Jedro

Organ se je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, s temi okoliščinami ukvarjal v zvezi s presojo, ali gre v tem primeru za rekonstrukcijo obstoječega svinjaka z dozidavo in nadzidavo ali pa novogradnjo po prej v celoti odstranjenem objektu. V zvezi s tem sodišče opozarja, da je tudi za rekonstrukcijo, dozidavo in nadzidavo potrebno gradbeno dovoljenje. Gradbenega dovoljenja, bodisi za novogradnjo, bodisi za rekonstrukcijo, ki bi dovoljeval gradnjo v izvedenih gabaritih, pa tožnik po povedanem ni pridobil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da takoj po vročitvi te odločbe ustavi gradnjo počitniškega objekta etažnosti P+M, tlorisne velikosti 10,70 m x 6 m, z nadstreškom ob jugovzhodni in jugozahodni fasadi L oblike tlorisne velikosti 14,20 m x 3,30 m + 6 m x 2,25 m, vse na parceli št. 4145/2 k. o. ... (1. točka izreka) ter navedeni objekt v 4 mesecih od vročitve te odločbe odstrani in vzpostavi prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka), sicer bo začet postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Izrekel je še prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka) ter odločil, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) in da v tem postopku niso nastali stroški (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je bila izdana v ponovljenem postopku ter da je organ ugotovil, da za obravnavani objekt tožnik nima potrebnega gradbenega dovoljenja. Iz načina gradnje in fotografij, ki so bile posnete leta 2004, v času pričetka gradnje tega objekta, je razvidno, da je objekt v celoti novogradnja in ne rekonstrukcija obstoječega objekta. Star, dovoljen, pritličen svinjak, tlorisne velikosti 7 m x 6 m, zgrajen iz betonskih zidakov, je bil v celoti odstranjen, na njegovem mestu pa je v gradnji počitniški objekt iz modularne opeke, tlorisne velikosti 10,70 m x 6 m, etažnosti P+ M. Med drugim organ navaja, da sta imela prejšnja lastnika dovoljenje za gradnjo svinjaka v izmeri 7 m x 6 m, da je bila zavrnjena njuna zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za gradnjo objekta tlorisne velikosti 9,8 m x 4,7 m v dveh etažah, tožniku pa je bila 29. 12. 2000 dovoljena adaptacija v obsegu zamenjave lesene strešne konstrukcije z novo leseno strešno konstrukcijo, menjava korcev, mizarskih elementov ter obnova notranjega in zunanjega ometa gospodarskega objekta. Organ je ob ponovnem ogledu gradnje sicer še ugotovil, da so bile napačne ugotovitve v zapisniku z dne 23. 7. 2004 o rekonstrukciji z dozidavo in nadzidavo starega pritličnega svinjaka, ter da je bil prejšnji objekt odstranjen, na istem mestu pa izvedena novogradnja počitniškega objekta, kar izhaja tudi iz dejstva, da je objekt zgrajen na novi AB temeljni plošči z modularno opeko, medtem ko je bil prejšnji objekt zgrajen iz betonskih zidakov.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo in zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov zavrnil. 4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej trdi, da je organ kršil pravila postopka, zmotno uporabil materialno pravo ter napačno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, izpodbijani odločbi pa očita tudi arbitrarnost. 5. Trdi, da je odločba pritožbenega organa tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, saj je brez argumentiranih in jasnih stališč do pritožbe in brez razlogov o odločilnih dejstvih, zato so kršene njegove pravice iz 14. in 22. člena Ustave. Razlogov o odločilnih dejstvih pa nima niti prvostopenjska odločba. Od sodišča pričakuje, da bo odgovorilo na pravno vprašanje, pomembno za zagotovitev pravne varnosti, in sicer, katerim (minimalnim) zahtevam mora biti zadoščeno, da bo obrazložitev odločitve zadostila vsebini pravice do poštenega odločanja.

