Jedro

Ker se je tožnik s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za osnovno plačo v višini 314.008,00 SIT, je bila tožena stranka to plačo obračunati in izplačati ne glede na to, da je sicer Pravilnik tožene stranke osnovno plačo prodajnih predstavnikov določil v nižjem znesku. Določbe Pravilnika, ki se nanašajo na njegovo osnovno plačo, so namreč za tožnika manj ugodne od določb pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da tožniku za obdobje od avgusta 2007 do oktobra 2011 obračuna mesečno razliko v bruto plači v zneskih, kot izhajajo iz te točke izreka, odvede predpisane dajatve in izplača tožniku ustrezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila. V II. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za obračun ter izplačilo pripadajoče plače skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od julija 2006 do julija 2007 in delno za september 2008, kot to izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti del njegovih pravdnih stroškov v višini 1.073,22 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

2. Zoper I. in III. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži, da ji povrne njene pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili, da je tožnik upravičen do fiksnega zneska plače v višini 314.008,00 SIT in do gibljivega dela plače v skladu s kriteriji, ki jih je določal Pravilnik o plačah. Zato je napačno zaključilo, da bi morala tožena stranka tožniku obračunati osnovno plačo v višini 314.008 EUR (pravilno: 314.008,00 SIT) in da je tožnika za razliko do polne vrednosti osnovne plače prikrajšala. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenila tožnik in tožena stranka dne 27. 12. 2002, izhaja, da je bil tožnik, ki je delal na delovnem mestu „prodajni predstavnik I“ (tožnik je bil prodajni predstavnik za prodajo maziv), upravičen do plače za opravljeno delo po določbah Pravilnika o plačah z dne 24. 1. 2001, kar izhaja iz drugega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Glede na 2. člen pogodbe o zaposlitvi je bilo tožnikovo delovno mesto razporejeno v VI. tarifni razred in ovrednoteno s 1010 točkami, kar odgovarja 29. plačilnemu razredu. Za prodajne predstavnike za prodajo maziv je Pravilnik o plačah v tretjem odstavku 6. člena določal, da znaša njihova osnovna plača 120.000,00 SIT (500,75 EUR) in da njihovo plačo sestavljata stalni del (osnovna plača, določena v 6. členu Pravilnika o plačah) in gibljivi del, ki se izračuna iz dosežene provizije (kriteriji prodaje), korigirano s faktorji iz citiranega pravilnika (27. člen Pravilnika o plačah). Po 32. členu Pravilnika o plačah se obračun plače prodajnega predstavnika opravi tako, da se seštejeta stalni in gibljivi del plače ter preračunata s pomočjo kalkulativnega števila točk in planskega števila ur v vrednost točke. Ta pravilnik je veljal tudi za tožnika, kar izhaja iz njegovega 2. člena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo 2. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi, iz katere izhaja, da naj bi bil tožnik poleg osnovne plače v višini 314.008,00 SIT (1.310,33 EUR) upravičen tudi do gibljivega dela plače. Glede na določbe pravilnika je osnovna plača tožnika znašala 120.000,00 SIT, ne pa 314.008,00 SIT. Dogovor o tem, da je tožnikova osnovna plača sestavljena iz stalnega in gibljivega dela, je v svoji izpovedbi potrdila tudi A.A. Pojasnila je tudi, da gre pri zapisu termina „osnovna plača“ v plačilnih listah za tehnično napako, ki je bila posledica sistema, ki ni mogel zagotoviti ustreznega zapisa za 25 zaposlenih, za katere je veljal sistem posebnega nagrajevanja. V plačilnih listah nikakor ni šlo za enak pomen osnovne plače, kot pa je bil uporabljen v pogodbi o zaposlitvi in določen v znesku 314.008,00 SIT (1.310,33 EUR). V plačilnih listah je bil pod postavko osnovna plača izkazan le fiktivni del (500,80 EUR), variabilni del pa je bil vsebovan pod postavko „skupinska uspešnost“, kar izhaja tudi iz izpovedb A.A.. Tudi tožnik je izpovedal, da mu je B.B. v razgovoru pojasnil sistem obračuna plače s stalnim in gibljivim delom in mu tudi ponudil takšno pogodbo o zaposlitvi v podpis. S podpisom pogodbe se je tožnik strinjal in jo podpisal. Neresnične so navedbe tožnika, da se je s toženo stranko izpogajal za višjo plačo, saj sta B.B. in A.A. izpovedala, da možnosti za pogajanja pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni bilo in da so vsi prodajni predstavniki s toženo stranko sklenili enake (tipske) pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tudi sicer ni seznanil tožene stranke, da naj bi prejemal nižjo plačo od dogovorjene, kar še dodatno kaže na to, da se je s takšnim načinom obračunavanja