Jedro

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je toženec z urami letenja odplačeval stroške izobraževanja, in da se je dogovor o vračilu stroškov izobraževanja iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi nanašal na neodplačane stroške (torej stroške, ki niso bili odplačani s storitvijo, ki jo je opravljal toženec - z urami letenja).

Ker je iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi jasno razvidno, da je predmet te določbe vračilo (sorazmernega dela) stroškov izobraževanja in ker izvedeni dokazi ne dajejo podlage za drugačno obveznost toženca, tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sta se v tej določbi pogodbeni stranki dogovorili o pogodbeni kazni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo tožencu, da je dolžan tožeči stranki plačati znesek 831,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je višji tožbeni zahtevek za plačilo 14.098,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2015 dalje zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu plačati pravdne stroške v višini 746,76 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pogodbenih določb ni razlagalo tako, kot se glasijo, čeprav je 10. člen pogodbe o izobraževanju jasen in nedvoumen. Ta določa, da javni uslužbenec ni upravičen do plačila za sodelovanje v letalskih operacijah v okviru svojega službenega časa, razen če se delodajalec in uslužbenec ne dogovorita drugače s podjemno pogodbo. Do te določbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s svojo razlago pa je v celoti razveljavilo obveznost javnega uslužbenca, da zaradi nudenja možnosti izobraževanja ostane v delovnem razmerju 6 let, kar je bil namen delodajalca po pogodbi o izobraževanju. To je potrdila tudi priča B.B.. Z razlago sodišča prve stopnje je postal namen tožeče stranke, da ostane uslužbenec pri njej še 6 let v delovnem razmerju, le mrtva črka na papirju. Pri svoji razlagi je sodišče kršilo tudi načelo enake vrednosti dajatev iz 8. člena OZ. Ker toženec pri toženi stranki ni ostal v delovnem razmerju 6 let, je bil obogaten s poračunom plačil tožeče stranke, ki jih je prejela od letalske organizacije, saj je po pridobitvi ratinga za delo pri letalski organizaciji prejemal polno plačo pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje tudi na 9. člen pogodbe o izobraževanju in na druge določbe, povezane z zaračunavanjem storitev tožeče stranke letalski organizaciji, saj so bile te določbe, ki sicer ne spadajo v pogodbo o izobraževanju, vanjo vnesene zaradi možnosti sklenitve kasnejše podjemne pogodbe s tožencem. Pravilna razlaga 9. člena pogodbe in drugega stavka prvega odstavka 10. člena pogodbe je, da je dolžna tožeča stranka v šestletnem obdobju voditi skupni znesek prejetih plačil za sodelovanje uslužbenca v letalskih operacijah, od katerega so odšteti stroški izobraževanja, od tako dobljenega deleža pa se lahko s podjemno pogodbo določi delež, ki gre javnemu uslužbencu. Toženec bi moral stroške izobraževanja, ki jih je zanj plačala tožeča stranka v višini 20.152,37 EUR, odslužiti oziroma poplačati s šestletnim delom pri tožeči stranki po pridobitvi ratinga. Ker te svoje obveznosti toženec ni v celoti izpolnil, ni upravičen do plačila za sodelovanje v letalskih operacijah. Ker mu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo po njegovi volji, je dolžan povrniti sorazmerni del stroškov glede na trajanje zaposlitve po pridobitvi ratinga, kar jasno izhaja iz tretjega odstavka 10. člena o izobraževanju. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tretji odstavek 10. člena pogodbe o izobraževanju ne predstavlja pogodbene kazni, saj gre za dogovor, ki ga predvideva 247. člen OZ. Ker je toženec prevzeto obveznost le delno izpolnil (v delovnem razmerju je ostal 1 leto, 6 mesecev in 20 dni, namesto 6 let), je dolžan povrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja tudi kot pogodbeno kazen. Ker se izračuna sodišča v 15 točki obrazložitve ne da preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa je ta izračun tudi nerazumljiv. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in glede odločitve o stroških iz pritožbenega razloga napačne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, ugodilni del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je opravil več ur letenja pri letalski organizaciji, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Gre za termine opravljenega dela, ki so kasnejši od datuma, ko je A.A. poslala tabelo v elektronskem sporočilu, zaradi česar teh terminov ni mogla upoštevati. Računov za te kasnejše termine tožeča stranka ni predložila, zato jih toženec vlaga v spis skupaj s pritožbo. Gre za dva termina (tožeča stranka temu ni ugovarjala), in sicer od 2. 9. 2015 do 8. 9. 2015, ko je tožeča stranka letalski organizaciji izstavila račun (oziroma bi ga morala izstaviti v višini 1.060,00 EUR) in od 31. 10. 2015 do 18. 10. 2015, za kar bi tožeča stranka morala oziroma je izstavila račun v višini 740,00 EUR. Glede na navedeno toženec zatrjuje, da je svoje izobraževanje v celoti odplačal in ga celo preplačal (razliko v znesku 710,00 EUR bi mu morala tožeča stranka vrniti). Ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh ur letenja, ki jih je opravil toženec, je napačno ugotovilo dejansko stanje. Toženec glede faktur, ki jih je priložil v pritožbi, navaja, da ni prekludiran, saj je zadoščalo že njegovo zatrjevanje, da je to delo opravil (kar je nesporno dejstvo) in česar tožena stranka ni prerekala. Priglaša pritožbene stroške.

