Jedro

Tožbi je ugodeno, ker prvostopni organ za svojo odločitev ni imel pravne podlage v zakonu o tržni inšpekciji (2. člen), druge pravne podlage pa ni navedel.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata v Ljubljani št. z dne 19.12.1991.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke proti odločbi tržnega inšpektorja z dne 28.10.1991, po kateri je tožeča stranka dolžna na podlagi odloka o načinu oblikovanja cen pšenice, moke in kruha (Uradni list RS, št. 15/91-I) oblikovati cene mehkih, ostrih in namenskih pšeničnih mok tako, da maloprodajne cene za 1 kg pšenične moke TIP 400 ne bodo višje od 21 SIT, za TIP 500 18 SIT in za TIP 850 15 SIT s tem, da je rok izvršitve 7 dni po prejemu provostopne odločbe. Menila je, da je prvostopna odločba pravilna in da temelji na zakonu. Nesporna je ugotovitev tržnega inšpektorja, da že nekatere grosistične cene za 1 kg pšenične moke presegajo zneske, navedene v citiranem odloku. Res je, kot navaja tožeča stranka, da ta odlok izrecno ne navaja namenske moke za kvašeno testo, namenske moke za vlečeno testo in posebne bele moke. Toda odlok govori o drobnoprodajni ceni moke na splošno, to pa pomeni, da izraz "moka" zajema vse moke, tako moke TIPA 400, TIPA 500 in TIPA 850, ki so izrecno imenovane kot najbolj pogoste moke, kot tudi vse namenske in druge posebne moke, kljub temu, da v tem odloku niso imenovane. Izraz "moka" je zelo splošen in po mnenju tožene stranke z njim označujemo vse vrste mok, tako tiste najbolj pogoste (TIP 400, TIP 500 in TIP 850), kot tudi vse vrste raznih namenskih in drugih posebnih vrst mok. Res je, da ta odlok navaja le drobnoprodajno ceno moke, vendar je po mnenju tožene stranke z drobno prodajo mišljena prodaja blaga končnim potrošnikom, ne glede na to, v kakšni embalaži se moka prodaja (1 kg, 2 kg, 25 kg in 50 kg). V tem primeru je pomembno, da gre za prodajo končnemu potrošniku, ne glede na količino. Drobnoprodajne cene moke različnih pakiranj, preračunane na 1 kg, morajo, po mnenju tožene stranke, biti v skladu z navedenim odlokom. Tožena stranka navaja tudi to, da je v pravni hirearhiji odlok nad pravilnikom. To v konkretnem primeru pomeni, da citirani odlok prevlada oziroma je močnejši kot pravilnik o kakovosti žit, mlevskih in pekovskih izdelkov, testenin in hitro zmrznjenega testa. Zaradi tega se morajo vsi, tako podjetja kot zasebniki, ravnati in upoštevati odlok in ne navedeni pravilnik.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka materialni predpis, to je citirani odlok, nepravilno uporabila, saj ga je uporabila za proizvode, za katere ta odlok sploh ne velja. Citirani odlok je namreč izrecno navedel le nekatere tipe mok, ki jih določa pravilnik o kakovosti žit, mlevskih in pekovskih izdelkov, testenin in hitro zmrznjenega testa, ne pa vseh. Poznejši predpisi o načinu oblikovanja cen pa izrecno razširjajo veljavnost predpisa še na posebne in namenske pšenične moke. Čeprav so bili pozneje predpisi o oblikovanju cen spremenjeni (npr. odredba o načinu oblikovanja cen moke in kruha - Uradni list RS, št. 27/91 in 5/92), in to že v času odločanja tožene stranke, pa jih ta ne bi smela retroaktivno uporabiti, pa čeprav so bile morda namenske moke v prvotnem odloku pomotoma izpuščene. Tožena stranka je nezakonito uporabila navedeni materialni predpis tudi v delu, kjer ponovno samovoljno razlaga, da se drobnoprodajne cene oblikujejo neodvisno od načina pakiranja, češ, da je pomembno le to, da gre za prodajo končnemu potrošniku. Prav tržni inšpektorat je bil namreč tisti, ki je podjetjem posredoval razlago, da se nad 5 kg pakiranji oblikuje grosistična cena, do 5 kg pa, ker gre za maloprodajo, maloprodajna cena. To svoje stališče je pozneje sicer spremenil, vendar je v času predmetne zadeve še veljalo. Ker očitno citirani odlok ni bil pravilno uporabljen, tožeča stranka predlaga sodišču, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba je utemeljena.

Prvostopni upravni organ opira svojo odločbo na 2. člen zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74 - ZTI). Ta določa, da občinski organ tržne inšpekcije opravlja vse zadeve iz pristojnosti tržne inšpekcije, če s tem ali drugimi zakoni posamezne zadeve niso dane v pristojnost drugim organom tržne inšpekcije. Citirani zakon pa ne pooblašča tržnega inšpektorja, da naloži stranki, da mora oblikovati cene proizvodov na podlagi ustreznega odloka o načinu oblikovanja cen proizvodov. Za primer kršitev predpisov o cenah 7. člena zakona o tržni inšpekciji nalaga inšpektorju, da poda ovadbo zaradi kaznivega dejanja oziroma gospodarskega prestopka oziroma predlog za uvedbo postopka o prekršku. Tržni inšpektor pa je v takem primeru tudi dolžan ugotoviti znesek pozitivne razlike v ceni in predlagati sodišču oziroma sodniku za prekrške, da se storilcu odvzame ta razlika kot protipravno pridobljena premoženjska korist. Prvostopni organ torej za svojo odločitev nima pravne podlage v zakonu o tržni inšpekciji, druge pravne podlage pa ni navedel. Sodišče ob tem poudarja, da določbe o inšpekcijah v zakonu o sistemu državne uprave in o Izvršnem svetu Skupščine Republike Slovenije ter o republiških upravnih organih, vključno z določbo 1. alineje 1. odstavka 70. člena, ne dajejo inšpektorju pravice za kakršnokoli ukrepanje, pač pa le za tisto ukrepanje, ki ima podlago v ustreznem materialnem zakonu.

Ne glede na navedeno pa je tudi izrek prvostopne odločbe nedoločen in neizvršljiv, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Prvostopna odločba je tedaj nezakonita. Taka pa je tudi odločba tožene stranke, ki ni odpravila nezakonitosti odločbe prve stopnje. Izrek sodbe temelji na določbi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).