Jedro

Večinska sodna praksa je resda zelo stroga pri ugotavljanju verjetnosti subjektivnega pogoja za izdajo začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve, vendar pa so tudi primeri, ko je treba dejstva, ki kažejo na nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ v okoliščinah konkretnega primera presojati širše oziroma v kontekstu celotnega dolžnikovega ravnanja.

Dejstva, ki kažejo na nevarnost, da bo toženka s svojim premoženjem ravnala tako, da bo preprečila ali precej otežila izterjavo denarne terjatve, mora zato sodišče ocenjevati kot celoto, ne pa vsakega posameznega njenega ravnanja posebej.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se toženi stranki (v nadaljevanju toženki) prepovedala odtujitev in obremenitev premičnin (vozil in priklopnega vozila), z vpisom prepovedi v register neposestnih zastavnih pravic, organizaciji za plačilni promet pa bi se prepovedalo izplačilo denarnega zneska v višini 160.936,52 EUR s kateregakoli bančnega računa toženke. Sklenilo je, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) sama krije svoje stroške v zvezi z začasno odredbo.

2.Zoper sprejeto odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožuje tožnica.

3.Glede presoje obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ navaja, da je neutemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana zadostna trditvena podlaga. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe obsežno predstavila indice o pripravah toženke na stečajni postopek, o preusmeritvi poslovanja na tuje družbe in odtujevanja celotnega premoženja, vse z namenom izogniti se plačilu vtoževane terjatve. Ker ne razpolaga z nobenimi listinskimi dokazi, pač pa le z ustno pridobljenimi informacijami, je edini dokaz, ki ga lahko ponudi, zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Ker sodišče predlaganega dokaza ni izvedlo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, z neobrazložitvijo zavrnitve dokaznega predloga pa kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4.Sodišče prve stopnje se je opredelilo do posameznih indicev za obstoj nevarnosti uveljavitve terjatve, ni pa presodilo vseh indicev kot celote. Četudi posamezni indici ne predstavljajo nevarnosti, lahko prav celovitost navedb pomeni izpolnjenost predpostavke po drugem odstavku 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do navedb tožnice, da je toženka kar dvakrat izvensodno priznala obstoj terjatve, pa je kljub temu ugovarjala sklepu o izvršbi in povzročila potrebo po predmetnem pravdnem postopku.

5.Glede zatrjevanega odtujevanja premičnega premoženja pa tožnica ni zatrjevala prodaje pod tržno ceno, saj je trdila, da gre za izredno odtujevanje premoženja, ki že samo po sebi pomeni izpolnjenost predpostavke nevarnosti uveljavitve terjatve.

6.Sodišče prve stopnje je po presoji tožnice nelogično zaključilo tudi, da ni izpolnjena predpostavka po četrtem odstavku 270. člena ZIZ, ker naj tožnica ne bi izkazala potrebe po uveljavljanju terjatve v tujini. Tožnica je pojasnila, da toženka ob uveljavitvi terjatve v Sloveniji ne bo imela premoženja, ker odtujuje premičnine, delovnih sredstev in nepremičnin pa nima. Toženkina dejavnost je posredovanje delovne sile, en družbenik je tujec, drugi ima v tujini odprto istoimensko družbo. Terjatev bo tako morala tožnica izterjevati v tujini (prim. sklep VSL II Cp 3116/2009 z dne 30. 9. 2009). Ker se sodišče prve stopnje do teh bistvenih dejstev ni opredelilo, je podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednjo tožnica uveljavlja tudi v zvezi z razlogi sodišča prve stopnje o izkazanosti pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ, tj. glede nastanka neznatne škode. Nelogičen in nejasen je zaključek sodišča prve stopnje, da bi rubež vtoževane terjatve toženki onemogočil izpolnjevanje obveznosti. Tožnica je izkazala, da je obseg poslovanja toženke 11 milijonov evrov letno, zato rubež 1,5 % letnega prihodka toženki ne bi mogel povzročiti nastanka večje škode.

