Jedro

Pretihotapljen avtomobil s ponarejeno identiteto in zasežen s strani carinarnice je stvar, katere namembna raba je izključena; kupec zato ob drugih pogojih uveljavlja razdrtje pogodbe o nakupu vozila (508. in 510. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožniku plačati tolarsko protivrednost zneska 32.500 DEM ob upoštevanju obračuna po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter stroške pravdnega postopka. Višji tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na plačilo zamudnih obresti, je zavrnilo. Tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu tako spremenilo, da je toženi stranki naložilo, da mora tožniku od prisojenega zneska plačati tudi zamudne obresti po obrestni meri, po kateri so se obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve od 17.12.1990 dalje do plačila. Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka proti tej sodbi vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč nižje stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dokumentirano je, da je Carinarnica v Ljubljani z odločbo z dne 26.1.1993 tožniku priznala lastnino spornega avtomobila, naložila mu je le, da ga mora vrniti v tujino ali pa zanj plačati carinske dajatve. Toženca sta z odvozom avtomobila na Hrvaško sicer seznanjena, nista pa pozvana od tožnika, naj plačata carino, da bi ga bilo mogoče registrirati in uporabljati. To pa pomeni, da ne obstoji takšna pravna napaka stvari, zaradi katere bi bil sklenjeni pravni posel v celoti ničen. Avto je še vedno v tožnikovi posesti, čeprav se nahaja v sosednji državi. Izpodbijana sodba vzpostavlja stanje, po katerem bi toženca bila dolžna vrniti kupnino, tožnik pa bi bil obogaten še za posest avtomobila, ki je ostal v njegovi lasti.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijska trditvena podlaga je usmerjena le na nasprotovanje pravni razlagi, ki jo sprejema izpodbijana sodba, medtem ko formalno uveljavljanega revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne obrazloži. V okviru slednjega revizijskega razloga je zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovljeno dejansko stanje zanesljivo omogoča sklepanje o odgovornosti tožencev za pravno napako prodane stvari (508. člen ZOR) in posledično razdrtje pogodbe po samem zakonu (1. odstavek 510. člena ZOR). Tožnik je kupil avtomobil, ki je bil v domačo državo pretihotapljen in katerega identiteta je bila ponarejena. Zaradi zahtevka države (carinarnice) je bil iz tožnikove posesti odvzet, nakar je bilo tožniku (na njegovo ime je bilo vozilo registrirano) z odločbo naloženo, da ga vrne v tujino ali preda carinarnici na prosto razpolago. Ni odločilno, proti komu je carinarnica vodila postopek in koga je smatrala za lastnika vozila. Pravno relevantno je, da je tožnik kupil stvar, ki je zaradi pravne napake izključila njeno uporabo in mu je z odločbo državnega organa bila celo odvzeta iz posesti. To seveda vpliva na kupoprodajno razmerje s toženo stranko v smeri že citiranih določb ZOR. Revizijska trditev o zgolj izpodbojnosti sklenjene pogodbe o kupoprodaji vozila češ, da bi ga bilo mogoče obdržati v posesti, če bi zanj bila naknadno plačana carina, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem: z odločbo carinarnice z dne 26.1.1993 je namreč bila tožniku dana na izbiro le vrnitev vozila v tujino ali njegova izročitev carinarnici, ni pa bilo omogočeno saniranje napake z možnostjo plačila carine (kar pa bi o nadaljnji usodi zahtevka tudi sicer dalo pravico izbire po določbi 1. odstavka 510. člena ZOR le kupcu - tožniku). Nižji sodišči sta tudi ugotovili, da ima tožena stranka stvar iz razdrte pogodbe na razpolago po izrecnem tožnikovem zagotovilu.

Obstoj pravne napake, za katero kupec - tožnik ob sklepanju pogodbe o nakupu avtomobila ni vedel, in je izključila izvrševanje ob prodaji dogovorjene pravice, je torej povzročil razdrtje pogodbe z učinki iz 132. člena ZOR (kupcu pripada kupnina z zamudnimi obrestmi, prodajalcu - toženi stranki pa vozilo, ki je na določenem kraju stavljeno na razpolago). Revizijski razlogi, ki jih uveljavlja revizija, torej niso podani, zaradi česar jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).