Jedro

Z odložitveno začasno odredbo se lahko odloži le izvršitev izpodbijane odločbe, zato je po naravi stvari jasno, da ni mogoče odlagati izvršitvene obveznosti, ki je bila že izvršena.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je medobčinski inšpektor tožeči stranki med drugim naložil, da mora odstraniti nosilec oglaševanja – večji reklamni usmerjevalni pano s fasade večstanovanjske hiše na naslovu ... Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno.

Tožeča stranka tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka ter predlaga odpravo inšpekcijske odločbe. Skupaj s tožbo vlaga tudi za predlog za odlog izvršbe, v katerem navaja, da je prvostopeni organ dne 7. 6. 2010 izdal sklep o upravni izvršbi, drugostopni organ pa je odločbo z dne 22. 6. 2010 zavrnil njeno pritožbo zoper navedeni sklep, zato ji grozi prisilna odstranitev nosilca oglaševanja po drugem izvajalcu. Tožeča stranka je z etažnimi lastniki večstanovanjske stavbe sklenila najemno pogodbo za dobo petih let, na podlagi katere mora plačati letno najemnino v znesku 1.400,00 EUR. Za oddajo oglasne površine je preko družbe A. d.o.o. sklenila pogodbo z družbo B. d.d. v vrednosti 1.200,00 EUR mesečno. Odstranitev reklamnega panoja za tožečo stranko predstavlja nepopravljivo škodo, saj bi s tem izgubila znaten del dohodka, njen poslovni partner pa bi lahko prekinil nadaljnje poslovno poslovanje. Tožeča stranka mora izpolniti svojo pogodbeno obveznost do etažnih lastnikov in jim plačati najemnino za čas trajanja pogodbe. Tožeča stranka je majhno podjetje z enim zaposlenim, izguba opisanega poslovnega sodelovanja in s tem povezanega prihodka bi lahko v trenutnih gospodarskih razmerah resno ogrozila njen obstoj, saj bi glede na bilančne podatke iz leta 2009 padla v izgubo. Poleg navedenega oglas mimoidoče opozarja na bližnji trgovski center, zato bi njegova odstranitev tudi za družbo B. d.d. predstavljala nepopravljivo škodo v obliki znižanja prihodkov, ki je tudi z naknadno ponovno postavitvijo ne bi bilo več mogoče odpraviti. Glede na navedeno tožeča stranka meni, da so izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po 3. odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato predlaga, naj sodišče odloži izvršbo do pravnomočne odločitve v tej zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na začasno odredbo navaja, da je ob inšpekcijskem ogledu inšpektor ugotovil, da je tožeča stranka izvršila obveznost po izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 13. 9. 2010 navaja, da je sicer res odstranila predmetni oglasni pano, vendar po njenem mnenju ni izgubila interesa za odlog izvršbe, saj bi v primeru izdane začasne odredbe pano lahko postavila nazaj.

Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Upravno sodišče je o vloženi začasni odredbe že odločalo in je s sklepom opr. št. I U 920/2010-6 z dne 26. 7. 2010 zavrglo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom opr. št. I Up 226/2010 z dne 19. 8. 2010 zaradi bistvenih kršitev postopka odpravilo sklep prvostopenjskega sodišču in zavzelo stališče, da tožeča stranka ne predlaga odloga izvršbe v zvezi s sklepom o upravni izvršbi z dne 7. 6. 2010, temveč predlaga odlog izvršbe, ki se nanaša na izpodbijano odločbo o inšpekcijskem ukrepu, pri čemer ni pomembno, da v začasni odredbi navaja napačno materialno podlago za njeno izdajo (293. člen ZUP).

Iz vsebine zahteve za izdajo začasne odredbe izhaja, da jo tožeča stranka vlaga na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 – odločba US, v nadaljevanju ZUS-1). Ta določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba).

Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka po izdaji izpodbijane odločbe z odstranitvijo reklamnega panoja nesporno sama izvršila obveznost, določeno v inšpekcijski odločbi. Glede na to, da se z odložitveno začasno odredbo lahko odloži le izvršitev izpodbijane odločbe, je po naravi stvari jasno, da ni mogoče odlagati izvršitve obveznosti, ki je že bila izvršena (s strani stranke ali tretje osebe). Zato tožeča stranka že iz tega razloga ne more uspeti s svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj ni izpolnjena ena izmed predpostavk za njeno izdajo. Pri tem sodišče dodaja, da je v primeru, ko je izpodbijana odločba že izvršena, mogoče predlagati začasno ureditev stanja, ko se neugodne posledice pravnega učinkovanja izvršene odločbe lahko preprečijo z drugačno ureditvijo spornega pravnega razmerja (ureditvena začasna odredba iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1). Vendar pa je tudi v primeru ureditvene začasne odredbe pogoj za njeno izdajo, da tožnik izkaže verjeten obstoj težko popravljive škode. Tega pogoja pa po presoji sodišča tožeča stranka s pavšalnimi navedbami o ogroženosti njenega poslovanja nedvomno ni izkazala. Čeprav tožeča navede višino izpada dohodka, ki bi ga eventualno lahko izgubila zaradi prenehanja oglaševanja na spornem reklamnem panoju (1.400,00 EUR in 1.200,00 EUR letne najemnine), sodišče ne more oceniti zatrjevane ogroženosti poslovanja, saj ni z ničemer izkazala svojega trenutnega likvidnostnega in finančnega stanja, na podlagi katerega bi sodišče lahko z vidika izgube dohodka iz sklenjenih pogodb lahko opravilo oceno ogroženosti njenega poslovanja. Predložila je le izkaz poslovnega izida za leto 2009, ki sam po sebi v ničemer ne izkazuje, v čem naj bi zatrjevana višina škode povzročila resno ogroženost v tekočem poslovanju podjetja. Le na primeren način izkazano finančno in likvidnostno stanje določene družbe daje podlago za odločitev, ali ima izkazana materialna škoda res takšen vpliv na poslovanje družbe, da to pomeni ogroženost njenega poslovanja. Po ustaljeni sodni praksi tudi sicer materialna škoda, tudi če bi bila verjetno izkazana, sama po sebi še ne pomeni težko popravljive škode. Če tožnik zahteva izdajo začasne odredbe, mora povsem določno izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njemu, ne pa tretji osebi, ki ni tožeča stranka (tako tudi na primer v sklepih Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 384/2007 z dne 24. 2007 in I Up 123/2010 z dne 22. 4. 2010). Zato tožeča stranka izdaje začasne odredbe ne more utemeljevati z zatrjevanjem, da predstavlja inšpekcijski ukrep gospodarsko škodo za tretjo osebo (B. d.d).

Glede na vse navedeno je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.