Jedro

Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava.

Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnica mora tožencu v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

  Odločitev sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je v sporu majhne vrednosti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice) na plačilo 1.055,29 EUR, kolikor naj bi znašali tožničini odvetniški in potni stroški, ki so bili potrebni za vložitev kazenske ovadbe ter drugih dejanj v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. III K 000/2023 z dne 27. 10. 2023, zoper toženo stranko (toženca), ki pa jih je tožnica nato vtoževala kot odškodnino v tem pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da med toženčevim ravnanjem ter nastankom stroškov tožnici ni vzročne zveze ter ugotovitve, da bi tožnica vtoževane stroške morala priglasiti v kazenskem postopku v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in ne na podlagi določb odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (OZ).

Pritožbene navedbe tožnice

2.Tožnica v pritožbi zatrjuje, da na njen zahtevek ne vpliva, ali škoda izvira iz kaznivega dejanja kot takega ali pa v njegovi posledici. Za izpeljavo kazenskega postopka je kot pravni laik morala najeti in plačati odvetnika, v postopku pa so ji poleg odvetniških nastali tudi potni stroški. Pri tem ne drži, da so vsi vtoževani stroški povezani s kazenskim postopkom. Tak primer je tožničina vloga v zadevi I P 42/2020. Vsekakor pa so vsi stroški posledica toženčevega ravnanja, zato je vzročna zveza podana. Nadalje ne drži, da bi tožnica omenjene stroške lahko uveljavljala v okviru kazenskega postopka, saj se je le-ta vodil brez njene vednosti, zato jih v postopku sploh ni mogla uveljavljati. Ker v postopku ni sodelovala, ji kaznovalni nalog ni bil vročen (kazensko sodišče je o tem ni obveščalo), posledično zaradi tega ni mogla zamuditi tri mesečnega roka predvidenega za priglasitev stroškov kazenskega postopka. V skladu z navedenim je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je odločilo, da bi tožnica vtoževane stroške lahko priglasila samo znotraj kazenskega postopka. Tožnica ima namreč izbiro ali navedene stroške priglasi kot stroške kazenskega postopka, ali pa te stroške uveljavlja kot odškodnino v civilnem postopku. Iz navedenih razlogov pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, ali pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

  Odgovor toženca na pritožbo

3.Toženec pritožbi v celoti nasprotuje in navaja, da bi tožnica stroške kazenskega postopka morala priglasiti v kazenskem postopku in sicer v roku treh mesecev odkar je bila seznanjena z odločitvijo v zadevi. Tožnica je omenjeni rok zamudila, zato teh stroškov sedaj ne more zahtevati v pravdi. S tem je tožnica tudi pretrgala vzročno zvezo med toženčevim ravnanjem in domnevno nastalo škodo. Iz izreka kazenske sodbe ne izhaja, da bi tožnici nastala kakšna škoda, saj je le-ta nastala državi, kateri je toženec tudi plačal denarno kazen. Tožnica pa bi morala svoje stroške prijaviti v kazenskem postopku in sicer na podlagi določb ZKP in ne OZ. Iz navedenih razlogov predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo v celoti zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker vrednost spornega predmeta ne presega 2.000,00 EUR, se postopek v tej zadevi v skladu s prvim odstavkom 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vodi po pravilih, ki veljajo v sporih majhne vrednosti (442. do 458. člen ZPP). V skladu s prvi odstavkom 458. člena ZPP se sodba ali sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, sme izpodbijati zgolj iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi napačno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo naslednje dejansko stanje:

-toženec je bil v ločeni pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. I P 42/2020 zaslišan kot priča; na podlagi njegove izpovedbe je tožnica zoper toženca vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po prvem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (KZ-1);

