Jedro

Ni mogoče enačiti položajev obsojencev, ki so že nastopili kazen zapora in (šele) med izvrševanjem kazni zapora, ko so torej kazen že nastopili, vložijo v skladu z 12. členom ZIKS-1 predlog za izvršitev kazni zapora z vikend zaporom, z obsojenci, ki kazni zapora še sploh niso nastopili, predlagajo pa izvršitev kazni z delom v splošno korist ali hišnim zaporom.

Izrek

I. Pritožbi obsojene J.F. in njene zagovornice se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog obsojene J.F. za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma hišnim zaporom z dne 27. 3. 2018, kot prepozen zavrže. 2. Zoper sklep sta se pritožili obsojenka in njena zagovornica, smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter kršitve 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta pritožbi obsojenke in njene zagovornice povsem identični, zato bo nanju v nadaljevanju odgovarjalo hkrati.

5. Pritožnici zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo obsojenki kršilo ustavno pravico enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, saj določilo 129.a člena ZKP in na tej podlagi veljavna sodna praksa postavljata obsojence v neenak položaj, ko sodna praksa kljub izteku 15-dnevnega roka po 129.a členu ZKP dopušča zahteve za izvrševanje kazni z zaporom ob koncu tedna, zahteve obsojencev za delo v splošno korist pa se v primeru zamude po citiranem določilu ZKP zavržejo. V utemeljitev pritožbe pritožnici navajata dve odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče), in sicer I Ips 42690/2012, v kateri je pojasnilo, da določbe 129.a člena ZKP, 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), pa tudi 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ne omogočajo sklepa, da lahko obsojenec tudi po preteku 15-dnevnega roka iz drugega odstavka 129.a člena ZKP, ko je že na prestajanju kazni, vloži predlog za alternativno izvrševanje kazni zapora na način, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist. V tem primeru torej Vrhovno sodišče šteje 15-dnevni rok iz 129.a člena ZKP kot prekluzivni rok in vsaka zamuda roka pomeni sankcijo v smislu izgube pravice. Diametralno nasprotno stališče pa naj bi po mnenju obeh pritožnic Vrhovno sodišče zavzelo v odločbi I Ips 6547/2011, ko je odločilo, da rok za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora iz drugega odstavka 129.a člena ZKP velja le v primeru vložitve predloga pred nastopom kazni, ne pa v primeru, ko je obsojenec kazen zapora že nastopil. V primeru, ko je obsojenec že na prestajanju kazni, torej navedeni rok ni prekluziven. Pritožnici menita, da je Vrhovno sodišče s takima odločitvama postavilo obsojence v neenak položaj, saj v primeru obsojencev, ki so vložili predlog za prestajanje kazni zapora ob koncu tedna, dopušča vlaganje takih predlogov tudi v trenutku nastopa zaporne kazni, diametralno nasprotno pa za obsojence, ki so po poteku 15-dnevnega roka vložili predloge za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ali hišnim zaporom, razlaga, da določbe 129.a člena ZKP, 13. člena ZIKS-1 in 86. člena KZ-1 tega ne omogočajo. Zaključujeta, da načelo enakosti pred zakonom zavezuje tudi sodišče kot nosilca sodne prakse, da identične položaje obravnava enako, oziroma da pojasni in argumentirano obrazloži, zakaj je 15-dnevni rok po 129.a členu prekluziven za obsojence, ki vlagajo predlog za izvrševanje kazni z delom v splošno korist, ne pa tudi za obsojence, ki vlagajo predlog za izvrševanje kazni zapora ob koncu tedna.

