Jedro

Potreba po uporabi dodatnih kriterijev se pojavi samo takrat, ko pride do enake ocene uspešnosti pri ocenjevanih delavcih in ko s pomočjo tega kriterija zato ni možno določiti, kateri od njih bo ohranil zaposlitev.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev sklepov, s katerimi mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki kot trajno presežnemu delavcu in sklenilo, da sta stranki dolžni sami trpeti svoje stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da tožena stranka tožnikove delovne uspešnosti, kot kriterija za ugotovitev trajno presežnih delavcev, ni ocenila tako, kot so jih opredeljevali njihovi splošni akti in splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo. Glede na to, da je bil ocenjen z 9 točkami, bi tožena stranka morala uporabiti še dodatne korekcijske kriterije. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in ustrezno spremeni izpodbijano sodbo oziroma podredno, da izpodbijano sodbo, prav tako pa sodbo prvostopenjskega sodišča, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane, revident pa bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti formalno niti vsebinsko ne zatrjuje.

Tožnik je v reviziji uveljavljal samo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (na kar revizijsko sodišče pazi že po uradni dolžnosti - določba 386. člena ZPP), vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ta revizijski razlog ni podan. Na podlagi dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajnih presežkov delavcev izpeljala v skladu s predpisi. Postopek je bil voden tako, kot je to zahtevano v zakonu o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), saj so bile upoštevane določbe iz sprejetega programa razreševanja presežnih delavcev, metodologije za določanje presežnih delavcev, ki jo je sprejela tožena stranka, pa tudi določbe 3. točke prvega odstavka 12. člena takrat veljavne splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 31/90). Pri tem, ko je tožnik, glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, od vseh ocenjevanih delavcev prejel najnižjo oceno uspešnosti, ni bilo več potrebno uporabljati korekcijskih kriterijev. Potreba po uporabi dodatnih kriterijev se pojavi samo takrat, ko pride do enake ocene uspešnosti pri ocenjevanih delavcih in ko s pomočjo tega kriterija zato ni možno določiti, kateri od njih bo ohranil zaposlitev.

Korekcijski kriterij je zato kriterij, kot sta to revidentu že pojasnili nižji sodišči, ki se ga v primeru, če je možna različna ocena uspešnosti obravnavanih delavcev, pri ohranitvi zaposlitve sploh ne upošteva. Zato navedbe revidenta, da tožena stranka pri ugotavljanju trajno presežnih delavcev ni uporabila vseh kriterijev, ki bi jih morala, niso sprejemljive.

Iz ugotovljenega dejanskega stanja se, vsaj v primeru revidenta, lahko celo razbere, da je tožena stranka postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev vodila skrbno, pri čemer je poskrbela tako za varovanje svojih koristi, kot tudi za čim večjo zaščito delavcev. Zato tožnikovi revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.

Ob upoštevanju povedanega reviziji ni možno ugoditi in jo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določbo 393. člena ZPP.

Določbe ZPP je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).