Jedro

Vsebinsko isto razmerje, ki je predmet tožbenega zahtevka, je med istima strankama že rešeno v sodni poravnavi. Gre namreč za obveznost plačila po vsebini iste terjatve, ki ji skuša tožnik zdaj spremeniti zapadlost (kar vsebinske identitete terjatve ne spreminja). Nov spor o istem ni dopusten.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožeča stranka mora povrniti stroške odgovora na pritožbo tožene stranke v znesku 653,31 EUR v proračun Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu, Jerebova ulica 2, 8000 Novo mesto, št. SI56 0110 0637 0422 265, sklic SI00 9211-684-2024, koda namena plačila GOVT, v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnik zahteval ugotovitev zapadlosti svoje terjatve iz sodne poravnave v višini 31.555,95 EUR in plačilo te terjatve z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh. Zavrglo jo je kot nedopustno na podlagi 308. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1. Presodilo je namreč, da sta pravdni stranki - razvezana zakonca - o tožnikovi terjatvi do toženke, ki korenini v skupnem bančnem kreditu, že sklenili sodno poravnavo.

2.Tožnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je vsebino sodne poravnave tolmačilo v nasprotju z njeno dejansko vsebino. Po njegovem namreč stranki s sodno poravnavo nista zajeli vseh pravic in obveznosti. Povzema, da se je toženka s sodno poravnavo tožniku zavezala mesečno plačevati polovico mesečnih anuitet, katerih višino ji bo vsakomesečno sporočil tožnik glede na to, koliko bo njemu (kot formalnemu kreditojemalcu) z računa odtegnila banka. Pojasnjuje, da je bil po sklenitvi sodne poravnave prisiljen banki poplačati vse obveznosti iz kreditne pogodbe, ker je prodal za ta kredit zastavljeni nepremičnini. Tožnik opozarja, da mu sodna poravnava česa takega ni prepovedovala (če bi mu, bi bilo to v nasprotju z Obligacijskim zakonikom (OZ) in Zakonom o potrošniških kreditih (ZPotK-2)). Po njegovem tožba ni identična s sodno poravnavo, ker se je dejansko stanje od sklenitve sodne poravnave spremenilo. Spremenilo se je, ker je prišlo do poplačila celotnega zneska kredita, dnevi zapadlosti obrokov niso več znani, spremenil se je končni znesek vračila kredita (vrednost kredita je zmanjšana za pogodbene obresti, ki bi se natekle do 31. 3. 2038). Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 20. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o izvršljivosti sodne poravnave. Prepričan je, da nima izvršilnega naslova niti za plačilo polovice zneska poplačanega kredita v višini 31.555,95 EUR (kar zdaj zahteva s tožbo), niti za izterjavo polovičnih mesečnih anuitet kredita. Poudarja, da mu toženka nesporno dolguje polovico v času zakonske zveze najetega kredita, kar se s poplačilom kredita ni spremenilo. Celotno poplačilo kredita s sodno poravnavo po njegovem ni bilo predvideno, pa tudi če bi bilo, datum zapadlosti celotnega kredita ne bi bil predvidljiv in bi ga bilo treba ugotoviti na način iz 20. člena ZIZ. Meni, da ima pravni interes za vložitev tožbe, pri čemer se sklicuje na tri primere iz sodne prakse.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da tožnikova odločitev za prodajo nepremičnin in s tem povzročeno predčasno plačilo kredita ne vplivata na ureditev razmerij med strankama, ki so že v celoti urejena s sodno poravnavo. Tožnikovo predčasno poplačilo kredita toženke ne more bremeniti, kajti pristala je na obročno odplačevanje obveznosti na mesečni ravni.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pravdni stranki sta razvezana zakonca, ki sta v pravdi za ugotovitev obsega skupnega premoženja in določitev deležev na njem 4. 4. 2018 sklenila sodno poravnavo. Med drugim sta se v njej dogovorila o načinu poplačila v prihodnje zapadlih neplačanih obrokov kredita po kreditni pogodbi z dne 3. 3. 2008. Ta kredit je za gradnjo skupne stanovanjske hiše kot dolžnik in zastavitelj vzel tožnik (toženka se je zavezala kot porokinja in plačnica), s poravnavo pa sta stranki ugotovili, da je kredit (pasivno) skupno premoženje, na katerem imata enaka deleža. Medsebojno razmerje glede kredita sta v sodni poravnavi uredila takole: "[...] toženka bo eno polovico vseh mesečnih anuitet kredita po pogodbi […], ki bodo zapadle od 1. 4. 2018 do popolnega poplačila kreditne pogodbe, plačevala mesečno, in sicer do najkasneje 21. v mesecu za tekoči mesec, do takrat brezobrestno, v primeru zamude s plačilom posamičnega obroka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi na TRR tožnika […]. Glede na to, da se obračun mesečne anuitete, ki je določena v CHF, opravi v protivrednosti EUR, se tožnik zaveže, da bo po SMS sporočilu ali elektronski pošti toženki vsak mesec do najkasneje 15. v mesecu posredoval podatek o celotni in polovični višini mesečne anuitete, ki mu bo s strani banke odtegnjena z računa, po opravljenem preračunu v evrski protivrednosti. V kolikor tožnik podatka o mesečni anuiteti toženki ne sporoči, slednja s plačilom ne pride v zamudo." Tožnik je nato 16. 11. 2022 skupni kredit v celoti poplačal (s kupnino od prodaje zastavljenih nepremičnin, ki sta bili v njegovi izključni lasti). V tej pravdi zahteva ugotovitev drugačne zapadlosti svoje terjatve iz 3. točke citirane sodne poravnave (15. 12. 2022) in plačilo toženkinega polovičnega deleža odplačanega kredita (31.555,95 EUR s pripadki).