6. Pritožnici sicer pravilno povzemata bistvo vsebine citiranih odločb Vrhovnega sodišča, vendar se pritožbeno sodišče z obsojenko in njeno zagovornico ne strinja v delu, ko zatrjujeta, da sta citirani odločbi Vrhovnega sodišča diametralno nasprotni, in da nedopustno, v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom, postavljata obsojence v neenak položaj. Odločbi namreč obravnavata različni situaciji, oziroma različna pravna položaja obsojencev in na podlagi različnih okoliščin utemeljujeta pravilno uporabo in razlago določbe 129.a člena ZKP oziroma 15-dnevnega roka za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni zapora, pri čemer je 15-dnevni rok iz 129.a člena ZKP potrebno razlagati hkrati z uporabo določb ZIKS-1 in KZ-1. Ni namreč mogoče enačiti položajev obsojencev, ki so že nastopili kazen zapora in (šele) med izvrševanjem kazni zapora, ko so torej kazen že nastopili, vložijo v skladu z 12. členom ZIKS-1 predlog za izvršitev kazni zapora z vikend zaporom, z obsojenci, ki kazni zapora še sploh niso nastopili, predlagajo pa izvršitev kazni z delom v splošno korist ali hišnim zaporom. Že Vrhovno sodišče je v odločbi, ki jo citirata obe pritožnici, to je I Ips 42690/2012 z dne 10. 11. 2016, pravzaprav v celoti pojasnilo smisel in bistvo razlikovanja takšnih dejanskih in pravnih položajev obsojencev, ko je poudarilo, da je razlaga določbe drugega odstavka 129.a člena ZKP podana v kontekstu določb 12. člena ZIKS-1, sedaj veljavnega drugega in tretjega odstavka tega člena (vikend zapor), iz katerih izrecno izhaja, da lahko obsojenec po pravnomočnosti sodbe vloži predlog za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, tudi v primeru, ko že prestaja kazen zapora. Gre torej za drugačno situacijo in drugo obliko alternativne izvršitve kazni zapora (kot sta delo v splošno korist ali hišni zapor), pri kateri se kazen ob dela prostih dnevih še vedno izvršuje v zavodu za prestajanje kazni po ZIKS-1, ki je lex specialis. Gre za spremembo načina izvršitve kazni zapora med prestajanjem kazni, ki jo izrecno določa zakon, česar pa določba 13. člena ZIKS-1, ki ureja izvršitev kazni zapora tako, da se kazen nadomesti z delom v splošno korist, ne omogoča. Nadalje je Vrhovno sodišče zapisalo, da dvanajsti odstavek 86. člena KZ-1 navaja, da o dopustnosti izvršitve kazni zapora na načine, določene s tem členom, odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Vendar te določbe ni mogoče razlagati tako, da lahko obsojenec kadarkoli predlaga, da se kazen zapora izvrši na način, da se del kazni zapora, ki je še ni prestal, nadomesti z delom v splošno korist. Da je dana možnost vložitve predloga o izvršitvi kazni zapora tako, da se le-ta nadomesti z delom v splošno korist pred nastopom kazni zapora, torej v 15-dnevnem roku, ki ga določa 129.a člen ZKP, izhaja tudi iz razlage določbe osmega odstavka 86. člena KZ-1, ki določa, kaj sodišče upošteva pri odločanju o izvršitvi kazni zapora, da se le-ta nadomesti z delom v splošno korist. 7. In še, tudi namen izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna, ki ga kot primerljivega za utemeljevanje teze, da je mogoče alternativen način izvrševanja kazni zapora z delom v splošno korist predlagati po poteku 15-dnevnega roka iz 129.a člena ZKP, izpostavljata pritožnici, je drugačen, kot pri izvršitvi kazni zapora tako, da se nadomesti z delom v splošno korist. Po določbi četrtega odstavka 86. člena KZ-1 namreč obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, in kazen zapora v dela prostih dneh prestaja na način, kot se izvršuje zaporna kazen, torej v zavodu za prestajanje kazni. Pogoje za izvrševanje kazni zapora tako, da se nadomesti z delom v splošno korist, pa določa osmi odstavek 86. člena KZ-1, pri čemer sodišče presoja tako subjektivne kot objektivne okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali je mogoče kazen zapora na tak način izvršiti. Zato ni mogoče enačiti obeh alternativnih načinov izvrševanja kazni zapora in so razlogi in okoliščine, ki jih je potrebno upoštevati pri odločanju o predlogih za alternativno prestajanje kazni zapora, ki jih omogoča 86. člen KZ-1, različni, zato so tudi različni postopki za odločanje o predlogih za alternativne oblike prestajanja kazni zapora. Vse to je Vrhovno sodišče že poudarilo v navedeni odločbi.

8. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, s katero je predlog obsojenke za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist oziroma s hišnim zaporom, zaradi poteka 15-dnevnega prekluzivnega roka iz 129.a člena ZKP, kot prepozen zavrglo, je torej v celoti pravilna in zakonita in ne pomeni kršitve 14. člena Ustave.

9. Po obrazloženem je zato pritožbeno sodišče pritožbi obsojenke in njene zagovornice kot neutemeljeni zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Odločitev o plačilu sodne takse je posledica neuspešnih pritožb in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, sodna taksa pa je odmerjena po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) in tarifni številki 74013 Taksne tarife.