Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe mora upnik (tožeča stranka) s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj vtoževane terjatve oziroma zahtevka. Verjetnost tega, da sta pogodbi prenehali veljati 26. 3. 2015, je tožena stranka izpodbijala tudi z navedbo, da sta se pravdni stranki tudi še po tem datumu dogovarjali v zvezi s pogodbama, kar že samo po sebi izpodbija trditve o prenehanju njune veljavnosti. Tožena stranka je za te svoje trditve predložila tudi dokaze. O tem se tožeča stranka ni izjasnila, niti v predlogu za izdajo začasne odredbe. S svojimi navedbami in dokazi o medsebojnem dogovarjanju med strankama v zvezi z izpolnitvijo pogodb je tožena stranka izpodbila verjetnost tega, da naj bi pogodbi prenehali veljati že 26. 3. 2015. Na tožeči stranki je bilo, da z nasprotnimi navedbami in dokazi izkaže za verjetno, da je pogodba kljub temu prenehala veljati že 26. 3. 2015, kot to uveljavlja v zahtevku, tega bremena pa tožeča stranka ni zmogla, saj v tej smeri sploh ničesar ni storila (v zavrnjenem predlogu je le ponovila tožbene navedbe). Zato tožeča stranka verjetnosti te terjatve ni izkazala.

Ni naloga sodišča, da samo po listinah išče manjkajočo trditveno podlago, kar bi bilo tudi v nasprotju z določili pravdnega postopka in bi kršilo pravico tožene stranke do izjave, saj se tako posplošenih navedb niti ne more konkretno ubraniti.

Ker tožeča stranka ni izkazala že verjetnosti terjatve oziroma zahtevka, ni nikakršnega razloga, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s predpostavkami iz drugega odstavka 272. člena ZIZ in tudi ni razloga, da bi se z njimi ukvarjalo višje sodišče.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 24. 3. 2016 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 29. 3. 2016 se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenih postopkov.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 24. 3. 2016 je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 29. 3. 2016 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje z začasno odredbo, po katerem bi morala tožena stranka tožeči stranki omogočiti posest in upravljanje celotnega telekomunikacijskega omrežja, vključno s centralo in opremo v centrali.

4. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 1. odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za zavarovanje ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 24. 3. 2016

7. V spisu je izjava tožeče stranke z dne 23. 3. 2016 (poslana tako po pošti kot po faksu), da umika soglasje za mediacijo, zato pritožbena navedba, da naj to ne bi ustrezalo resničnemu stanju, ni pravilna. Postopek je bil prekinjen zaradi napotitve pravdnih strank na mediacijo, za katero sta dali soglasje. Ker je tožeča stranka kasneje soglasje umaknila, je sodišče pravilno odločilo, da se postopek nadaljuje (smiselno 15. člen Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov). Pri tem ni pomembno, da naj bi pogovori med vpletenimi potekali še naprej. Višje sodišče še pripominja, da ni nobene ovire, da pravdni stranki dosežeta dogovor o ureditvi razmerja tudi zunaj postopka mediacije, v obravnavani zadevi ali pa zunaj sodišča. 8. Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 29. 3. 2016

9. Tožeča stranka v 1. in 2. točki zahtevka uveljavlja, da sta Pogodba št. ... z dne 4. 11. 2010 z aneksom št. 1 z dne 29. 6. 2011 (pogodba o gradnji) in Pogodba št. ... z dne 14. 10. 2010 (pogodba o upravljanju) prenehali veljati 26. 3. 2015, ker naj bi se izpolnil razvezni pogoj, saj tožena stranka naj ne bi predložila dogovorjene garancije oziroma zavarovanja za dobro in kvalitetno izvedbo del ter odpravo napak v garancijski dobi (garancija) v skladu s pogodbo o gradnji. Poleg tega uveljavlja tudi prenehanje pogodb oziroma njuno razvezo, ker naj tožena stranka ne bi izpolnila svojih obveznosti, zaradi česar je po 7. odstavku 18. člena pogodbe o gradnji odstopila od pogodb. Pri tem je kot neizpolnjevanje obveznosti navedla neizročitev garancije, zamudo z izgradnjo komercialnega omrežja, neizgradnjo tega dela omrežja na belih lisah, neizpolnitev obveznosti glede priključitve naročnikov na belih lisah, ki so za to izkazali interes, in neplačevanje obveznosti.

10. Tožena stranka je v zadevi že vložila odgovor na tožbo, ki ga je tožeča stranka prejela 9. 12. 2015, predlog za izdajo začasne odredbe in razširitev tožbe pa je vložila tri mesece kasneje - 11. 3. 2016. Pravilno je zato sodišče prve stopnje upoštevalo tudi navedbe iz odgovora na tožbo, s katerimi je tožena stranka izpodbijala trditve tožeče stranke v zvezi z obstojem zahtevka (takrat je bil zahtevek le ugotovitveni, brez zahteve za izročitev omrežja skupaj s centralo v posest in upravljanje, ki jo je tožeča stranka postavila z razširitvijo zahtevka).