4. Obe stranki sta podali tudi odgovora na pritožbo, v katerih predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke in potrditev dela sodbe, ki ga nasprotna stranka izpodbija s pritožbo. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tiste bistvene kršitve določb postopka, ki jo tožeča stranka navaja v pritožbi, in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

7. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da sta tožeča stranka in toženec dne 11. 4. 2014 sklenila pogodbo o izobraževanju, na podlagi katere je bil toženec napoten na izobraževanje v letalsko organizacijo za pridobitev ratinga za določen tip letala (...). Iz 4. člena te pogodbe izhaja, da bo tožeča stranka letalski organizaciji povrnila stroške izobraževanja v višini 18.800,00 EUR in stroške nočitev, prevozov ter druge stroške po dejanskem obračunu. V 5. členu te pogodbe se je toženec med drugim zavezal, da bo ostal pri tožeči stranki v delovnem razmerju še najmanj 6 let po pridobitvi ratinga, v zvezi s katerim je bil napoten na izobraževanje. 10. člen navedene pogodbe je urejal pravico toženca v zvezi s plačilom za sodelovanje v letalskih operacijah v okviru njegovega službenega delovnega časa, njegovo obveznost, če mu bo po njegovi volji ali krivdi prenehalo delovno razmerje, in možnost sklenitve podjemne pogodbe med njim in tožečo stranko za obdobje po celotnem odplačilu stroškov izobraževanja glede na višino deleža, ki tožencu pripada, od skupnega zneska, ki ga bo tožeča stranka zaračunala letalski organizaciji za vsako sodelovanje toženca v letalskih operacijah kot kopilota na letalu ... v okviru službenega časa.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dogovor tožeče stranke s tožencem o tem, da bo toženec po zaključku izobraževanja ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki še 6 let, ni ničen in da tožeča stranka ni dolžna nositi stroškov toženčevega izobraževanja po četrtem odstavku 170. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), saj ni šlo za toženčevo izobraževanje po drugem odstavku 170. člena ZDR-1. Prav tako je ugotovilo, da je tožencu delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo po njegovi volji pred potekom obdobja, v katerem bi moral na podlagi pogodbe o izobraževanju pri tožeči stranki ostati v delovnem razmerju. Glede na navedeno je ugotavljalo, če je dolžan toženec v skladu z določbami pogodbe o izobraževanju tožeči stranki povrniti stroške tega izobraževanja, ki jih je tožeča stranka plačala letalski organizaciji (pri kateri se je toženec izobraževal) in v kakšni višini. Ob upoštevanju 82. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je ugotavljalo skupni namen pogodbenih strank pogodbe o izobraževanju, saj sta pogodbeni stranki obveznost toženca, ki je bila dogovorjena v tej pogodbi, razlagali različno. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da dogovor v tretjem odstavku 10. člena pogodbe o izobraževanju ne predstavlja dogovora o pogodbeni kazni (ki jo ureja OZ v členih od 247 do 254) in da se je toženec s to pogodbo zavezal k vračilu neodplačanih stroškov izobraževanja.

