Jedro

Za pričetek teka zastaralnega roka je odločilna pravnomočnost odločbe, s katero je bila izrečena globa za prekršek in ne čas storitve prekrška.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Murska Sobota odločil, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba zaradi izterjave neplačane globe in stroškov postopka za prekršek na podlagi plačilnega naloga št. 75280728 z dne 26. 11. 2006 v znesku 1.898,68 EUR. Navedeni sklep je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT 499-30-17/2009 z dne 2. 4. 2009 s tem, da je ugotovila, da je postal plačilni nalog izvršljiv dne 17. 10. 2007. V obravnavanem primeru je bil plačilni nalog izdan na podlagi 57. člena Zakona o prekrških, ki določa, da če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in ne vloži zahteve za sodno varstvo, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja. Enako ravna prekrškovni organ tudi, če kršitelj ne plača globe po pravnomočnosti zavrnitve zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog. Po določbi 146. člena ZDavP-2 je v primeru, ko davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru je izvršilni naslov plačilni nalog z dne 26. 11. 2006. Ker je prvostopni davčni organ v izpodbijanem sklepu navedel napačen datum izvršljivosti (20. 12. 2006), je tožena stranka v svoji odločbi navedla pravilen datum, ki je 17. 10. 2007, tako kot je navedeno na plačilnem nalogu. Po določbi 157. člena ZDavP-2 pa v davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga. To pomeni, da davčni organ ni pristojen, da bi preverjal pravilnost in zakonitost postopka izdaje plačilnega naloga v postopku o prekršku in posledično, ali je potrditev izvršljivosti pravilna, temveč je to dolžnost organa, ki je izvršilni naslov izdal. Tožnik v tožbi navaja, da je davčni organ kršil postopek, ker je nepravilno uporabil predpise, ki so osnova za izvršbo. Davčni urad je začel opravljati izvršbo na podlagi zakona o prekrških leta 2007, čeprav je bil prekršek storjen 2006 in bi tako v poštev prišli le predpisi, ki so veljali do 26. 11. 2006, ko bi naj tožnik storil prekrške, ki jih je obravnaval prekrškovni organ in je tudi izdal plačilni nalog. Gre torej za nepravilno uporabo predpisov, ki so bili uporabljeni za primer izterjave, pa bi glede na datum prekrškov morali biti uporabljeni drugi predpisi, ki so veljali v času storitve prekrška. Prav tako tožnik meni, da je izterjava zastarala. Od storitve prekrška do pravnomočnosti sklepa Davčnega urada v Murski Soboti je preteklo več kot dve leti, kar pomeni, da je izvršba zaradi prekrškov na osnovi plačilnega naloga zastarala. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi. Prav tako je priglasil stroške sodnega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za davčno izvršbo neplačane globe na podlagi pravnomočnega in izvršljivega plačilnega naloga prekrškovnega organa z dne 26. 11. 2006 in stroškov davčne izvršbe. Po določbi 146. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. list RS, št. 117/2006, ZDavP-2) je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti (predlagatelj izvršbe).

Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da je za začetek predmetne izvršbe obstajal veljaven izvršilni naslov (plačilni nalog, ki je bil s strani predlagatelja izvršbe opremljen s potrdilom o izvršljivosti z dne 17. 10. 2007), izpodbijani prvostopni sklep pa je vseboval tudi vse predpisane sestavine iz 151. člena ZDavP-2. Tožena stranka je tožniku tudi pravilno pojasnila, da niti ZDavP-2 niti druge zakonske določbe za primer kot je naveden, davčnemu organu ne dajejo pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrdilo oz. klavzula izvršljivosti pravilna. To je dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Prav tako po določbi 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, to je plačilnega naloga.

Sodišče pa tudi kot neutemeljene zavrača tožnikove tožbene ugovore. Zakon o prekrških določa le, da če kršitelj ne plača globe v predpisanem roku in v znesku, določenem v plačilnem nalogu, in ne vloži zahteve za sodno varstvo, se pošlje plačilni nalog v izvršitev organu, ki je pristojen za izterjavo davkov, da globo prisilno izterja. Zakon o prekrških torej določa le, kdo je pristojen za izterjavo neplačane globe, ne pa postopka same izterjave. Postopek izterjave denarnih nedavčnih obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ, pa določa zakon, ki ureja davčni postopek. V času, ko je davčni organ prejel zahtevo predlagatelja izvršbe, je veljal ZDavP-2, zato navedeni predpis predstavlja pravno podlago za izterjavo tožnikove obveznosti po obravnavanem plačilnem nalogu. Prav tako tožnik neutemeljeno ugovarja zastaranje izterjave denarne globe. Po določbi 44. člena Zakona o prekrških se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. Zastaranje pretrga vsako dejanje sodišča ali organa, pristojnega za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna. V konkretnem primeru je torej za pričetek teka zastaralnega roka (subjektivnega in objektivnega) odločilna pravnomočnost odločbe, s katero je bila sankcija izrečena, in ne čas storitve prekrška, kot to navaja tožnik v tožbi. Glede na navedeno zakonsko določbo in dejansko stanje, kot je razvidno iz spisa, v obravnavanem primeru izterjava izrečene globe ni zastarala.

Po vsem navedenem je sodišče po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.