6. Ker drugostopenjski organ ni zavzel jasnih in argumentiranih stališč o pritožbenih očitkih, jih ponavlja. Navaja, da se toženka ni opredelila do dosedanjega vodenja postopka, ki se vodi vse od leta 2004. Očita ji, da hkrati navaja, da sodišče o tožbi zoper odločbo z dne 10. 12. 2004 še ni odločilo in da je o njej odločilo 19. 5. 2006. Trdi tudi, da obstajajo tri odločitve, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Odločitev je arbitrarna in posega tudi v tožnikove pravice iz 33 in 34. člena Ustave. Ne strinja se s toženko, da je njegovo sklicevanje na kršitev temeljnih ustavnih pravic pavšalno.

7. Uveljavlja, da ni bil seznanjen s tem, katere konkretne dokumente je gradbeni inšpektor pregledoval v arhivu UE Piran in v prostorskem informacijskem sistemu, da je lahko sprejel izpodbijano odločitev. Tako ravnanje pomeni grobo kršitev načela zaslišanja stranke, saj je organ dolžan dati stranki možnost, da se pred izdajo odločbe izjavi o vseh dejstvih in ugotovitvah ugotovitvenega postopka. V tej zadevi je organ dejstva, na katera je oprl odločbo, ugotavljal z izvajanjem dokazov. S tem je začel odločati v rednem ugotovitvenem postopku, v katerem je bil dolžan dati stranki možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, opustitev tega ravnanja pa pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

8. Opozarja na odločbo U-I64/2014, s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je 152. člen ZGO-1 v nasprotju z Ustavo, kar pomeni, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi neustavne določbe zakona. Glede roka za izpolnitev naložene obveznosti se sklicuje na tretji odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in izpodbijani odločbi očita, da v tem delu nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti.

9. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je obravnavana gradnja novogradnja počitniškega objekta. Trdi, da ne izvaja nobenih del, za katere bi potreboval gradbeno dovoljenje. Objekt stoji že od leta 1984, gradnja se je izvajala v skladu s tedaj veljavnimi predpisi. Leta 2000 je bil rekonstruiran na podlagi odločbe UE Piran, od leta 2004, ko je gradbeni inšpektor izvedel ogled gradnje, pa se stanje ni bistveno spremenilo. Navaja še, da gre za stanovanjski objekt ter da navedb inšpektorja glede opeka in AB plošče ni mogoče preveriti.

10. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Niso utemeljeni tožbeni očitki, s katerimi tožnik uveljavlja, da izpodbijana odločba prvostopenjskega organa nima razlogov o odločilnih dejstvih ter da te nepravilnosti ni odpravila niti odločba drugostopenjskega organa.

13. Kot sicer v tožbi pravilno opozarja tožnik, je bistveni pomen obrazložitve upravne odločbe v tem, da je stranki omogočeno, da se seznani z razlogi za odločitev in da lahko odločbo na tej podlagi obrazloženo izpodbija s pravnimi sredstvi, sodišču pa je hkrati omogočeno, da v mejah tožbenega predloga preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. V obrazložitvi upravnega akta morajo zato biti navedena vsa tista dejstva in njihova pravna kvalifikacija, na katere je odločitev oprta. Enako velja za drugostopenjski organ, ki je dolžan v odgovoriti le na pravno relevantne pritožbene navedbe pritožnika.

14. Za izrek ukrepa po določbi 152. člena ZGO-1, o čemer je bilo odločeno z izpodbijano odločbo, je bil upravni organ dolžan ugotoviti, ali se izvaja oziroma se je izvedla gradnja, za katero je potrebno gradbeno dovoljenje, pa tako dovoljenje zanjo ni bilo pridobljeno.

15. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ taka dejstva tudi ugotovil, in sicer je ugotovil, da je zgrajen počitniški objekt tlorisne velikosti 10,70 m x 6 m, etažnosti P+M, z nadstreškom ob jugovzhodni in jugozahodni fasadi L oblike tlorisne velikosti 14,20 m x 3,30 m + 6 m x 2,25 m, ter da je za gradnjo tega objekta potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga tožnik ni pridobil. 16. Da je za navedeni objekt (katerega gabariti med strankama niso sporni) potrebno gradbeno dovoljenje, prvostopenjski organ utemeljuje s sklicevanjem na prvi odstavek 3. člena ZGO-1 (veljaven v času izdaje izpodbijane odločbe), po katerem se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. K temu dodaja še, da navedenega objekta z nadstreškom na kmetijskem zemljišču skladno z Uredbo o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Glede na tožnikove navedbe, da je bila gradnja objekta v navedenih gabaritih izvedena v letu 2000, pa drugostopenjski organ k navedenemu pravilno dodaja, da je bilo za tako gradnjo gradbeno dovoljenje oziroma enotno gradbeno dovoljenje potrebno tudi na podlagi 33. člena takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO).