plač očitno strinjal. Iz dokaznega postopka torej izhaja, da se je tožnik dogovoril s toženo stranko, da bo njegova plača sestavljena iz stalnega dela plače v višini 120.000,00 SIT (500,75 EUR) in gibljivega dela plače, pri čemer bi bil v vsakem primeru upravičen do osnovne plače v višini 314.008,00 SIT (1.310,33 EUR). Plača, ki jo je tožnik prejemal, je vedno presegala osnovno plačo iz pogodbe o zaposlitvi. Pojem osnovne plače ima v pogodbi o zaposlitvi popolnoma drugačen pomen kot v Pravilniku o plačah, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so določbe glede definicije osnovne plače v obeh aktih jasne in skladne, nepravilna. V pogodbi o zaposlitvi je osnovna plača določena v znesku 314.008,00 SIT (1.310,33 EUR), v Pravilniku o plačah pa v višini 120.000,00 SIT (500,75 EUR) in opredeljena kot stalni del plače, ki skupaj z variabilnim delom tvori plačo prodajnega predstavnika. Tožnik je vedel, da je bila njegova osnovna plača sestavljena iz stalnega in variabilnega dela in da je stalni del plače znašal 120.000,00 SIT, s podpisom pogodbe o zaposlitvi pa se je s tem tudi strinjal. Zgolj zaradi tega, ker z njim ni bil sklenjen (pisni) aneks, ni mogoče zaključiti, da je obstajala volja pogodbenih strank, da je znašala osnovna plača tožnika 314,008,00 SIT, h kateri bi pripadal še del za delovno uspešnost, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Pomembno je tudi, da tako pogodba o zaposlitvi kot Pravilnik o plačah izvirata iz obdobja pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), šele z uveljavitvijo tega zakona pa se je začel uporabljati pojem osnovne plače. V zapisu 2. člena pogodbe o zaposlitvi je prišlo do očitne napake, saj sta se stranki ustno dogovorili nekaj drugega, kar je glede na 31. člen ZDR možno. Sodišče prve stopnje prave volje strank ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni ugotavljalo. Ker ni upoštevalo drugega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika, ni pravilno uporabilo materialnega prava, saj ni poiskalo skupnega namena pogodbenikov in ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank pri pomenu izraza „osnovna plača“. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvih, zaradi česar se je niti ne da preizkusiti, je sodišče prve stopnje storilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To odločilno dejstvo je prava volja pogodbenih strank glede višine in obračunavanja tožnikove plače. Tožena stranka je tekom dokaznega postopka izkazala zadostno stopnjo verjetnosti, da je med strankama obstajal drugačen dogovor o obračunavanju plače, zato bi se sodišče prve stopnje moralo vsaj opredeliti do tega, ali je takšna volja pogodbenih strank, kot jo razume sodišče prve stopnje, sploh dejansko obstajala ali pa je bila drugačna. Če tožnik z načinom obračunavanja njegove plače ne bi soglašal, pogodbe o zaposlitvi ne bi podpisal. Za takšen način obračunavanja njegove plače, kot je določen v Pravilniku o plačah, je tožnik vedel že pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, kar izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izplačala nižjo plačo od dogovorjene, saj je bila skupna višina stalnega in variabilnega dela plače višja od dogovorjene osnovne plače. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in ga s sodbo opr. št. I Pd 1173/2012 z dne 11. 11. 2014 zavrnilo, tožniku pa naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške. Zoper citirano sodbo je vložil pritožbo tožnik. Pritožbeno sodišče je tej pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno sodbo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki sta jih v spis vložila tožnik in tožena stranka, prebralo je izpovedbe tožnika, prič A.A., C.C. in B.B. in tudi pisno izjavo priče B.B.. Po tako izvedenem dokaznem postopku je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, del njegovega tožbenega zahtevka (za obdobje od julija 2006 do julija 2007) je na ugovor tožene stranke zavrnilo zaradi zastaranja (206. člen Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj., ki je bil v veljavi v spornem obdobju) del razlike v plači za september 2008 pa zato, ker je tožnik to razliko vtoževal v previsokem znesku. Poleg tega je odločilo tudi o stroških postopka, upoštevaje uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne del njegovih pravdnih stroškov v višini 1.073,22 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo prave volje pogodbenih strank glede višine in obračunavanja tožnikove plače. S to pritožbeno navedbo uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje glede tega dejstva opredelilo v 15., 16. in 17. točki obrazložitve, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

