Jedro

Državna tožilka utemeljeno navaja, da se obdolžencu očita nadaljevano kaznivo dejanje, ki je sestavljeno iz treh izvršitvenih dejanj tako imenovane male tatvine, ko naj bi obdolženec na bencinskih servisih družbe P. trikrat natočil gorivo, nato pa se odpeljal, ne da bi gorivo plačal. Že to dejanje kaže, da ni šlo za osamljen primer, temveč ponavljajoče se ravnanje, storjeno iz koristoljubnosti, zaradi česar že iz tega razloga ni moč trditi, da je teža dejanja neznatna.

Izrek

Pritožbi višje državne tožilke se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Tolminu je z izpodbijanim sklepom na podlagi 5. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zavrglo obtožni predlog, ki je bil zoper obdolženega B.L. vložen v smeri storitve nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 v zvezi s členom 54 KZ-1. 2. Zoper sklep se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po prvem odstavku 373. člena ZKP v zvezi s 3. točko 370. člena ZKP pritožuje višja državna tožilka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrglo obtožni predlog iz razloga po 5. točki prvega odstavka 277. člena ZKP, ker je ugotovilo, da je podana nesorazmernost med majhnim pomenom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Kot je pojasnilo, je družba P. d.d., glede na to, da ji je obdolženec že povrnil znesek 65,49 EUR, sedaj oškodovana zgolj za 139,51 EUR, to je za znesek, ki bi že v začetni fazi postopka bil presežen s stroški , ki bi nastali zgolj s prevodi v italijanski jezik, do katerih je obdolženec kot italijanski državljan upravičen. Glede na način izdajanja goriva, ki je bil brez vsakršnega varovanja, pa je oškodovana družba tudi dolžna sama nositi riziko neplačila in s tem povezanih stroškov tako, da vse navedene okoliščine obravnavanemu dejanju dajejo majhen pomen, ki je tudi nesorazmeren s posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon.

5. Strinjati se je potrebno z državno tožilko, da je navedena odločitev v celoti zgrešena. Določba 5. točke prvega odstavka 277. člena ZKP obravnava institut dejanja majhnega pomena, to je dejanja, ki ima sicer vse zakonske znake kaznivega dejanja, vendar je zaradi svoje neznatne nevarnosti (zaradi narave ali teže dejanja, ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo storjeno in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde, ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) nesorazmerno s posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Če so navedeni pogoji izpolnjeni, senat, ko odloča o ugovoru zoper obtožbo, obtožnice ne dopusti in kazenski postopek ustavi, okrajni sodnik pa v skladu z določbo prvega odstavka 437. člena ZKP obtožni predlog zavrže, po določbi prvega odstavka 161. člena ZKP pa ima tudi državni tožilec pooblastilo, da iz istih razlogov zavrže kazensko ovadbo. V vseh primerih pa bo takšno postopanje dopustno, če sta pogoja dejanja majhnega pomena in nesorazmernost posledic, podana kumulativno.

6. Državna tožilka utemeljeno navaja, da se obdolžencu očita nadaljevano kaznivo dejanje, ki je sestavljeno iz treh izvršitvenih dejanj tako imenovane male tatvine, ko naj bi obdolženec na bencinskih servisih družbe P. trikrat natočil gorivo, nato pa se odpeljal, ne da bi gorivo plačal. Že to dejanje kaže, da ni šlo za osamljen primer, temveč ponavljajoče se ravnanje, storjeno iz koristoljubnosti, zaradi česar že iz tega razloga ni moč trditi, da je teža dejanja neznatna. Čeprav drži, da je obdolženec naknadno plačal gorivo, ki naj bi si ga bil prilastil 9.10.2014, pa ima državna tožilka prav, ko opozarja, da preostale škode še ni poravnal in zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni sprejemljivo izpodbijano stališče o nizki materialni škodi. Še manj pa je na mestu razlaga sodišča, da oškodovana družba sama nosi riziko neplačila goriva, ker ni poskrbela za varovanje plačil za natočeno gorivo. Do obravnavanih dejanj je namreč prišlo na tako imenovanih samopostrežnih bencinskih servisih, kjer voznik najprej natoči gorivo, nato pa poravna znesek na blagajni, ta postopek pa je spremljan z varnostnimi kamerami. Voznik, ki goriva ne bo plačal, torej ve, da bo identificiran s posnetkom in tak način varovanja je že leta prisoten tudi na večini bencinskih servisov v Evropi. Prav nobenih razlogov zato ni, da bi oškodovani družbi bilo moč očitati opustitev dolžnega varovanja. Nenazadnje pa način samopostrežnega točenja goriva tudi ni moč šteti obdolžencu v korist, kot to utemeljeno navaja pritožnica. Splošno znano namreč je, da vsak voznik ve, da mora natočeno gorivo tudi plačati. Ker iz podatkov spisa dalje ne izhaja, da naj bi obdolženec dejanje storil v posebnih okoliščinah ter naj bi, kot že rečeno, nasprotno zasledoval pridobitev premoženjske koristi, je pritožbena trditev o zmotnosti izpodbijanega zaključka o dejanju majhnega pomena, povsem na mestu.

7. Sodišču prve stopnje tudi ni moč slediti v tistem delu, ko meni, da bi stroški postopka, ki bi nastali zgolj s prevajanjem v italijanski jezik, presegli škodo, ki je nastala z obravnavanimi dejanji in da je zato kaznivo dejanje nesorazmerno s posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Res je, da stroški prevajanja v tuj jezik v smislu petega odstavka 92. člena ZKP bremenijo proračunska sredstva, vendar pričakovana višina teh stroškov ne more biti odločilna, saj bi lahko privedla tudi do zmotne razlage, da naša država tujcev, ki pri nas storijo manjša kazniva dejanja, zaradi stroškov prevajanja, ki bi jih v postopku imela, sploh ne bo preganjala. Jasno torej je, da navedeno stališče, kolikor izhaja iz stroškov prevajanja, ne more vzdržati resne presoje, pa tudi sicer je povsem na mestu pritožbeno opozorilo, da bi stroški prevajanja, kolikor bi sodišče upoštevalo predlog tožilstva z izdajo kaznovalnega naloga, lahko bili neznatni. Zato se izkaže, da tudi drugi pogoj, to je nesorazmernost dejanja s posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon, v konkretnem primeru ni izpolnjen.

8. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi višje državne tožilke ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.