17. Med strankami ni sporno, da sta tožnikova pravna prednika 24. 1. 1984 pridobila dovoljenje za gradnjo svinjaka v izmeri 7 m x 4 m ter da je bila tožniku z odločbo z dne 29. 11. 2000 dovoljenja adaptacija „v obsegu zamenjave lesene strešne konstrukcije z novo leseno strešno konstrukcijo, korcev, mizarskih elementov (vrata, okna) ter obnova notranjega in zunanjega ometa gospodarskega objekta“.

18. Sodišče se strinja s presojo obeh upravnih organov, da nobeno izmed navedenih dovoljenj, ni pravna podlaga za gradnjo objekta, ki ima brez nadstreškov tlorisno velikost 64,2 m². Ta objekt je namreč očitno večkratnik objekta, katerega gradnja je bila dovoljena z odločbo o priglasitvi del z dne 24. 1. 1984, to je svinjaka s tlorisno velikostjo 28 m². Poleg tega pa ima zgrajeni objekt dodatno etažo (P+M). Izvedene gradnje pa očitno ne dovoljuje niti odločba z dne 29. 11. 2000, saj je bila z njo dovoljena le zamenjava lesene strešne konstrukcije z novo leseno strešno konstrukcijo, zamenjava korcev, mizarskih elementov (vrata, okna) ter obnova notranjega in zunanjega ometa gospodarskega objekta. Ker se obe navedeni upravni dovoljenji nanašata na (bistveno manjši) gospodarski objekt, pa za zakonitost izpodbijanega sklepa ni pomembno, ali je organ pravilno ugotovil, da je obravnavani objekt po svoji namembnosti počitniški ali stanovanjski objekt (kar v tožbi zatrjuje tožnik), saj je v obeh primerih za gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje, ki ga tožnik po povedanem nima.

19. Tožnik ne more uspeti niti z očitki o tem, da iz izpodbijane odločbe ne izhaja, na kakšnem temelju je inšpektor ugotovil stanje gradnje glede opeke in AB plošče. Organ se je, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, s temi okoliščinami ukvarjal v zvezi s presojo, ali gre v tem primeru za rekonstrukcijo obstoječega svinjaka z dozidavo in nadzidavo ali pa novogradnjo po prej v celoti odstranjenem objektu. V zvezi s tem sodišče opozarja, da je tudi za rekonstrukcijo, dozidavo in nadzidavo potrebno gradbeno dovoljenje, in sicer tako po določbah prvega odstavka 3. člena v zvezi s točkami 7., 7.1. in 7.2. prvega odstavka 2. člena ZGO-1, kakor tudi po določbah v času gradnje veljavnega prvega odstavka 3. člena in 7. člena ZGO. Gradbenega dovoljenja, bodisi za novogradnjo, bodisi za rekonstrukcijo, ki bi dovoljeval gradnjo v izvedenih gabaritih, pa tožnik po povedanem ni pridobil, saj odločba z dne 29. 11. 2000, kot že rečeno, očitno ne dovoljuje gradnje objekta v gabaritih, kot jih ugotovil inšpekcijski organ in ki jim tožnik ne nasprotuje. Ne glede na navedeno pa sodišče dodaja še, da se navedbe glede uporabljene opeke in izvedbe AB plošče v izpodbijani odločbi opirajo na ugotovitve inšpektorja na ogledu 24. 11. 2017. Zapisnik o tem ogledu je bil 12. 12. 2017 posredovan tožniku, ki navedenim ugotovitvam pred izdajo izpodbijane odločbe ni ugovarjal, zaradi česar so navedbe v tem delu tudi nedovoljena pritožbena in tožbena novota.

20. Tožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave niso utemeljeni. Tožnik ima sicer prav, da je organ z vpogledi v uradne evidence, ogledi na kraju samem in zaslišanjem tožnika o pravno odločilnih dejstvih vodil poseben ugotovitveni postopek v smislu 145. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zaradi česar ni imel podlage za sklicevanje na 144. člen ZUP. Ne drži pa, da organ tožniku pred izdajo odločbe ni dal možnosti, da se izjavi o vseh pravno pomembnih dejstvih in ugotovitvah, saj je tožnika 29. 11. 2017 seznanil z ugotovitvami na podlagi vpogledov v Zemljiško knjigo in Prostorski informacijski sistem ter na podlagi izvedenega ogleda 24. 11. 2017, ter ga hkrati pozval, da se v zvezi z obravnavano gradnjo izjavi. V nadaljevanju mu je pred izdajo odločbe vročil tudi oba zapisnika o ogledih z dne 23. 7. 2004 in 24. 11. 2017. 21. Na drugačno odločitev o stvari ne vplivajo niti tožbeni očitki o trajanju postopka, o v postopku izdanih odločbah ter s tem povezanim ugovorom o notranjem protislovju v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Tožnik ima sicer prav, da ni jasno, zakaj je organ v tej zadevi, ki se vodi že od leta 2004, ponovno odločil šele v letu 2018, vendar to na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva.

22. Zmotno pa trdi, da v tej zadevi obstajajo tri odločitve. Res je sicer, da so bile izdane tri odločbe v upravnem postopku na prvi stopnji, in sicer 6. 8. 2004, 21. 2. 2005 in sedaj izpodbijana odločba z dne 6. 2. 2018, vendar sta bili prvi dve navedeni odločbi (6. 8. 2004 in 21. 2. 2005) v upravnem postopku na drugi stopnji odpravljeni, s tem pa se je skladno z prvim odstavkom 281. člena ZUP postopek vsakič vrnil v stanje, ko o zadevi še ni bilo odločeno. Navedeno izhaja tudi iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, ki v zvezi z odpravo odločbe z dne 21. 2. 2005 pojasnjuje še, da je do te odprave s strani drugostopenjskega organa prišlo zato, ker je bila navedena prvostopenjska odločba izdana preden je sodišče odločilo o tožbi zoper drugostopenjsko odločbo, s katero je bila odpravljena odločba z dne 6. 8. 2004. Obrazložitev drugostopenjskega organa o odločanju sodišča o navedeni tožbi je zato jasna in brez notranjih protislovij, kar ji sicer zmotno očita tožba.

23. Tožnik ne more uspeti niti s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-64/2014. Prav ima sicer, da se navedena odločba ne nanaša le na pripadnike romske skupnosti kot posebej ranljive skupine, kar sicer zmotno navaja drugostopenjski organ. Ta pa hkrati pravilno pojasnjuje pravne učinke navedene odločbe Ustavnega sodišča glede uporabe 152. člena ZGO-1. Ustavno sodišče je namreč ob tem, da je odločilo, da sta člena 152 in 156.a ZGO-1 v neskladju z Ustavo ter naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS, hkrati določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, in sicer prav zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat. To pomeni, da je Ustavno sodišče varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite določilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v tem prehodnem obdobju ni ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe, inšpekcijski zavezanec pa lahko zaščito pred nedopustnimi posegi v svojo pravico do spoštovanja doma doseže z zahtevo za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1, po potrebi tudi večkrat zapored. V zvezi s to zahtevo mu je na voljo tudi sodno varstvo, v okviru katerega bo sodišče lahko presojalo sorazmernost posega. 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj.

24. Tožnik prav tako ne more uspeti s tožbenim očitkom, da v izreku določen rok za izpolnitev naložene obveznosti ni obrazložen. Očitano pomanjkljivost je namreč v skladu s pooblastili iz tretjega odstavka 248. člena ZUP odpravil drugostopenjski organ, iz obrazložitve katerega izhaja, da je postavljen (štirimesečni) rok glede na predmet zadeve primeren in razumen.

25. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

26. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.