7. V dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik dne 27. 12. 2002 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (A1, A5) za delovno mesto „št. ..., prodajni predstavnik I“. V 2. členu te pogodbe je bilo določeno, da je njegovo delovno mesto razvrščeno v VI. tarifni razred in ovrednoteno s 1010 točkami, kar ustreza 29. plačilnemu razredu. V tem členu sta se stranki dogovorili tudi o tožnikovi plači. Iz drugega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi tako izhaja, da pripada tožniku za opravljeno delo plača v skladu z določbami Pravilnika o plači (v nadaljevanju: Pravilnik - B1) in sicer: a) osnovna plača; b) del plače na podlagi individualne delovne uspešnosti ter del plače na osnovi skupinske delovne uspešnosti; c) plača iz naslova uspešnosti poslovanja; d) dodatki.

V tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo izrecno določeno, da znaša osnovna plača tožnika za polni delovni čas, vnaprej določene delovne rezultate in normalne pogoje dela 314.008,00 SIT in se usklajuje v skladu s Pravilnikom o plačah. V četrtem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi pa je bilo določeno, da se del plače iz točke b), c) ter eventuelni dodatki tožniku obračunajo in izplačajo v višini, na način in takrat, kot je to določeno v Pravilniku o plačah.

8. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval s tem, da mu tožena stranka v vtoževanem obdobju ni obračunala osnovne bruto plače in posledično izplačala ustrezne neto plače v višini, kot je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, temveč v nižjem znesku. Zato je zahteval še obračun teh bruto razlik v osnovni plači, odvod predpisanih dajatev ter izplačilo ustreznih mesečnih neto zneskov osnovne plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Iz plačilnih list, ki jih je za tožnika izdala tožena stranka (A2), izhaja, da je tožena stranka tožniku v vtoževanem obdobju obračunala osnovno plačo v višini 120.000,00 SIT (ki jo je kasneje, za obdobje od decembra 2006 dalje, preračunala v EUR). Med strankama ni bilo sporno plačilo po obračunani osnovni plači v znesku 120.000,00 SIT oziroma v znesku glede na ustrezno evrsko protivrednost (ki je bilo v plačilnih listah zavedeno pod postavko „osnovna plača“), prav tako pa je tožnik pojasnil, da mu je sicer tožena stranka preostale dele njegove plače, ki so navedeni v drugem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi, obračunala in izplačala v skladu z določbami Pravilnika.

9. Glede na zgornje ugotovitve je torej tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal le razliko med osnovno plačo, ki mu jo je tožena stranka obračunala (in izplačala) v višini, kot to izhaja iz njegovih plačilnih list, in osnovno plačo, kot jo je imel dogovorjeno v tretjem odstavku 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zatrjevala, da je takšno osnovno plačo obračunavala in izplačevala v skladu z določbami Pravilnika, ki je posebej urejal osnovno plačo za prodajne predstavnike za prodajo maziv, za katere je ta plača znašala 120.000,00 SIT (četrti odstavek 6. člena Pravilnika). Po 27. členu Pravilnika je plačo prodajnega predstavnika sestavljal stalni (osnovna plača iz 6. člena Pravilnika) in gibljivi del, ki se je izračunal iz dosežene provizije (kriteriji prodaje), korigirano s faktorji iz tega Pravilnika.