-tožnica je kazensko ovadbo ter ostala pravna dejanja v kazenskem postopku (dopolnitev ovadbe, poizvedbe na državnem tožilstvu in sodišču glede kazenske ovadbe, poizvedbe na upravni enoti, pregled dokumentacije v kazenskem in civilnem postopku, poročila, posvet s tožnico, materialni stroški ter DDV in potni stroški) vložila preko pooblaščenca, odvetnika; tožnica je trdila, da omenjeni odvetniški stroški predstavljajo škodo, za katero je bila zaradi storitve kaznivega dejanja oškodovana, zato je upravičena do njene povrnitve;

-tožencu je bila na podlagi omenjene kazenske ovadbe izdana sodba o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. III K 000/2023 z dne 27. 10. 2023; v njej je sodišče odločilo, da je toženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka; sodba je postala pravnomočna in izvršljiva;

-tožnica v kazenskem postopku ni sodelovala, temveč je za pravnomočnost in izvršljivost omenjene kazenske sodbe izvedela aprila 2024, ko je po poizvedovanjih od sodišča prejela sodbo.

Glede pravne podlage za uveljavljanje stroškov

7.Sodišče prve stopnje je kot prvi razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka navedlo pomanjkanje vzročne zveze (kot ene izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti po 131. členu OZ), saj iz opisa storjenega kaznivega dejanja ne izhaja, da je tožnici nastala kakšna škoda, oziroma da ne izhaja, da je toženec s krivo izpovedbo povzročil tožnici omenjene stroške, saj so le-ti nastali zaradi kazenskega postopka. Tožnica tem ugotovitvam v pritožbi nasprotuje in navaja, da ni relevantno ali je škoda nastala neposredno zaradi toženčevih ravnanj ali kot posledica le-teh. Dejstvo je, da je založitev kvalitetne pravne vloge kot pravni laik morala najeti odvetnika, zaradi česar so ji nastali stroški, do katerih ima pravico zahtevati povrnitev.

8.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožničine navedbe glede obstoja vzročne zveze sicer utemeljene, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je bila tožnica prav zaradi toženčevega ravnanja primorana najeti odvetnika, da je lahko kot pravni laik vložila dovolj kvalitetno kazensko ovadbo, zaradi česar so ji utemeljeno nastali stroški. Vendar pa ugotavljanje vzročne zveze v tem primeru ni relevantno, saj stroški, ki jih uveljavlja tožnica ne predstavljajo škode, katere povrnitev urejajo 131. ter naslednji členi OZ. Stroške, ki jih tožnica utemeljuje kot škodo, predstavljajo stroški za vlaganje vlog ter izvajanje drugih storitev preko odvetnika (odvetniški stroški) ter potni stroški, ki jih tožnica uveljavlja za obisk odvetnika. Ti stroški predstavljajo stroške (kazenskega) postopka, ki se ne morejo uveljavljati kot navadna škoda po pravilih obligacijskega prava. Kot pravilno poudarja toženec v odgovoru na pritožbo (sklicujoč se na relevantno sodno prakso)1, tožnica oziroma njen odvetnik in toženec nista v pogodbenem oziroma poslovnem razmerju, zato je edina podlaga za uveljavljanje stroškov postopka lahko zgolj pravnomočna in izvršljiva sodna odločba (torej sodba ali poseben sklep), v kateri je bilo odločeno o višini stroškov. Uveljavljanje povračila stroškov je tako mogoče zgolj na podlagi procesnih predpisov (ki so sicer materialnopravne narave), ki se nanašajo na postopek in ne na podlagi predpisov obligacijskega prava.2 Iz navedenih razlogov zato ne držijo navedbe tožnice, da ima stranka izbiro ali bo stroške uveljavljala v kazenskem postopku ali pa v ločenem civilnem postopku, saj jih lahko uveljavlja zgolj na podlagi določb ZKP torej v kazenskem postopku.

