Jedro

Za izpolnjevanje pogoja komunalne opremljenosti z javnim cestnem omrežjem je treba izkazati obstoj zgrajenih javnih dovoznih poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje ali nahajanje zemljišča v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-3/2006/14 z dne 25. 3. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom B.B. se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopni organ) je z izpodbijano odločbo odpravilo odločbo Upravne enote Škofja Loka, št. DEN-321-608-263/93 z dne 19. 11. 2014 (1. točka izreka), odločilo, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d., sedaj Slovenski državni holding d.d. dolžan za 4152 m2 nacionaliziranega zemljišča parc. št. 96 k.o. ..., ki ga ni možno vrniti v naravi, izročiti v deležu do ½ skrbniku za posebni primer za pok. upravičenko A.A. in v deležu do preostale ½ upravičencu B.B., obveznice te družbe vsakemu v višini 28.438,15 EUR, skupno 56.876,30 EUR, v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), določilo skrbnika za posebni primer (3. točka izreka), postopek v delu, ki se nanaša na vračilo površine 56 m2, sedaj parc. št. 96/6, vrnilo v dopolnitev postopka in ponovno odločanje organu (4. točka izreka) in zavrnilo zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov (5. točka izreka). V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da gre za ponovno odločanje o pritožbi upravičenca in pravnega naslednika pok. upravičenke zoper prvostopno odločbo. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parc. št. 96 v izmeri 4208 m2, ker gre za nezazidano komunalno neopremljeno stavbno zemljišče v času podržavljenja, zaradi česar je vrednost zemljišča manjša od valorizirane odškodnine. Drugostopni organ je ob reševanju pritožbe ugotovil, da je v zadevi še vedno sporno, ali je zemljišče v letu 1981 izpolnjevalo pogoj obstoja javne poti glede na 11. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). V obravnavani zadevi je drugostopni organ ugotovil, da iz ugotovitev izvedenke C.C. izhaja, da parc. št. 96 z nobenim svojim delom v času odvzema iz posesti ni posegala v 60 metrski pas od javne poti (republiška cesta Škofja Loka - Ljubljana), je bila pa z vzhodne in zahodne strani delno presekana s poljskima potema, ki sta in še danes služita kot dostopni poti lastnikom in uporabnikom parcel na tem območju ter potekata v smeri sever-jug iz Starega dvora proti cesti Škofja Loka – Ljubljana. Obe poti še danes služita kot dostop do športnih igrišč, delno pa kot edini dostop do kmetijskih zemljišč. Ta dejstva tudi potrjujejo priloženi podatki Poročila v lokacijski dokumentaciji, ki jo je pripravil Projektivni atelje Urbanističnega zavoda št. 229/81, ki na 3. strani navaja, da so dostopi do posameznih bodočih objektov po pešpoti, ki poteka v smeri S-J ob obstoječem objektu vrtca in se navezuje na predvideno pešpot Blok Frankovo naselje – šola Trata na severu, na jugu pa na obstoječo pot in Ljubljansko cesto. Ta pešpot služi tudi kot urgentni dovoz in oskrba za posamezne objekti. Vse pešpoti so asfaltirane. Ta pešpot je že vedno razvidna iz zraka. Organ je poudaril, da gre za pisen vir in s tem za neposredne verodostojne podatke o obstoječih in bodočih dovozih in pešpoteh v lokacijski dokumentaciji iz oktobra 1981. Izvedensko delo je bilo sicer izdelano na podlagi nenatančnega naročila prvostopnega organa, ki je naložil izvedenki, da ugotovi nahajanje zemljišča v 60 m pasu od javne ceste namesto pravilno od javne dovozne poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, izvedensko delo pa se v popravku nanaša le na ugotovljeni poljski poti na V in Z parcele, ni pa jasno navedena tudi vezava na obstoječo pot na jugu, ki ga navaja Poročilo v lokacijski dokumentaciji, in ni jasno ločena obravnava obstoja zgrajene dovozne poti na samem zemljišču posebej in posebej obstoj javne dovozne poti, priključene na javno cestno omrežje in je oddaljena v 60 m pasu od parcele. Prvostopni organ pa tudi ni raziskal še drugih javnih dovoznih poti, pač pa se je osredotočil le neposredno na poti na parceli. Iz lokacijske dokumentacije je razviden tudi potek poti ob parceli 31/2, ki leži ob parc. št. 96 in je razvidna iz geodetskega načrta iz leta 1995 za leto 1959 in izkazuje vrisano pot, ki je danes razširjena in poteka ob novem izgrajenem naselju. Organ je še dodal, da četudi je šlo za poljsko pot, to pomeni istočasno tudi dovozno pot, saj zemljišče, sploh pa kmetijsko, potrebuje primeren dostop, tudi s kmetijsko mehanizacijo. Pojem poljske poti, pa tudi dovozne poti Zakon o cestah ne vsebuje, dejstvo pa je, da tudi Navodilo ne zahteva izgrajenosti poljske dovozne poti v gradbenem smislu. Iz zbranih dokumentov pa izhaja obstoj javnih dovoznih poti v času odvzema zemljišča iz posesti v oddaljenosti 60 m od zemljišča. Pot ob parc. št. 31/2, do katere se tožnik sicer ni opredelil, pa danes pomeni razširjeno ulico ob novem Frankovem naselju, ki je bila takrat v fazi dokončanja izgradnje. Organ je še ugotovil, da je prejeta odškodnina v času podržavljenja znašala 9.707,205 EUR, kar predstavlja 16,8 % vrednosti zemljišča, zaradi česar se po 72. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ne upošteva. Vrednost parc. št. 96 je tako 56.876,30 EUR.