10. Sodišče prve stopnje je po zaključku pritožbenega sodišča utemeljeno in pravilno ugotovilo, da se je tožnik s toženo stranko v pogodbi o zaposlitvi dogovoril za osnovno plačo v višini 314.008,00 SIT in da bi mu bila dolžna tožena stranka to plačo obračunati in izplačati ne glede na to, da je sicer Pravilnik osnovno plačo prodajnih predstavnikov določil v nižjem znesku (že omenjeni četrti odstavek 6. člena Pravilnika). Prvi odstavek 29. člena ZDR je med drugim izrecno določal, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določila o znesku osnovne plače delavca v valuti, veljavni v RS, ki mu pripada za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi ter o morebitnih drugih plačilih, o drugih sestavinah plače delavca, o plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače. Po drugem odstavku 126. člena ZDR je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi. Prav takšne sestavine (skupaj z navedbo nominalnega zneska osnovne plače tožnika) je vsebovala tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje to pogodbo utemeljeno štelo kot veljavno pravno podlago, v zvezi s katero je presojalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker je ugotovilo, da tožena stranka tožniku v obdobju od avgusta 2007 do oktobra 2011 ni obračunala in izplačala osnovne plače v višini, ki je bila določena s pogodbo o zaposlitvi, je v tem delu utemeljeno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi določbo drugega odstavka 7. člena ZDR, na podlagi katere se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR. Upoštevaje navedeno določbo in uveljavljeno sodno prakso so lahko določbe pogodbe o zaposlitvi ugodnejše od določb zakona, kolektivnih pogodb ali splošnih aktov delodajalca. V tožnikovem primeru se tako za določitev njegove osnovne plače upoštevajo določbe pogodbe o zaposlitvi in ne določbe Pravilnika, ki je po svoji naravi splošni akt delodajalca. Določbe Pravilnika, ki se nanašajo na njegovo osnovno plačo, so namreč za tožnika manj ugodne od določb pogodbe o zaposlitvi.

11. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka upoštevati določbe Pravilnika in ne določb tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka sicer v pritožbi pravilno navaja, da je Pravilnik veljal tudi za tožnika (v zvezi s tožnikovo plačo tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi napotuje na določbe Pravilnika), vendar pa so po prepričanju pritožbenega sodišča določbe Pravilnika glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi lahko veljale le za del plače na podlagi individualne delovne uspešnosti, za del plače na osnovi skupinske delovne uspešnosti, za del plače iz naslova uspešnosti poslovanja in za del plače iz naslova dodatkov, kar jasno izhaja iz četrtega odstavka 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi zapisano, da se osnovna plača, ki je znašala 314.008,00 SIT, usklajuje v skladu s Pravilnikom, pa ne pomeni, da ta določba pogodbe o zaposlitvi (ki se nanaša na višino tožnikove osnovne plače) ni veljavna, temveč da se dogovorjena osnova plača usklajuje z vsakokratnim povečanjem izhodiščnih plač po Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine (kar sicer izhaja iz petega odstavka 6. člena Pravilnika). Ker iz izpovedb zaslišanih prič in tožnika in iz preostalih izvedenih dokazov ne izhaja (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi bil s tožnikom sklenjen drugačen ustni dogovor o njegovi plači (pri čemer se je sicer lahko na podlagi prvega odstavka 9. člena pogodbe o zaposlitvi ta pogodba spremenila ali dopolnila le pisno), so neutemeljene tudi obširne pritožbene navedbe tožene stranke, da je prišlo med tožnikom in toženo stranko do drugačnega dogovora o načinu obračuna in izplačila tožnikove plače od tistega, ki je opredeljen v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Tudi pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da tožnik do prisojene razlike v osnovni plači ni upravičen zato, ker se je s takim obračunom plače, kot ga je izvajala tožena stranka, strinjal (saj zoper plačilo ni nikoli ugovarjal), ni utemeljeno. Dejstvo, da tožnik ni odreagiral na (vsakokratni) nižji obračun plače od pripadajoče po pogodbi o zaposlitvi, nikakor ne pomeni, da do pripadajočih zneskov razlike v plači ni upravičen, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka.

12. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem tožene stranke, da je prišlo do spornega zapisa o tožnikovi osnovni plači v pogodbi o zaposlitvi zaradi očitne pomote oziroma napake, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tudi z nekaterimi drugimi prodajnimi predstavniki sklenila pogodbe o zaposlitvi s praktično enako vsebino (B16, B18). Tako je tudi v pogodbah o zaposlitvi za D.D. (B16) in za E.E. (B18) določeno, da jima pripada osnovna plača v višini 301.351,00 SIT. Tako o očitni pomoti, ki naj bi nastala le ob sklepanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče govoriti. Tožena stranka je sicer z navedenima delavcema sklenila tudi aneksa k omenjenima pogodbama o zaposlitvi (B16, B18), s katerima se je dogovorila za način obračuna plače, kot je določen v Pravilniku. To pa na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do prisojene razlike v osnovni plači, ne vpliva, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka takšen aneks k pogodbi o zaposlitvi sklenila tudi s tožnikom. Dejstvo, da se tožena stranka s tožnikom ni dogovorila za način obračuna in izplačila osnovne plače, ki bi bil v skladu z določili Pravilnika (kot je to storila v primeru drugih prodajnih predstavnikov), ne more biti tožniku v škodo in ne more pomeniti neveljavnosti pogodbene določbe o višini bruto osnovne plače tožnika.

