Jedro

V delovnih sporih je dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno vodil evidenco dela delavcev ter za njih pravilno obračunaval in nakazoval prejemke iz delovnega razmerja, na strani delodajalca.

Tožena stranka je priznala, da je tožnik v spornem obdobju opravil določeno število nadur, vendar ni uspela dokazati, da je tožniku te nadure tudi izplačala. V tem sporu je dokazala zgolj to, da je tožniku izplačevala le osnovno plačo. Če tožena stranka trdi, da mu je nekaj plačevala tudi na roko v gotovini, bi morala dokazati, da je takšno izplačilo izvajala po predpisanem navodilu za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico na način, ko upravičenec do gotovine potrdi njen prejem na blagajniškem izdatku. Tožena stranka takšnega načina denarnega poslovanja v tožnikovem primeru skladno z dokaznim bremenom v tem sporu ni dokazala. Zato je tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo nadur utemeljen.

Izrek

Pritožb a se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od meseca novembra 2007 do februarja 2009 obračunati in izplačati opravljene nadure v posameznih mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz sodbe (II. točka izreka), ter iz naslova regresa za letni dopust za leto 2008 in sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2009 izplačati tožniku znesek 725,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 622,00 EUR od dne 2. 7. 2008 dalje do plačila, od zneska 103,66 EUR pa od 2. 7. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino za neizkoriščen letni dopust v višini 706,56 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezno odškodnino v neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od dne 1. 6. 2009 dalje do plačila (IV. točka izreka). Sodišču prve stopnje je skladno z uspehom v sporu naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.064,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve tožbenih zahtevkov iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št.2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da tožnik v tožbi ni navedel konkretnih mesečnih zneskov iz naslova nadurnega dela. V tej zvezi je predlagal izvedenstvo finančne stroke, vendar se je kasneje glede takšnega dokaza premislil, saj ni založil potrebnega predujma za izvedbo izvedenstva. Tožena stranka v ničemer ni pripoznala zahtevka iz naslova nadur. Nasprotno, tožniku je v spornem času v celoti poravnala pripadajočo plačo, kot nadure na podlagi evidence iz kontrolnih listov. Zmotno je navajanje sodišča, da se direktor tožene stranke A.A. nikoli ni udeleževal narokov glavnih obravnav, zaradi česar ga ni moglo zaslišati. Direktor je bil v času vodenja postopka pred sodiščem prve stopnje vedno zadržan iz zdravstvenih razlogov, kar je dokazal s predloženimi zdravniškimi potrdili in izpiski iz ambulantnega kartona. Direktorju je bilo s strani psihiatra naročeno, da se mora izogibati stresnim situacijam, to pa predstavlja udeležba na obravnavi. Sodišče bi poleg direktorja lahko zaslišalo tudi njegovo zakonsko partnerico B.B., pa takšnega dokaza ni izvedlo z obrazložitvijo, da je njeno pričevanje nepotrebno. Sodišče bi tako z zaslišanjem direktorja in njegove partnerice lahko razčistilo okoliščine glede obračunavanja in izplačila prejemkov iz delovnega razmerja tožnika. Poleg tega je tožnik v spornem času dobil v celoti izplačan regres za letni dopust. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih v izpodbijanem delu sodbe pravilno razsodilo. Tožnik je v tožbi opredelil zahtevke po višini in pravilno določil obračun posameznih zneskov v bruto višini ter po odvodu predpisanih davkov in prispevkov plačilo v neto zneskih. Vendar tožena stranka v sporu ni dokazala, da so bili tožniku v celoti nakazani prejemki iz delovnega razmerja na bančni račun. V postopku je bilo izvedenih več narokov glavnih obravnav, na katere bi direktor tožene stranke lahko pristopil in pojasnil način obračunavanja tožnikovih prejemkov iz delovnega razmerja. Tožena stranka je zdravniška potrdila zaradi neudeležbe direktorja v dokaznem postopku predložila le za nekatere, ne pa za vse naroke glavne obravnave. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja: Sodišče skladno z določbo 2. odstavka 213. člena ZPP prosto odloči o tem, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev o odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni bistvene postopkovne kršitve iz določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč je to kvečjemu razlog za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v sporu izvedlo dokaze, ki jih je štelo za pomembne. Med ostalim je imelo namen izvesti predlagano zaslišanje direktorja tožene stranke, ki bi pojasnil okoliščine in način obračunavanja ter nakazovanja plače in stroškov v zvezi z delom tožnika, pa se direktor kljub izkazanim vabilom narokov glavnih obravnav ni udeleževal. Njegov pooblaščenec je to nekajkrat opravičeval z zdravstvenimi razlogi in s predloženimi zdravniškimi potrdili. Na zadnjem naroku glavne obravnave, na katerem je sodišče razsodilo (list. št. 116), pa je pooblaščenec po ugotovitvi sodišča, da direktor tožene stranke, čeprav je bil pravilno vabljen, na narok ni pristopil, odgovoril, da ne ve, zakaj ga ni na obravnavo.

Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke, da bi moralo sodišče zaslišati direktorjevo zakonsko partnerico B.B., za katero je tožena stranka predlagala, da bi pojasnila okoliščine glede neizrabe letnega dopusta tožnika in na tej podlagi neutemeljenost zahtevane odškodnine (list. št. 23). Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da zaslišanje priče ne bi pripomoglo k boljšemu ugotavljanju dejanskega stanja. Tudi sicer je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek zaradi plačila odškodnine za neizkoriščen letni dopust, glede tega pa je pomembno, da se tožnik zoper takšno odločitev ni pritožil, zaradi česar pritožbeno sodišče ni imelo nobenih razlogov, da bi po vsebini posegalo v takšno odločitev ter se v tej zvezi kakorkoli opredeljevalo do potrebnosti zaslišanja navedene priče. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, katera dejstva je za presojo o utemeljenosti zahtevkov za plačilo nadur in regresa za letni dopust štelo za odločilna, pri čemer je o navedenih zahtevkih razsodilo tudi v skladu z dokaznim bremenom. V delovnih sporih je dokazno breme o tem, da je delodajalec pravilno vodil evidenco dela delavcev ter za njih pravilno obračunaval in nakazoval prejemke iz delovnega razmerja, na strani delodajalca. Pritožba še opozarja, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko izračunal oziroma se po višini opredelil do tožnikovih denarnih zahtevkov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšen dokaz predlagal tožnik, vendar ga sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni izvedlo, ker v roku ni založil ustreznega predujma. Sodišče prve stopnje je o tako zahtevkih v izpodbijanem delu sodbe pravilno razsodilo na podlagi predloženih listinskih dokazov, zaradi česar sedaj kakršnokoli zavzemanje pritožbe, ki glede tega opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ne more biti upoštevno.

Nadalje je bila tudi tožena stranka tista, ki je tudi predlagala izvedenstvo finančne stroke na naroku glavne obravnave dne 29. 3. 2011 (list. št. 23). Vendar očitno glede tega ni izkazala namena, da bi sama založila predujem za njegovo izvedbo. V tej zvezi je za presojo pomembno, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo (list. št. 11) priznala tožniku število nadur, na katere se je skliceval v tožbi. Seveda pa, v kolikor sedaj navaja, da mu jih je v celoti plačala, vključno z zahtevanim regresom za letni dopust, pa bi se morala o tem izkazati z ustreznimi listinskimi dokazi, da je tako obračunane prejemke, od katerih je bila dolžna odvesti predpisano dohodnino in prispevke za socialno varnost, tudi dejansko nakazala tožniku na njegov bančni račun. Tožena stranka je v tem sporu dokazala zgolj to, da je tožniku izplačevala le osnovno plačo. Nadalje, če tožena stranka trdi, da mu je nekaj plačevala tudi na roko v obliki gotovine, bi morala dokazati, da je takšno izplačilo izvajala po predpisanem navodilu za izplačilo gotovine fizičnim osebam z nakaznico na način, ko upravičenec do gotovine potrdi njen prejem na blagajniškem izdatku. Tožena stranka takšnega načina denarnega poslovanja v tožnikovem primeru skladno z dokaznim bremenom v tem sporu ni dokazala.

Ker niso podani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi s pritožbo, tožnik pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške: tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker njegov odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).