za ocarinjenje blaga druge osebe, so te osebe odgovorne za pravilnost opravljenih dejanj oziroma za opustitev dejanj, ki bi jih bilo treba opraviti. Te osebe morajo imeti od carinskega zavezanca pisno pooblastilo oziroma dispozicijo. V obravnavanem primeru je carinski deklarant družba F. d.o.o., ki je carinsko deklaracijo izpolnila in jo podpisala. Na obravnavani deklaraciji je v polju "lastnik blaga - razstavljalec" vpisan tožnik, na njej pa je tudi označena dispozicija 11721. Družba E. d.o.o., ki jo kot carinskega zavezanca navaja tožnik, ni omenjena na carinski deklaraciji, zato jo tožena stranka ne more šteti kot carinskega dolžnika. Res da je omenjena družba bila prijavljena kot razstavljelec na sejmu, zaradi katerega je bilo obravnavano blago začasno uvoženo, vendar je to dejstvo za ugotovitev carinskega dolžnika irelevantno. Kot lastnik blaga je v carinskem dokumentu, carinski deklaraciji vpisan tožnik, zato je tožena stranka mnenja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je k plačilu carinskih dajatev na podlagi 3. odstavka 249. člena CZ/76 zavezal tožnika.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu, ker meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Res je v deklaraciji za sejemsko blago št. 13 z dne 2. 4. 1993 deklarant družba F. d.o.o. iz D pod rubriko "lastnik blaga - razstavljelec" označil tožnika. Vendar pa takšna nepravilna in pomotna izpolnitev carinske deklaracije ne more vzpostavljati neke absolutne in neizpodbitne domneve, ki ne dopušča nasprotnega dokaza, da je lastnik oziroma začasni uvoznik in s tem carinski zavezanec nekdo drug, ki ni naveden v carinski deklaraciji. Tožnik je že na prvi stopnji carinskemu organu predložil dovolj dokazov, da je lastnik oziroma začasni uvoznik blaga po sporni deklaraciji družba E. d.o.o. in ne tožnik. Zaključek tožene stranke da je tožnik carinski zavezanec, ker ga je carinski deklarant v deklaracijo vpisal kot lastnika blaga, je zmoten. Tožnik carinskemu deklarantu družbi F. d.o.o. iz D. nikoli ni dal pisnega pooblastila za začasni uvoz blaga po sporni deklaraciji, še manj pa za izpolnitev deklaracije z navedbo, da je lastnik in s tem tudi carinski zavezanec za omenjeno blago. Tožena stranka še opozarja, da je deklarant F. d.o.o. iz D. dne 21. 9. 1993 vložil vlogo za podaljšanje roka začasnega uvoza, v kateri je navedel, da je začasno uvozil blaga za komitenta E. d.o.o. Navedeni vlogi je carinski organ prve stopnje ugodil in podaljšal rok za vrnitev začasno uvoženega blaga po sporni deklaraciji, do 17. 11. 1993. S tem je po mnenju tožeče stranke carinski organ sprejel dejstvo, da je carinski zavezanec po sporni deklaraciji družba E. d.o.o. in ne tožnik. Zato ni podana pravna podlaga, da bi se tožnika štelo za carinskega zavezanca. Na koncu tožnik še opozarja na zastaranje naknadnega obračuna carinskih dajatev, saj bi bilo potrebno le te poravnati do 17. 11. 1993, prvostopna odločba pa je bila izdana šele 18. 12. 1998, torej po poteku petletnega zastaralnega roka. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, pri čemer poudari, da je ugovor zastaranja neutemeljen in se pri tem sklicuje na 2. odstavek 56. člena CZ/76. Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča je zaključek tožene stranke in pred njo carinskega organa prve stopnje, da je v obravnavanem primeru tožnik carinski zavezanec za začasno uvoženo blago po deklaraciji za sejemsko blago št. 13 z dne 2. 4. 1993 utemeljen na nepopolnem in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Nesporno je sicer, da je tožnik na sporni deklaraciji naveden kot lastnik blaga - razstavljalec, vendar pa je tožnik že v pritožbi ugovarjal ugotovitvi prvostopnega carinskega organa, da je carinski zavezanec. Tožena stranka se v zvezi s tem pritožbenim ugovorom sklicuje na 6. člen Pravilnika ter 254. in 255. člen CZ/76 ter kot odločilno okoliščino navaja številko dispozicije 11721 na sporni deklaraciji, ki naj bi predstavljala ustrezno pooblastilo tožnika carinskemu deklarantu F. d.o.o. iz D. za vložitev sporne deklaracije. Carinski organ prve stopnje in tožena stranka v postopku nista pridobila navedene dispozicije, da bi lahko brez dvomov ugotovila, komu in od koga je bila dispozicija (pooblastilo) dano. Napačen je zaključek tožene stranke, da je brez dvoma carinski zavezanec v obravnavanem primeru oseba, ki je vpisana v polje lastnik blaga - razstavljalec, ne da bi se v postopku vpogledale in presodile tudi listine, ki so deklaraciji priložene. Po določbi 4. odstavka 254. člena CZ/76 se z listinami, ki so priložene deklaraciji, dokazujejo dejstva, ki so bistvena za ocarinjenje blaga. Iz teh listin pa je razvidno, da se fakture za sporno blago glasijo na družbo E. d.o.o., D., ravno tako se isto družbo kot prejemnika blaga (polje 8) navaja na enotni carinski listini, s katero je bilo blago ob vstopu v Slovenijo prijavljeno na Carinski izpostavi G. dne 1. 4. 1993 ter napoteno Carinski izpostavi D z rokom predaje 3. 4. 1993. Iz istih listin, torej listin, ki so priložene sporni carinski deklaraciji, je tudi razvidno (na kar opozarja tudi tožeča stranka v tožbi), da je carinski deklarant F. d.o.o. iz D. za komitenta E. d.o.o. vložil prošnjo za določitev novega roka začasnega uvoza blaga po sporni carinski deklaraciji. Carinski zavezanec je oseba, na katero se glasi prevozna listina, oseba, na katero se prenesene pravice iz prevozne listine, oseba, ki prinaša blago na carinsko območje Slovenije ali ga odtod odnaša, kot tudi vsak drug, ki je v primerih, določenih v tem zakonu, dolžan plačati carino (1. odstavek 24.člena CZ/76). Tožena stranka sicer pravilno navaja materialne predpise (6. člen Pravilnika in 3. odstavek 249. člena, 254. ter 255. člen CZ/76), vendar jih je po presoji sodišča zaradi nepopolno ugotovljenega stanja napačno uporabila.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena, v katerem bo tožena stranka popolno ugotovila dejansko stanje ter na tako dejansko stanje uporabila materialne predpise.