Jedro

Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti ZZ, ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.

Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečim strankam nerazdelno povrniti stroške postopka v znesku 1.529,46 EUR, ki jih mora nakazati na transakcijski račun A. d.o.o., št. računa ..., odprt pri B. d.d., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo je predlog tožene stranke za kaznovanje tožečih strank (III. točka izreka).

2. Zoper sklep je v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka in na zavrnitev predloga za kaznovanje tožečih strank (II. in III. točka izreka sklepa), pritožbo vložila tožena stranka, smiselno iz vseh pritožbenih razlogov. Tožeče stranke so se v mesecu maju 2015 obrnile na toženo stranko z zahtevo za odpravo kršitev in zahtevale odmero dodatnega dopusta po določbi 5. točke drugega odstavka 36. člena Kolektivne pogodbe, po kateri delodajalec poveča letni dopust delavca „do 15 dni“, upoštevaje psihične obremenitve delavca za intenzivno delo v polnem delovnem času s težko duševno motenimi ali duševno prizadetimi osebami. Tožena stranka je takoj po prejemu zahteve na Odbor za razlago Kolektivne pogodbe naslovila prošnjo za sprejem obvezne razlage citirane določbe KP, saj takšno razlago sporne določbe lahko poda le Odbor za razlago Kolektivne pogodbe, ne pa sodišče, ki za to ni pristojno. Tožene stranke zato niso imele pravnega interesa za vodenje ali nadaljevanje individualnega delovnega spora - imele bi ga le v primeru, da tožena stranka ne bi sledila obvezni razlagi in bi zato bile prikrajšane v svojih pravicah. Takoj po prejemu razlage odbora je tožena stranka na podlagi le-te odmerila tožečim strankam dodatni letni dopust, kot se je zavezala že pred začetkom sodnega postopka in v odgovoru na tožbo z dne 10. 7. 2014 in tožnikom iz naslova dela z duševno motenimi oz. prizadetimi osebami določila 15 dni letnega dopusta. Zato je vztrajala pri razlogih, ki upravičujejo sankcioniranje tožečih strank zaradi zlorabe pravice do tožbe, saj so tožeče stranke vložile tožbo preuranjeno, čeprav zanjo niso imele pravnega interesa zavezo tožene stranke, ob spoštovanju načel vestnosti, poštenosti in dobrih običajev pa bi morale tožbo umakniti že prej, ne pa vztrajati pri nadaljevanju postopka. Poleg tega pa so zavrnile možnost mirne rešitve spora z mediacijo. Na strani tožene stranke ni bilo niti razloga niti povoda za tožbo in za nadaljevanje sodnega postopka, zato tožeče stranke niso upravičene do povračila stroškov sodnega postopka, saj so jih povzročile po svoji krivdi z zlorabo pravice do sodnega varstva, vznemirile toženo stranko in ji neutemeljeno povzročile stroške, ki so jih dolžne povrniti. Neupoštevanje argumentov tožene stranke s strani prvostopenjskega sodišča, zlasti argumenta, da je tožena stranka že pred vložitvijo tožbe pristopila k prostovoljnemu reševanju spora, s tem ko je naslovila prošnjo za zavezujočo razlago spornega določila Kolektivne pogodbe na edini v državi pristojen organ, je naravnost zaskrbljujoče in kaže na izredno pristransko držo prvostopenjskega sodišča. Tožena stranka predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sklepa, sodišče pa naj tožnike zaradi zlorabe pravic kaznuje z denarno kaznijo.

3. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je nedovoljena.

5. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu dopustnosti pritožbe ugotovilo, da je nedovoljena, ker jo je vložila oseba, ki nima te pravice. Po določbi 4. odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Med osebe, ki nimajo pravice vložiti pritožbo zoper sodbo, spadajo tudi pooblaščenci, ki ne izpolnjujejo pogojev za zastopanje pred višjim sodiščem v smislu 3. odstavka 87. člena ZPP, ki določa, da je pooblaščenec v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 6. V obravnavani zadevi je pritožbo zoper sklep vložila strokovna direktorica tožene stranke doc. dr. C.C., dr. med, in sicer po statutarnem pooblastilu, kot je razvidno iz pritožbe.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 98. člena ZPP toženo stranko oziroma pooblaščenko pozvalo, naj predloži pooblastilo z dokazili o izpolnjevanju pogojev iz 3. odstavka 87. člena ZPP. Tožena stranka namreč ob vložitvi pritožbe ni predložila pritožbenemu sodišču niti pooblastila za zastopanje niti potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu. Dokazilo o tem pa ni bilo predloženo niti v naknadnem roku po pozivu pritožbenega sodišča. V dopisu z dne 25. 11. 2015 je tožena stranka sporočila pritožbenemu sodišču, da pritožnica pritožbe ni vložila kot pooblaščenka, ampak v okviru svojih statutarnih pristojnosti, saj v skladu z 12. členom Statuta tožene stranke nadomešča direktorja tožene stranke z enakimi pooblastili, pristojnostmi in odgovornostmi v odsotnosti direktorja in v skladu s 15. alinejo 29. člena Statuta tožene stranke zastopa toženo stranko tudi v drugih zadevah, med katere sodijo tudi sodne zadeve, kar pomeni, da je pritožbo podpisala v svojstvu zakonitega zastopnika in ne pooblaščenca v smislu 98. člena v zvezi s 3. odstavkom 87. člena ZPP.

8. Skladno z določbo 78. člena ZPP stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik. Zakoniti zastopnik je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Ker je tožena stranka javni zavod, je za presojo, kdo je njen zakoniti zastopnik, potrebno uporabiti Zakon o zavodih (Ur. l. RS, št. 12/1991 in nasl. - ZZ), ki v 31. členu določa, da je poslovodni organ zavoda direktor ali drug individualni organ, ter da direktor organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda.

9. Strokovni direktor tožene stranke, četudi je po statutu pooblaščen za nadomeščanje direktorja tožene stranke v odsotnosti, glede na citirane določbe 78. člena ZPP in 31. člena ZZ ni zakoniti zastopnik tožene stranke in zato nima pravice do zastopanja pred sodiščem brez posebnega pooblastila zakonitega zastopnika, to je direktorja tožene stranke, poleg tega pa mora izpolnjevati tudi dodatni pogoj – opravljen pravniški državni izpit (ker je po citirani določbi 3. odstavka 87. člena ZPP lahko pooblaščenec samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit). To izhaja tudi iz določb 28. in 29. člena, zlasti pa iz 15. alineje 29. člena Statuta tožene stranke, na katero se sklicuje tožena stranka, ki določa da strokovni direktor zastopa toženo stranko v drugih zadevah in podpisuje pogodbe v mejah, ki jih s pooblastili določi direktor tožene stranke.

10. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik oziroma ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v 3. odstavku 86. člena oziroma v 3. odstavku 87. člena tega zakona. Pritožbeno sodišče je pri preizkusu pravočasnosti, popolnosti in dovoljenosti pritožbe ugotovilo, da je pritožba zoper izpodbijani sklep nedovoljena, ker jo je vložila oseba, ki nima te pravice. Strokovna direktorica, kot je že navedeno, ni zakonita zastopnica tožene stranke, lahko pa bi imela pooblastilo zakonitega zastopnika za zastopanje pred sodiščem, če bi izpolnila dodatni pogoj iz 3. odstavka 87. člena ZPP, ki pa ga ne izpolnjuje. Med osebe, ki nimajo pravice vložiti pritožbo zoper sodbo (oz. sklep), spadajo tudi pooblaščenci, ki ne izpolnjujejo pogojev za zastopanje pred višjim sodiščem v smislu 3. odstavka 87. člena ZPP. Skladno z določbo 4. odstavka 98. člena ZPP sodišče zavrže pravno sredstvo, če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev pravnega sredstva. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 352. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožene stranke, vloženo po pooblaščenki, ki ne izpolnjuje pogojev za zastopanje pred višjim sodiščem in ki tudi nima statusa zakonite zastopnice tožene stranke.

11. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bila tožena stranka v pozivu za odgovor na tožbo (ki ga je prejela 28. 1. 2014 – l. št. 4 v sodnem spisu) med drugim opozorjena tudi na določbe ZPP, ki urejajo pogoje za zastopanje strank po pooblaščencu pred okrožnim in višjim sodiščem.