7.Tožnica glede na navedeno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep v celoti razveljavi in ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma vrne predlog sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženki pa naloži plačilo stroškov predmetnega postopka.

8.Pritožba je utemeljena.

9.4. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je določbe ZPP v postopku zavarovanja uporabilo v skladu s 15. členom ZIZ.

10.5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s 366. členom ZPP). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je izpodbijana odločitev zaradi napačnega materialno pravnega pristopa k reševanju zadeve zmotna ali vsaj preuranjena.

11.6. Sodišče prve stopnje je predlagano izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je presodilo, da tožnica, ki je sicer izkazala verjetnost obstoja denarne terjatve zoper toženko1 (objektivni pogoj za izdajo začasne odredbe), ni izkazala zatrjevanih subjektivnih pogojev za njeno izdajo, tj. nevarnosti, da je oziroma bo zaradi toženkinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena2 in da bi toženka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo3 . Izkazala tudi ni domneve nevarnosti, ker naj bi bila terjatev uveljavljana v tujini4 .

12.7. Sodišče druge stopnje se strinja s presojo izpodbijanega sklepa, da izdana začasna odredba s prepovedjo razpolaganja s sredstvi na bančnem računu in s predlaganim zasegom vozil za toženko ne bi predstavljala neznatne škode. V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo5 , da bi rubež denarnih sredstev v višini 160.936,52 EUR toženki onemogočal izpolnjevanje obveznosti6 in da bi zaseg vozil, ki lahko služijo opravljanju dejavnosti, pomenil hud poseg v lastninsko pravico, kar oboje ne more predstavljati neznatne škode za toženko. O neznatnosti škode ne moremo sklepati na podlagi (v pritožbi zatrjevane odstotkovne) primerjave med višino denarne terjatve oziroma višino sredstev na bančnem računu, ki naj se blokirajo in višino vseh prihodkov toženke. Prihodki so dinamična ekonomska kategorija in kljub relativno visokim prihodkom (11,493.869,00 EUR) je toženka v letu 2023 poslovala z izgubo v višini 446.326,00 EUR.

13.8. Prav tako je mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da toženka s trditvami o obstoju bančnega računa v Srbiji in možnosti preusmeritve prihodkov na ta račun, ni izkazala domnevne baze po četrtem odstavku 270. člena ZIZ za domnevo obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ, t.j. da bo do uveljavitve terjatve prišlo zunaj Slovenije oziroma Evropske unije. Zavarovanje denarne terjatve z izdajo z začasne odredbe v takšnem primeru lahko upnik zahteva le, če bi bilo terjatev v tujini potrebno izterjevati, ne pa tudi v primeru, ko je izvrševanje terjatve v tujini stvar njegove izbire7 . V obravnavanem primeru pa (v tem trenutku) ni izkazana potreba oziroma nujnost izterjave terjatve v tujini, saj ima toženka premoženje, na katerega je mogoče poseči, tudi v Sloveniji. Navedbe o možnosti preusmeritve prihodkov (in poslovanja) v Srbijo, pa naj sodišče prve stopnje upošteva, ko bo ponovno celostno presojalo pogoje za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, kot sledi v nadaljevanju obrazložitve.

14.9. V zvezi s presojo zgoraj obravnavanih pogojev za izdajo začasne odredbe sodišče prve stopnje ni zagrešilo pritožbeno uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih zadostni, jasni in kot takšni omogočajo preizkus pravilnosti sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje.