Glede možnosti uveljavljanja kazenskih stroškov

9.V sodbi o kaznovalnem nalogu Okrajnega sodišča v Krškem opr. št. III K 000/2023 z dne 27. 10. 2023 je sodišče odločilo, da je toženec dolžan povrniti stroške tega kazenskega postopka. Ker pa v sodbi še ni bilo odločeno o njihovi višini, takšna sodba še ne predstavlja pravne podlage za povračilo stroškov, temveč je o tem potrebno izdati poseben sklep. Drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da če o višini stroškov ni podatkov, izda preiskovalni sodnik, sodnik posameznik ali predsednik senata poseben sklep o višini stroškov takrat, ko se ti podatki zberejo. Zahtevek s podatki o višini stroškov se lahko poda najpozneje v treh mesecih od dneva, ko je bila pravnomočna sodba ali sklep vročen tistemu, ki ima pravico podati takšen zahtevek. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povsem pravilno ugotovilo, da čeprav gre pri kaznivih dejanjih krive izpovedbe za kaznivo dejanje zoper pravosodje, je oškodovanec še vedno lahko tudi fizična oseba, ki v skladu z 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP lahko zahteva povrnitev stroškov kazenskega postopka. To pomeni, da čeprav tožnica v omenjenem kazenskem postopku ni sodelovala, bi po pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe o kaznovalnem nalogu še vedno lahko priglasila stroške, ki so ji nastali v tem postopku v skladu z drugim odstavkom 93 člena ZKP, pod pogojem, da pri tem ne bi zamudila tri mesečnega prekluzivnega roka iz omenjene določbe.

10.Tožnica v pritožbi navaja, da omenjenih stroškov v okviru kazenskih stroškov ne more priglasiti, saj ji zaradi nesodelovanja v kazenskem postopku sodba sploh ni bila vročena, pritožbeni rok pa je začel teči s pravnomočnostjo sodbe in se je tako v času, ko je tožnica izvedela za pravnomočnost in izvršljivost sodbe, že iztekel. Pritožbene navedbe tožnice so neutemeljene. Čeprav drugi odstavek 93. člena ZKP določa, da začne trimesečni rok za priglasitev stroškov teči z vročitvijo pravnomočne in izvršljive sodbe, se v skladu s stališčem sodne prakse to določbo razlaga na način, da rok za priglasitev stroškov ne začne teči že s pravnomočnostjo sodbe, temveč šele takrat, ko sodišče upravičencu do povračila stroškov vroči sodbo sodišča prve stopnje z jasno oznako njene pravnomočnosti.3 Tožnica je sama povedala, da ji je Okrajno sodišče v Krškem na podlagi njenih lastnih poizvedovanj aprila 2024 vročilo sodbo iz katere je razvidna klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti, ki jo je tožnica tudi predložila v spis kot dokaz (priloga A9). Trimesečni rok za vložitev tožbe se tako ob vročitvi te sodbe še ni iztekel, temveč je šele začel teči in toženka je imela v tem času možnost priglasiti svoje stroške v kazenskem postopku.

11.Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnica ni imela pravne podlage za uveljavljanje svojih kazenskih stroškov kot odškodnine v pravdnem postopku. Tožničini pritožbeni razlogi so neutemeljeni, zato je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe.

  Pritožbeni stroški

12.Ker je bila tožnica s pritožbo v celoti neuspešna, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna tožencu povrniti vse pravdne stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT) ter Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo stroške za vložitev odgovora na pritožbo v višini 250 točk (tar. št. 22/1 OT). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo tudi materialne stroške v višini 5 točk. Skupaj tako znašajo odvetniški stroški 255 točk oziroma 153,00 EUR. Ker je pooblaščenec toženca zavezanec za DDV, je sodišče omenjene stroške povečalo za 22 % in tako znašajo 186,66 EUR. Tožnica je tako odmerjene stroška dolžna povrniti tožencu v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

-------------------------------

1. VSL Sodba II Cp 446/2016 z dne 10. 3. 2016.

2. VSRS Sodba II Ips 102/98 z dne 21. 1. 1999.

3. VSRS Sodba I Ips 10231/2015 z dne 10. 2. 2022.