2. Tožnik je vložil tožbo, v kateri je navedel, da Navodilo pod pojem ''komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče'' uvršča dve vrsti zemljišč in sicer takšna, ki so že imela komunalno opremo in takšna, ki jih je bilo možno komunalno opremiti brez večjih stroškov. Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Ker se parc. št. 96 ni nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, je treba ugotoviti, da ni spadala med zemljišča, ki bi jih bilo možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, zato jo je treba vrednotiti kot kmetijsko zemljišče. Tudi obstoj zgrajenih javnih dovoznih poti ni izkazan. Nobeden izmed dokazov ne izkazuje, da je bila na parc. št. 96 resnično zgrajena javna dovozna pot, saj iz izjave izvedenke izhaja le, da so bile na parceli poljske poti, iz lokacijske dokumentacije iz leta 1981 pa je razumeti, da je šlo za pešpoti, od katerih je ena služila kot urgentni dovoz in oskrbo za posamezna objekte. Ker se 11. člen Navodila sklicuje na zgrajeno dovozno pot, priključeno na javno cestno omrežje, to pomeni, da pod ta pojem ni mogoče umestiti vsakršno pot, pač pa zgrajeno dovozno pot, torej takšno, ki je utrjena v gradbenem smislu in ki je ustrezala vsem gradbenim zahtevam. Iz dokumentacije pa to ne izhaja. Poljska pot, ki ni bila niti vrisana v kataster, gradbenih zahtev ne izpolnjuje. Obstoj javne dovozne poti s priključkom na javno cestno omrežje, ki naj bi potekala ob zahodnem delu parc. št. 31/2 (v smeri sever-jug), pa ni razviden iz nobenega dokumenta, niti ne iz navedb vlagatelja, prič kot tudi ne iz mnenja izvedenke. Prvostopni organ te poti ni niti omenil, niti izpeljal ugotovitvenega postopka, drugostopni organ pa je to pot ugotovil kar sam na podlagi mapne kopije z dne 25. 9. 1995. Iz te mapne kopije je sicer zahodno od parc. št. 31/2 resnično razvidna daljša in ožja vrisana površina, ki pa ni označena. Zato ni izkazan niti en relevantni element iz 11. člena Navodila. Ni jasno, kako je drugostopni organ prišel do ugotovitve, da je ta vris pot, kako je ugotovil, da je dovozna pot, niti, kako, da je to javna dovozna pot. Iz kopije pa je razvidno tudi, da ni povezana na javno cestno omrežje. Sicer pa mapna kopija z dne 25. 9. 1995 sploh ne izkazuje resničnega stanja v letu 1981 in poti ob njej. Na kopiji je sicer označeno, da je parcelno stanje preverjeno s kat. evid. načrtom M 1:2880 za leto 1959, vendar pa le za parc. št. 20, 22, 23, *4, *5 in 96, ne pa za 31/2. Iz nobene mapne kopije ni razvidno, da bi parc. št. 31/2 leta 1981 oziroma 1982 že obstajala. Nekaj podobnega dovozni poti zahodno od te parcele je najti šele v katastrskem načrtu z dne 31. 1. 1990, ko je bilo dejansko stanje že povsem spremenjeno. Zato tudi ni mogoče razumeti očitka tožniku, da se do poti ob parc. št. 31/2 sploh ni opredelil, če se v dokaznem postopku te poti ni omenjalo. Da naj bi ta pot obstajala, je navedel šele drugostopni organ in tudi takoj odločil, ne da bi z ugotovitvijo na primeren način seznanil vse stranke postopka. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, akt odpravi in samo odloči o zadevi tako, da zahtevo za denacionalizacijo zavrne, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