15.10. Pritrditi pa je pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje neustrezno presojalo izkazanost obstoja nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

16.11. Večinska sodna praksa je resda zelo stroga pri ugotavljanju verjetnosti subjektivnega pogoja za izdajo začasnih odredb za zavarovanje denarne terjatve, vendar pa so tudi primeri, ko je treba dejstva, ki kažejo na nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ v okoliščinah konkretnega primera presojati širše oziroma v kontekstu celotnega dolžnikovega ravnanja8 . Tako na primer slabo finančno poslovanje dolžnika ali razpolaganje s premoženjem samo po sebi ne daje podlage za zaključek o obstoju subjektivnega pogoja, lahko pa ob številnih drugih okoliščinah, ki verjetno kažejo na to, da bo bodoče plačilo terjatve ogroženo, skupaj z njimi predstavlja zadostno podlago za ugotovitev obstoja subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Dejstva, ki kažejo na nevarnost, da bo toženka s svojim premoženjem ravnala tako, da bo preprečila ali precej otežila izterjavo denarne terjatve, mora zato sodišče ocenjevati kot celoto, ne pa vsakega posameznega njenega ravnanja posebej9 .

17.12. Tožnica je v obravnavanem primeru zatrjevala (in z listinskimi dokazili ter predlaganim zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika dokazovala), da toženka posluje z izgubo, da zmanjšuje število zaposlenih, da se zmanjšujejo sredstva družbe in prihodki, da ima visoke obveznosti, da razprodaja svoje celotno premično premoženje - sredstva, ki jih je uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti, da razen štirih vozil drugega premičnega in nepremičnega premoženja nima. Zatrjevala je tudi povezanost družbe s tujino (družba ima v X odprt bančni račun, eden od zakonitih zastopnikov ima odprto družbo z istim imenom v X, drugi pa je tuj državljan) in izrazila možnost prenosa poslovanja (ki naj bi bilo le še v posredovanju delovne sile) in sredstev v tujino. Če bi ta dejanja ocenjevali vsako zase, bi se sicer bilo mogoče strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da vsako zase še ne izkazuje nevarnosti uveljavitve terjatve. Ker pa sodišče prve stopnje celostne presoje zatrjevanih okoliščin ni opravilo, je zmotno oziroma preuranjeno zaključilo, da subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe ni izkazan.

18.13. Opisane pomanjkljivosti ne more odpraviti sodišče druge stopnje samo, saj bi takšno presojo napravilo prvič na pritožbeni stopnji, hkrati pa zaradi zagotovitve kontradiktornega postopka, ki sledi, začasne odredbe na pritožbeni stopnji ne more izdati. Zato je pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

19.14. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku ob upoštevanju vseh zatrjevanih okoliščin skupaj presodi vprašanje verjetnosti obstoja nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ in ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. Izpostaviti je, da so v fazi postopka izdaje začasne odredbe upoštevne zgolj trditve tožnice, ki mora s stopnjo verjetnosti izkazati pogoje za izdajo začasne odredbe. Dokazni standard verjetnosti, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, pa je podan takrat, ko je razlogov, ki govorijo v prid nekemu zaključku, več od tistih, ki kažejo nasprotno. Če bo sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo izdalo, pa bo po morebitnem ugovoru toženke, ko bo vzpostavljen kontradiktoren postopek, še vedno lahko presodilo, da pogoji za izdano začasno odredbo niso podani.

20.15. Ker so stroški postopka zavarovanja del pravdnih stroškov, je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Prvi odstavek 270. člena ZIZ.

2Drugi odstavek 270. člena ZIZ.

3Tretji odstavek 270. člena ZIZ.

4Četrti odstavek 270. člena ZIZ.

5Točki 12 in 13 obrazložitve sklepa.

6Toženka, ki posluje z visoko izgubo ima za kar 2,7 mio EUR kratkoročnih in 526.079 EURdolgoročnih obveznosti.

7Prim. sklep VSL II Cp 3116/2009 z dne 30. 9. 2009.

8Prim. VSL sklep I Cpg 602/2022 z dne 12. 7. 2023, VSL sklep I Cpg 514/2022 z dne 26. 10. 2022.

9Tako tudi VSL sklep I Cpg 1584/2012 z dne 31. 1. 2013.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 270, 270/2, 270/3, 270/4 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.