13. Po zaključku pritožbenega sodišča so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je nastala določena stopnja nejasnosti glede pojma osnovne plače tudi zato, ker sta Pravilnik in tožnikova pogodba o zaposlitvi izvirala iz obdobja pred uveljavitvijo ZDR (ki je uvedel pojem osnovne plače). V kolikor bi ta pritožbena navedba držala, bi tožena stranka tudi do delavcev D.D. in E.E. (katerih pogodbi o zaposlitvi sta bili prav tako sklenjeni pred uveljavitvijo ZDR) postopala na enak način, kot do tožnika in z njima ne bi sklepala še aneksa k njunima pogodbama o zaposlitvi, s katerima se je dogovorila za način obračunavanja plače, kot je bil opredeljen v Pravilniku. Ker je bilo toženi stranki očitno jasno, kaj pomeni pojem osnovna plača, kot je bil uporabljen v pogodbah o zaposlitvi, je prav iz tega razloga z nekaterimi drugimi prodajnimi predstavniki sklenila še poseben aneks. Na podlagi tega pritožbeno sodišče zaključuje, da za toženo stranko pojem osnovne plače v pogodbi o zaposlitvi ni mogel predstavljati nejasnosti. Ker je tožena stranka tudi z drugimi prodajnimi predstavniki sklenila praktično identične pogodbe o zaposlitvi kot s tožnikom, pri čemer je z njimi sklenila še posebne anekse k pogodbi o zaposlitvi (v katerih se je dogovorila za drugačen način obračuna plače), je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da je treba določbe tožnikove pogodbe o zaposlitvi uporabiti tako kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika; OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001), kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ker ni upoštevalo določbe drugega odstavka 82. člena OZ.

14. Prav tako ni odločilnega pomena pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da je zapis na tožnikovih plačilnih listah „osnovna plača“ predstavljal tehnično napako, ker informacijski sistem pri toženi stranki ni mogel zagotoviti ustreznega zapisa za 25 zaposlenih, za katere je veljal sistem posebnega nagrajevanja. Tudi Pravilnik je namreč v 6. členu uporabil pojem osnovne plače (ki je bila za prodajne predstavnike za prodajo maziv določena v višini 120.000,00 SIT in ki jo je tožena stranka tožniku tudi obračunala v takšni višini, kar izhaja iz njegovih plačnih list - A2).

15. Neutemeljene so nadalje tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da že iz dejstva, da je tožnik pogodbo o zaposlitvi podpisal, izhaja, da se je strinjal z načinom obračuna (in izplačila) plače, kot ga je predvideval Pravilnik. S podpisom pogodbe o zaposlitvi je tožnik soglašal z osnovno plačo, ki je bila v tej pogodbi o zaposlitvi določena, kot tudi z ostalimi določbami o njegovi plači, ki so napotovali na določbe Pravilnika. Glede nato so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da je tožnik vedel, da mu bo tožena stranka plačo obračunavala po Pravilniku, ker sicer pogodbe o zaposlitvi ne bi podpisal. Upoštevaje dejstvo, da je tožnik glede na določbo 126. člena ZDR, glede na določbe Pravilnika in glede na določbe pogodbe o zaposlitvi poleg osnovne plače upravičen tudi najmanj še do dela plače iz naslova delovne uspešnosti in dodatkov, je logično, da je plača, ki jo je tožnik prejel, presegala osnovno plačo, zato to dejstvo po zaključku pritožbenega sodišča ni bistveno za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

16. Ker tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na višino prisojenih zneskov razlik v plači, izrecno niti ne izpodbija, prav tako pa le pavšalno ugovarja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na pravdne stroške obeh strank, je pritožbeno sodišče ta izpodbijani del sodbe preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tudi glede tega dela svoje odločitve dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

17. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njene pritožbe niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.