4. Stranka z interesom B.B. je v odgovoru na tožbo navedel, da to, da pot ni vrisana, ni pogoj po Navodilu. Napačno je zato pravno naziranje, ki bi vlagatelju zahtevka nalagalo, da mora dokazati, da je bila parcela od javne poti oddaljena manj kot 60 m. To je treba izkazati le v primeru, ko na parceli ni zgrajene javne dovozne poti. Sicer se pa prva in druga alternativa drugega odstavka 11. člena Navodila (kdaj se šteje, da je zemljišče komunalno opremljeno) ne izključujeta, kot to nepravilno razume tožnik, ampak se vsebinsko dopolnjujeta, kar pomeni, da je treba za zemljišče, ki ne izpolnjuje vseh 3 pogojev po prvi alternativi drugega odstavka, izkazati pogoje v smislu tretjega odstavka le za tisti del infrastrukture, ki še ni bil vzpostavljen. Navedel je še, da je bila poljska pot (in ne pešpot) utrjena, ker se je uporabljala za gradbeno mehanizacijo. Sicer pa v prid komunalni opremljenosti govori tudi dejstvo, da je bila nepremičnina podržavljena na podlagi ZNNZ. Predlagal je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži tožniku povrnitev stroškov tega postopka (ki jih je tudi specificiral) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno vrednotenje zemljišča s parc. št. 96, k.o. ..., kot komunalno opremljenega stavbnega zemljišča. Drugostopni organ je namreč po izvedenem pritožbenem postopku zaključil, da je zemljišče s parc. št. 96 možno vrednotiti kot komunalno opremljeno stavbno zemljišče, ker so izkazani vsi pogoji komunalne opremljenosti iz 11. člena Navodila, tožnik pa ugovarja, da obstoj javne dovozne poti, ki bi bila priključena na javno cestno omrežje v 60 m pasu od obravnavanega zemljišča, ni izkazan, zaradi česar je treba zemljišče vrednotiti kot kmetijsko zemljišče. 7. Tudi po presoji sodišča tožnik utemeljeno ugovarja takemu zaključku drugostopnega organa.

8. Za komunalno opremljena stavbna zemljišča v smislu 2.a točke prejšnjega odstavka se štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje, in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo, ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče komunalno opremiti brez večjih stroškov (tretji odstavek 11. člena Navodila). Da je bilo zemljišče možno opremiti brez večjih stroškov, pa se šteje, da so se zemljišča nahajala v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje ter da so bila oddaljena do 100 m od javnega vodovoda ali priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizkonapetostno električno omrežje (četrti odstavek 11. člena Navodila).

