Jedro

Revizija v sporih o preživljanju je bila po določbi 1. točke 4. odstavka 382. člena ZPP (1977) vselej dovoljena, po določbi 1. točke 3. odstavka 367. člena ZPP (1999) pa je v tem primeru dovoljena le ob prvi določitvi ali ukinitvi (s sodno odločbo ali upravnim aktom). To pa se ne nanaša na obliko preživnine, ki je dogovorjena pogodbeno.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 27.2.1992, ki sta jo sklenila A.M., roj. 20.2.1919 ..., kot preživljanec in toženec I.M. ..., kot preživljalec. Posledično je bil zavrnjen tudi zahtevek na izstavitev listine, na katere podlagi naj bi se vknjižila lastninska pravica na ime A.M. do 2/3 pri vl. št. 8 k.o... Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek na razvezo omenjene pogodbe. Pritožbi tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku tako spremenilo, da je temu zahtevku, in na posledično vknjižbo lastninske pravice na ime preživljanca, ugodilo, pri čemer je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom na spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke v celoti. Odločilna dejstva, ki naj bi potrjevala spremembo odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku, je brez glavne obravnave ugotovilo pritožbeno sodišče samo. Pri tem revizija navedena "odločilna dejstva" posebej navaja in njihovo opredelitev s stališča odločilnosti zavrača kot neutemeljeno. Obvelja, da je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbe, postavila pa je tudi ugovor zastaranja podrejenega zahtevka, vendar pa niti prvo niti pritožbeno sodišče o ugovoru zastaranja ni odločilo.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Revizija ni dovoljena.

V obravnavanem primeru gre za premoženjski spor (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je v takem primeru mogoče vložiti le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Omenjeni zakon, objavljen v Uradnem listu RS, št. 26/99 z dne 15. aprila 1999, je bil uveljavljen dne 14.7.1999. Po določbi 498. člena zakona se postopek nadaljuje po njegovih določbah, če je bila izdana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, po njegovi uveljavitvi, torej po 14.7.1999. Sodišče prve stopnje je svojo sodbo izdalo dne 23.5.2002, zaradi česar je potrebno glede dovoljenosti revizije uporabiti določbe ZPP/99 in ne določbe ZPP/77, kjer so bili kriteriji za dovoljenost revizije glede vrednosti spornega predmeta drugačni, kar velja tudi za uporabo določbe 4. odstavka 382. člena ZPP/77 oziroma 3. odstavka 367. člena ZPP/99. Revizija, ki je bila prej v sporih o preživljanju, torej tudi v postopku za razveljavitev ali razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, vselej dovoljena, je sedaj (ZPP/99) dovoljena le v sporih o preživljanju, ko je preživnina prvič določena ali ukinjena. V obravnavanem primeru pa je oblika preživnine dogovorjena pogodbeno, ne pa s sodno odločbo ali upravnim aktom.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožeča stranka opredelila vrednost spornega predmeta glede primarnega tožbenega zahtevka z zneskom 300.000 SIT, z enakim zneskom 300.000 SIT pa je opredelila tudi vrednost spornega predmeta glede na podrejeni tožbeni zahtevek. Ker ne gre za spor o preživljanju, glede katerega je revizija po določbi tretjega odstavka 367. člena ZPP vselej dovoljena, obvelja ugotovitev, da je tožeča stranka opredelila vrednost spornega predmeta prenizko, tožena stranka pa tej opredelitvi ni ustrezno ugovarjala. Zato je treba presojati dovoljenost revizije glede na vrednost spornega predmeta tudi za toženo stranko. Revizijsko sodišče ugotavlja, da glede na določbo drugega odstavka 367. člena v zvezi z določbo 498. člena ZPP revizija ni dovoljena, zaradi česar jo je zavrglo (377. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 165. in 155. člena ZPP. Ker tožeča stranka z navedbami v odgovoru na revizijo ni prispevala k odločitvi, sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.