11. V postopku za izdajo začasne odredbe mora upnik (tožeča stranka) s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj vtoževane terjatve oziroma zahtevka (1. odstavek 272. člena ZIZ). Verjetnost tega, da sta pogodbi prenehali veljati 26. 3. 2015, je tožena stranka izpodbijala tudi z navedbo, da sta se pravdni stranki tudi še po tem datumu dogovarjali v zvezi s pogodbama, kar že samo po sebi izpodbija trditve o prenehanju njune veljavnosti. Tožena stranka je za te svoje trditve predložila tudi dokaze. O tem se tožeča stranka ni izjasnila, niti v predlogu za izdajo začasne odredbe. S svojimi navedbami in dokazi o medsebojnem dogovarjanju med strankama v zvezi z izpolnitvijo pogodb je tožena stranka izpodbila verjetnost tega, da naj bi pogodbi prenehali veljati že 26. 3. 2015. Na tožeči stranki je bilo, da z nasprotnimi navedbami in dokazi izkaže za verjetno, da je pogodba kljub temu prenehala veljati že 26. 3. 2015, kot to uveljavlja v zahtevku, tega bremena pa tožeča stranka ni zmogla, saj v tej smeri sploh ničesar ni storila (v zavrnjenem predlogu je le ponovila tožbene navedbe). Zato tožeča stranka verjetnosti te terjatve ni izkazala.

12. Ob tem je jasno, da pogodbi takrat (26. 3. 2015) še nista prenehali in tudi tožeča stranka ni štela, da bi bilo tako, saj bi se sicer s toženo stranko dogovarjala le še o ukrepih, potrebnih zaradi razdrtja pogodb, ne pa o izpolnitvi pogodb. Iz navedenega izhaja tudi, da je verjetno izkazano, da niti tožeča stranka nepredložitev garancije ni štela za tako pomembno, da bi bila zato pogodba o gradnji že razdrta. Ob tem je tožeča stranka zgolj trdila, da je imela garancijo le do 31. 3. 2015; kljub navedbi tožene stranke, da je imela tožeča stranka tudi kasneje ustrezno garancijo, pa ni izkazala, da je predložena garancija veljala le do tedaj, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Le če bi tožeča stranka tak dokaz predložila, bi bilo na toženi stranki, da izkaže (z dokazi) za verjetno, da je tudi za čas po 31. 3. 2015 tožeča stranka imela ustrezno garancijo. Ne glede na zadnje pa ostaja verjetno izkazano, da pogodba o gradnji ni bila razdrta že 26. 3. 2015, saj se je izvrševala tudi kasneje.

13. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so navedbe tožeče stranke v zvezi s prenehanjem pogodbe preveč splošne in nekonkretizirane. Kljub temu, da je tožena stranka to ugovarjala že v odgovoru na tožbo, pa je tožeča stranka le ponovila tožbene navedbe v zvezi z neizpolnjevanjem pogodbenih obveznosti, ne da bi hkrati dodatno obrazložila to, kar je z odgovorom na tožbo postalo sporno (kar je podrobno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu), torej konkretizirala neizpolnjevanje obveznosti. Tudi tu velja enako kot zgoraj: s svojimi navedbami je tožena stranka najmanj izpodbila verjetnost obstoja razlogov za prekinitev pogodb, breme izkaza verjetnosti se je spet prevalilo na tožečo stranko, ta pa v tej smeri ni storila ničesar, temveč le ponovila nesubstancirane navedbe iz tožbe.

14. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da so listine, ki jih je predložila tožeča stranka, tudi Končno poročilo Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko (Služba Vlade RS), lahko le dokaz (substanciranih) navedb, ne morejo pa jih nadomestiti. Vsekakor bi ta listina lahko predstavljala le dokaz substanciranih navedb tožeče stranke, teh pa ni bilo, kot je razložilo že sodišče prve stopnje, zato ne drži pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje ta dokaz moralo upoštevati in da ni pojasnilo, zakaj ga ni. Pravilna je tudi ugotovitev, da ni naloga sodišča, da samo po listinah išče manjkajočo trditveno podlago, kar bi bilo tudi v nasprotju z določili pravdnega postopka (7. in 212. člen ZPP) in bi kršilo pravico tožene stranke do izjave, saj se tako posplošenih navedb niti ne more konkretno ubraniti.

15. Tožeča stranka tako ni izkazala verjetnosti obstoja razlogov za razvezo oziroma razdrtje pogodb, s tem pa tudi ni izkazala za verjetno, da bi upravičeno odstopila od pogodb in da bi bila zato upravičena zahtevati izročitev omrežja v posest in upravljanje. Zato se izkaže, da v tej fazi postopka niti ni pomembno, ali je pri pogodbah šlo za enovito razmerje, tako da se višje sodišče o tem ne bo izreklo (1. odstavek 360. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Tožeča stranka tako ni izkazala že verjetnosti terjatve oziroma zahtevka. Zato ni nikakršnega razloga, da bi se sodišče prve stopnje ukvarjalo s predpostavkami iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in tudi ni razloga, da bi se z njimi ukvarjalo višje sodišče. 17. Ker tako tožeča stranka ni izkazala že obstoja predpostavke iz 1. odstavka 272. člena ZIZ je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izdajo začasne odredbe. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, oba pa se uporabljata na podlagi 15. člena ZIZ), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Stroški pritožbenih postopkov

18. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato bosta morali na podlagi 154. in 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sami nositi stroške svojih pritožb. Odgovor tožene stranke na pritožbo pa ni prispeval k odločitvi, zato ti stroški niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in jih bo morala tožena stranka nositi sama.