9. Za izpolnjevanje pogoja komunalne opremljenosti z javnim cestnem omrežjem je treba torej izkazati obstoj zgrajenih javnih dovoznih poti, ki so bile priključene na javno cestno omrežje ali nahajanje zemljišča v 60 m pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, pri čemer je treba tudi po mnenju sodišča razlagati termin ''javna dovozna pot'' iz četrtega odstavka 11. člena Navodila, tako kot je opredeljen v tretjem odstavku istega člena, torej, da mora biti dovozna pot zgrajena.

10. Drugostopni organ je štel, da je ta pogoj izpolnjen, ker sta na vzhodu in zahodu parc. št. 96 že v času odvzema iz posesti tega zemljišča potekali poljski poti v smeri sever – jug (ki še danes predstavljala dostopni poti lastnikom in uporabnikom parcel na tem območju) iz Starega dvora proti republiški cesti Škofja Loka – Ljubljana. To po mnenju drugostopnega organa dokazuje tudi lokacijska dokumentacija iz oktobra 1981, kjer je navedeno, da so dostopi do posameznih bodočih objektov (tudi na parc. št. 96) po pešpoti, ki poteka v smeri sever – jug ob obstoječem objektu vrtca in se navezuje na predvideno pešpot Bloki Frankovo naselje – šola Trata na severu, na jugu pa na obstoječo pot in Ljubljansko cesto. Ta pešpot pa služi tudi kot urgentni dovoz in oskrba za posamezne objekte, vse pešpoti pa so tudi asfaltirane. Iz navedenih ugotovitev organa torej izhaja, da sta po obravnavanem zemljišču potekali dve poljski poti oziroma pešpoti (ki sicer še vedno služita kot dostopni poti), ne pa zgrajeni javni dovozni poti, ki tudi nista bili evidentirani v uradnih evidencah, kar pa bi po mnenju sodišča morali biti. Že iz tega razloga je odločitev drugostopnega organa v tem delu napačna.

11. Drugostopni organ pa je tudi ugotovil, da je ob parc. št. 31/2 (ki je mejila na zemljišče s parc. št. 96 in se je nahajala v 60 m pasu) potekala dovozna pot, ki je vrisana v mapni kopiji po stanju iz leta 1959 in je bila v letu 1981 nedvomno priključena na javno cestno omrežje. Tožnik ugovarja, da obstoj javne dovozne poti s priključkom na javno cestno omrežje ni razviden iz nobenega dokumenta, s čimer se sodišče tudi strinja. Iz priložene mapne kopije, izdane v letu 1995, ki izkazuje stanje v letu 1959, namreč ni razvidno, da bi pot ob parc. št. 31/2 (ki je sicer vrisana v mapni kopiji) bila povezana na javno cestno omrežje, to pa tudi ne izkazujejo drugi podatki v spisu. Drugostopni organ je sicer navedel, da je bila ta pot v celoti evidentirana tudi kasneje in da danes pomeni razširjeno ulico ob novem Frankovem naselju, ki je bila takrat v fazi dokončanja izgradnje, kar pa ob izostanku dokazov, da je bila pot v letu 1981 (kar je pravno relevanten čas v tem primeru in za katero sodišče sicer ne dvomi, da je obstajala v opredeljenem pravno relevantnem času, če je razvidna že iz mapne kopije, ki izkazuje stanje za leto 1959) priključena na javno cestno omrežje, tudi ne zadostuje za potrditev tega dejstva. V tem delu pa je torej dejansko stanje ostalo zmotno oziroma vsaj nepopolno ugotovljeno.

12. Glede na povedano je sodišče, ker je spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, ne more rešiti spora, napačno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj drugostopni organ dopolni ugotovitveni postopek in sledeč pravnemu mnenju sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava glede na rezultat ugotovitvenega postopka ponovno odloči o pritožbi stranke z interesom zoper prvostopno odločbo.

13. Stranka z interesom B.B. je priglasil tudi stroške postopka. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker stranka z interesom (objektivno gledano) ni uspel s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, ni upravičen do povrnitve stroškov postopka.