Jedro

Zaznava kršitelja oziroma njegove identitete ni pogoj za izdajo plačilnega naloga. Zadostuje, da prekrškovni organ zazna kršitev, torej zakonske znake prekrška.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Kočevje je zoper D. P. izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po petem odstavku 25. člena in po petem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla enotno globo 760 evrov. Okrajno sodišče v Kočevju je kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo in storilcu določilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper pravnomočni plačilni nalog zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi bila na način iz druge alineje 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) kršena določba prvega odstavka 57. člena ZP-1. Policista Policijske postaje Kočevje sta sicer prekršek neposredno zaznala, vendar nista ugotovila identitete storilca prekrška, torej voznika motornega kolesa, zato je prekrškovni organ na podlagi določbe 233. člena ZVCP-1 izdal plačilni nalog zoper lastnika motornega kolesa. Po mnenju vložnika izdaja plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1 ni dopustna, kadar se opira na določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ker naj bi se citirani določbi pojmovno izključevali in se zato ne moreta uporabiti v istem postopku.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je teza, da prekrškovni organ ne bi smel izdati plačilnega naloga, temveč bi moral opraviti dokazni postopek in izdati odločbo o prekršku. Takšno stališče ni pravilno. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 se plačilni nalog izda in vroči kršitelju na kraju prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo tehničnih sredstev in naprav. Vrhovno sodišče je večkrat presodilo (na primer odločbe IV Ips 33/2008 z dne 20. 5. 2008, IV Ips 59/2008 z dne 17. 6. 2008, IV Ips 124/2008 z dne 24. 2. 2009 in druge), da gre za osebno zaznavo takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Po jezikovni razlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1 ni pogoj za izdajo plačilnega naloga, da bi prekrškovni organ na kraju storitve zaznal kršitelja oziroma njegovo identiteto. Zadostuje zaznava kršitve, torej zakonskih znakov prekrška. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 207/2010 že presodilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka 57. člena ZP-1 v primeru, ko policisti s pomočjo radarja ugotovijo in slikovno zabeležijo prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti vožnje, na podlagi posnete fotografije (registrska številka vozila) pa ob uporabi določbe 233. člena ZVCP-1 ugotovijo, da je storilec obravnavanega prekrška lastnik vozila z zabeleženo registrsko številko.

5. V konkretnem primeru sta pooblaščeni uradni osebi prekrškovnega organa osebno zaznali vse zakonske znake obeh prekrškov, kakor tudi identifikacijsko številko vozila, s katerim sta bila prekrška storjena. Po cesti, kjer sta policista opravljala kontrolo, je pripeljal voznik motornega vozila s takšno hitrostjo, da vozila ni ves čas obvladoval in je v ovinku zapeljal na nasprotno smerno vozišče, ob pozivu policista naj ustavi, pa ni mogel pravočasno ustaviti, pri čemer je mimo policistov motorno kolo vozil po enem kolesu. Eden od policistov je ob tem z registrske tablice motornega vozila razbral registrsko številko. Preko policijskih evidenc je bilo ugotovljeno, da je lastnik motornega kolesa D. P., kateremu je prekrškovni organ ob uporabi določbe 233. člena ZVCP-1 izdal plačilni nalog za oba zaznana prekrška. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1, ki ga je prekrškovni organ ob uporabi določbe 233. člena ZVCP-1 izdal in vročil lastniku vozila, s katerim sta bila storjena prekrška.

6. V določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 je uzakonjeno t. i. obrnjeno dokazno breme: če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Zato je neutemeljena navedba vložnika, da bi moral v konkretnem primeru prekrškovni organ izvesti dokazni postopek, ugotoviti, kdo je dejansko vozil motorno kolo, ter izdati odločbo o prekršku. Policista na kraju prekrška nista mogla ugotoviti storilca, saj le-ta kljub pozivu policista vozila ni ustavil, temveč je odpeljal mimo policijske kontrole. S pomočjo zaznane identifikacijske številke motornega kolesa je prekrškovni organ nato preko policijskih evidenc, torej brez izvajanja dokaznega postopka, ugotovil lastnika motornega vozila in mu v skladu z določbami prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ter prvega odstavka 57. člena ZP-1 izdal plačilni nalog.

7. Vrhovni državni tožilec se v zahtevi sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 57. člena ZP-1, ki naj bi bila podana na način iz druge alineje 62. člena ZP-1, vendar ne pojasni, na katerega od načinov, naštetih v drugi alineji 62. člena ZP-1, naj bi bila storjena kršitev določb postopka. Vložnik ne trdi, da v obravnavanem primeru prekrškovni organ ni bil pristojen za odločanje o prekrških oziroma da ni bil dovoljen hitri postopek. Navaja sicer, da storilcu v konkretnem primeru ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Vendar je takšna navedba povsem neutemeljena, saj že sam vložnik ugotavlja, da je sodišče pred odločanjem o zahtevi za sodno varstvo storilca seznanilo z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na njegov položaj. Tudi nobene od drugih kršitev določb postopka iz druge alineje 62. člena ZP-1 ni moč razbrati iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Navedba vložnika, da sta se policista pri ugotavljanju storilca oprla na dejstvo, da je bil D. P. ustavljen v naselju D., temelji na drugačnem dejanskem stanju kot izhaja iz opisa dejanskega stanja, ki ga je predložil prekrškovni organ in kot ga je ugotovilo sodišče. 9. Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).