6.Sledeč ugovoru toženke, da tožnik že ima izvršilni naslov (sodno poravnavo) in da je bilo o spornem predmetu že "odločeno", je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo kot nedopustno zaradi obstoja predpostavke res transacta. V bistvenem je utemeljilo, da je dejanska podlaga tožbe identična dejanski podlagi sodne poravnave. Pojasnilo je, da tožnikova odločitev za predčasno poplačilo kredita ne vpliva na razmerje med strankama, kakor sta ga dogovorili s sodno poravnavo. Besedilo sodne poravnave je jasno (mesečno odplačevanje, zapadlost posamičnih obrokov). S sodno poravnavo sta stranki zajeli vse medsebojne pravice in obveznosti v zvezi s kreditno pogodbo z dne 3. 3. 2008.

7.Očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ni storilo. Za takšno kršitev gre, kadar sodišče napačno povzame vsebino listine, torej za povsem tehnično pomoto (protispisnost), ne pa tedaj, ko pomen listine interpretira na nepravilen način (tedaj gre za zmotno dokazno oceno).

8.Tudi sicer ne drži, da stranki s sodno poravnavo nista zajeli vseh medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem. To ne drži (le) zaradi končne klavzule iz 5. točke sodne poravnave, da "po realizaciji te sodne poravnave pravdni stranki ena drugi iz naslova skupnega premoženja ne dolgujeta ničesar več." Ključno je, da se poravnava razteza na vsakršen položaj plačevanja ob sklenitvi poravnave še nezapadlih in neplačanih anuitet. Določa namreč, da anuitete banki plača tožnik, nato pa toženka njemu vsakega 21. v mesecu polovico mesečne anuitete, kakršno je tožnik sam plačal banki, kar toženka stori po predhodnem obvestilu tožnika o točnem znesku obroka v EUR protivrednosti (ker gre za kredit v CHF). Pravdni stranki sta torej v sodni poravnavi jasno, izrecno in natančno določili, na kakšen - obročni - način mora toženka tožniku plačevati polovico v bodoče zapadlih, še neplačanih obrokov, in tudi, na kakšen - prav tako obročni - način mu mora povrniti polovico že plačanih obrokov, ki jih je pred sklenitvijo sodne poravnave banki v celoti poravnal tožnik (3. točka sodne poravnave).

9.Tožnikovo poznejše svojevoljno enkratno plačilo vseh preostalih anuitet banki ni onkraj s sodno poravnavo urejenega razmerja s toženko. V sodni poravnani je namreč tožnik pristal, da mu toženka polovico ob sklenitvi še nezapadlih in neplačanih anuitet obročno plačuje vsakega 21. v mesecu, pred tem pa celotne anuitete banki plača sam. Tožnikov tožbeni zahtevek (za ugotovitev predčasne zapadlosti vseh še neplačanih obrokov in toženkino enkratno plačilo polovice teh obrokov) je torej v neposrednem nasprotju z določilom sodne poravnave o mesečnem obročnem odplačevanju kredita.2 Vsebinsko isto razmerje, ki je predmet tožbenega zahtevka, je med istima strankama že rešeno v sodni poravnavi.3 Gre namreč za obveznost plačila po vsebini iste terjatve,4 ki ji skuša tožnik zdaj spremeniti zapadlost (kar vsebinske identitete terjatve ne spreminja). Tožnik torej že ima izvršilni naslov zoper toženko5 in nov spor o istem ni dopusten.

10.Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o zmotni uporabi 20. člena ZIZ glede (ne)izvršljivosti sodne poravnave. Ta določba predpisuje dokazovanje zapadlosti terjatve v pravdi, če zapadlosti ni mogoče dokazati drugače. Tožnik pa v resnici želi doseči spremembo jasno dogovorjene zapadlosti oziroma dokazati drugačno zapadlost od dogovorjene, kar ni dopustno.

11.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

12.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženki mora povrniti stroške njenega obrazloženega odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP). Gre za skupaj 653,31 EUR stroškov sestave odgovora na pritožbo (875 točk po Tar. št. 22/1 OT), povečanih za 2 % pavšal materialnih stroškov in 22 % DDV. Ker je bila toženka upravičena do izredne brezplačne pravne pomoči za vložitev odgovora na pritožbo (po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 000/2024 z dne 15. 7. 2024), mora tožnik stroške toženke povrniti v državni proračun (glej tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe. V primeru zamude bo moral plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 37/07 - ur. p. b. in nasl.

2Primerjaj sklep VSRS II Ips 5/2012 z dne 20. 9. 2012.

3Za ugotovitev o identičnosti predmeta spora ni nujno, da sta tožbeni zahtevek in vsebina sodne poravnave povsem enaka, lahko sta tudi diametralno ali delno nasprotna in s tem logično izključujeta obstoj drug drugega (primerjaj sodbo VSL II Cp 4534/2010 z dne 6. 4. 2011).

4Ta je bila ob sklenitvi sodne poravnave po višini določljiva, a ker je odvisna od bodočega gibanja tečaja in obresti, ne tudi fiksno znana. S tem, ko so anuitete ob predčasnem poplačilu postale fiksne (določene) in zaradi manjših pogodbenih obresti nižje, niso spremenile svoje identitete, določljivo opredeljene v sodni poravnavi.

5Povrh niti ne trdi, da bi v zvezi s tem obstajala kakšna ovira (zlasti, da bi izvršilno sodišče sodni poravnavi odreklo izvršljivost) niti, da bi toženka zavračala izpolnjevanje s sodno poravnavo določenih obveznosti. Prim. sklep VSL I Cp 3623/2011 z dne 23. 5. 2012.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 306, 308

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.