9. V tretjem odstavku 10. člena pogodbe o izobraževanju se je toženec zavezal, da bo tožeči stranki povrnil sorazmerni del stroškov izobraževanja iz 4. člena te pogodbe, če mu bo v času, ko je moral po pridobitvi ratinga ostati v delovnem razmerju, delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Ta sorazmerni del stroškov izobraževanja je bil določen glede na trajanje zaposlitve toženca po pridobitvi ratinga, z revaloriziranimi obrestmi od dne, ko je tožeča stranka stroške poravnala. Iz citirane določbe še izhaja, da je dolžan toženec ta znesek povrniti najkasneje 7 dni pred prenehanjem delovnega razmerja. V zvezi z vsebino citirane določbe je treba omeniti še drugi odstavek 10. člena pogodbe o izobraževanju, ki je določal obveznost toženca, da bo delodajalcu, če mu bo po njegovi volji ali krivdi prenehalo delovno razmerje v času, ko še ni odplačal vseh stroškov izobraževanja iz 4. člena te pogodbe, povrnil neodplačane stroške izobraževanja, in to najkasneje 7 dni pred prenehanjem delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe toženca in priče B.B., ki je kot zakoniti zastopnik tožeče stranke v letu 2014 podpisal pogodbo o izobraževanju, ugotovilo, da sta se stranki te pogodbe dogovorili, da je bila obveznost toženca (v primeru prenehanja delovnega razmerja po toženčevi volji ali krivdi pred potekom šestih let od pridobitve ratinga) povrniti neodplačane stroške izobraževanja. Tožeča stranka je namreč letalski organizaciji (kateri je bila dolžna na podlagi pogodbe o sodelovanju plačati stroške izobraževanja za toženca - A4) zaračunavala storitve letenja, ki jih je opravil toženec (izpoved toženca; izpoved priče B.B.; elektronska pošta A.A. - B2; računi, ki so bili izstavljeni letalski organizaciji - A16). Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je toženec z urami letenja odplačeval stroške izobraževanja in da se je dogovor o vračilu stroškov izobraževanja iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi nanašal na neodplačane stroške (torej stroške, ki niso bili odplačani s storitvijo, ki jo je opravljal toženec - z urami letenja).

10. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da že iz prvega odstavka 10. člena pogodbe o izobraževanju izhaja, da se je toženec zavezal povrniti sorazmerni del vseh stroškov, nastalih v zvezi z njegovim izobraževanjem. Po citirani določbi toženec do dneva odplačila stroškov izobraževanja (po 4. členu pogodbe) ni upravičen do posebnega plačila za sodelovanje v letalskih operacijah v okviru svojega službenega časa (razen če se s tožečo stranko s sklenitvijo podjemne pogodbe ne dogovori drugače). Na podlagi te določbe tožencu za obdobje, ko stroški izobraževanja še niso bili odplačani, ni pripadalo plačilo za sodelovanje v letalskih operacijah v okviru njegovega službenega časa, kar je logično, saj je toženec z urami letenja dejansko odplačeval te stroške izobraževanja. Pravilnost tega zaključka potrjuje tudi četrti odstavek 10. člena pogodbe o izobraževanju, ki je uredil odnos pogodbenih strank za obdobje po celotnem odplačilu stroškov izobraževanja. Za navedeno obdobje bi bil toženec glede na citirano določbo upravičen do plačila za sodelovanje v letalskih operacijah (v okviru službenega časa), ki se določi z podjemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da se pri ugotovitvi višine neodplačanih stroškov upoštevajo tudi računi, ki jih je tožeča stranka izstavila letalski organizaciji. Zgoraj opisani zaključek pa sta v svojih izpovedbah potrdila tudi toženec in priča B.B., tega pa ne more omajati niti drugačna izpovedba zakonitega zastopnika tožeče stranke (ki sicer pri sklepanju sporne pogodbe o izobraževanju ni sodeloval).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da naj bi sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo kršilo 8. člen OZ oziroma da naj bi bil toženec zaradi te odločitve obogaten (ker naj bi v času letenja v letalskih operacijah prejemal plačo pri tožeči stranki). Toženca je na te ure letenja napotila tožeča stranka (tudi zaradi stalnega izpopolnjevanja in vzdrževanja izurjenosti, kar izhaja iz 6. člena pogodbe o izobraževanju), tako da ob ugotovitvi, da so bili z urami toženčevega letenja pri letalski organizaciji odplačevani stroški njegovega izobraževanja, dejstvo, da je poleg tega prejemal pri tožeči stranki tudi plačo po pogodbi o zaposlitvi, ne pomeni, da je bil s tem toženec neupravičeno obogaten.

12. Ker je iz 10. člena pogodbe o zaposlitvi jasno razvidno, da je predmet te določbe vračilo (sorazmernega dela) stroškov izobraževanja in ker izvedeni dokazi ne dajejo podlage za drugačno obveznost toženca, tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sta se v tej določbi pogodbeni stranki dogovorili o pogodbeni kazni. V izogib ponavljanju se v zvezi s tem pritožbeno sodišče le sklicuje na pravilno stališče, ki ga je v zvezi s to trditvijo tožeče stranke zavzelo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da je bila v 10. členu pogodbe o izobraževanju dogovorjena tudi pogodbena kazen in da je dolžan toženec tožeči stranki poravnati vtoževani znesek tudi iz tega pravnega naslova.

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve podrobno pojasnilo, kako je ugotovilo višino razlike stroškov izobraževanja, ki jih je tožeči stranki še dolžan povrniti toženec, pri čemer je mogoč tudi preizkus tega izračuna, tožeča stranka sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi toženčeva pritožba, ki se nanaša na ugodilni del izpodbijane sodbe. Iz podatkov spisa izhaja, da je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal, da tožeča stranka predloži vse izdane račune letalske organizacije na podlagi njegovega dela. Temu dokaznemu predlogu je sodišče prve stopnje ugodilo in tožeči stranki z dokaznim sklepom naložilo dostavo teh računov. Tožeča stranka je dokazni predlog sodišča prve stopnje upoštevala in predložila 10 računov (A16), ki jih je izstavila letalski organizaciji. Ker iz podatkov spisa ni razvidno, da bi toženec zatrjeval, da obstajajo poleg predloženih računov še drugi računi o opravljenih letalskih prevozih, niti ni v zvezi s tem predlagal izvedbe kakršnihkoli drugih dokazov, je s pritožbeno predložitvijo teh dokazov prekludiran. Toženec namreč v pritožbi ni izkazal, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogel predložiti v roku iz 286. člena ZPP. Toženec se po zaključku pritožbenega sodišča posledicam prekluzije ne more izogniti niti z zatrjevanjem, da je v svoji pripravljalni vlogi z dne 16. 2. 2017 navedel, da je opravil ure letenja pri toženi stranki tudi v obdobju od 2. 9. 2015 do 8. 9. 2015 in od 13. 10. 2015 do 18. 10. 2015 in da tega tožeča stranka ni prerekala. Le na podlagi te navedbe in brez dokazov o plačanih urah letenja (kot je bilo že ugotovljeno, je te dokaze toženec vložil v spis šele s pritožbo), sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da bi bili z računi tožeče stranke, naslovljenimi na letalsko organizacijo, v celoti odplačani vsi stroški izobraževanja toženca. Zato toženec sodišču prve stopnje v pritožbi neutemeljeno očita nepopolno oz. nepravilno ugotovitev dejanskega stanja o številu vseh ur letenja, ki jih je opravil pri letalski organizaciji in ki jih je tožeča stranka tej organizaciji zaračunala.

15. Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbi obeh strank zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista bili uspešni, odgovora na pritožbo pa tudi nista pripomogla k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.