Jedro

Toženka se neutemeljeno sklicuje na VSRS sodbo II Ips 75/2024, ki je obravnavala posebne okoliščine na strani potrošnika, ki v bistvenem odstopajo od okoliščin v obravnavani zadevi. Podlaga teka zastaralnega roka v navedeni sodni zadevi so bile okoliščine, da se je tožnik pri sklenitvi že drugega aneksa h kreditni pogodbi zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev in se je zavedal tudi, da je bil s strani banke zaveden. V obravnavani zadevi pa tovrstno zavedanje tožnikov ni bilo ugotovljeno.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke v celoti in pritožba tožene stranke v ostalem delu se zavrneta in se v III., IV., V. in VI. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno odločbo je sodišče prve stopnje predmetni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od plačanih mesečnih anuitet kredita pred 1. 7. 2019 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da so nični kreditna pogodba št. 123018 z dne 11. 12. 2007, notarski zapis kreditne pogodbe in sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 17. 12. 2007 in aneks št. 1 h kreditni pogodbi ter sporazum o zavarovanju denarne terjatve, oba sklenjena v obliki notarskega zapisa z dne 25. 2. 2015 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnikoma v roku 15 dni plača 62.100,20 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2023 dalje do plačila (III. točka izreka). V presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas med 1. 7. 2019 in 22. 11. 2023, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Ugotovilo je neobstoj v pobot uveljavljene terjatve toženke v višini 87.363,86 EUR, od 20. 12. 2007 po obrestni meri 6% letno oziroma podrejeno po obrestni meri 4,62 % letno (kolikor je znašala efektivna obrestna mera za kredit v CHF, kot izhaja iz informativne ponudbe št. 1637 z dne 5. 12. 2007) oziroma podrejeno po obrestni meri 4,442 % letno (kolikor je znašala skupna obrestna mera na dan sklenitve kreditne pogodbe) (V. točka izreka). Toženko je zavezalo še, da tožnikoma povrne njune pravdne stroške (VI. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je v obravnavani zadevi že delno odločilo o pritožbi toženke s sodbo z dne 24. 10. 2026, s katero je delno zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti potrošniške kreditne pogodbe v tuji valuti CHF, po nadaljevanju prekinjenega pritožbenega postopka pa je sedaj sprejelo še odločitev o preostalem delu pritožbe toženke in v celoti o pritožbi tožnikov.

3.Tožnika v pravočasni pritožbi zoper IV. točko izreka sodbe nasprotujeta teku zamudnih obresti šele od vložitve tožbe. Navajata, da bi sodišče prve stopnje moralo v skladu z določilom 193. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ) upoštevati, da je bila banka nepoštena od sklenitve kreditne pogodbe. Zaključujeta, da je bila zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti in meril profesionalne skrbnosti ter načela vestnosti in poštenja toženka tudi subjektivno nepoštena, ker je zavajala potrošnika o vsebini kreditne pogodbe. Opozarjata, da je preplačilo glavnice kredita nastalo že dne 1. 7. 2019. Predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe.

4.Toženka v pravočasni pritožbi glede odločitve o kondikcijskem zahtevku, neobstoju v pobot uveljavljane terjatve obogatitvenih obresti in stroškovno odločitev (III., V. in VI. točka izreka) uvodoma navaja, da je nastopilo zastaranje kondikcijskega zahtevka tožnikov. Začetek teka zastaranja veže na leto 2015, ko je mesečni obrok najbolj narasel, najpozneje pa na leto 2018, ko je že nastala sodna praksa o obravnavani tematiki kreditov v CHF. Navaja, da je tožnica po izvedbi konverzije spremljala dogajanje v zvezi s pogodbami v CHF in je postala članica Združenja Frank ter bila seznanjena z vsemi dokumenti in objavami v zvezi s krediti v CHF. Tožnika sta tako vedela za dejstva, ki utemeljujejo zahtevek na ničnost spornih kreditnih pogodb. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neposredno uporabilo odločbo SEU C-520/21, ki se nanaša na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna in njena določila nimajo neposrednega učinka. Slovensko pravo za uporabo tujega denarja določa, da je treba plačati nadomestilo. Neupravičena obogatitev se kaže že v brezplačni uporabi kredita. Drugačna razlaga bi bila contra legem. Navaja povprečno efektivno obrestno mero v času sklenitve kreditne pogodbe. Če ne bi bila upoštevana neupravičena obogatitev tožnikov, bi bilo poseženo v pravico toženke iz 33. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS). Opozarja, da civilno pravo ne pozna kaznovalnega namena, ki bi bil vzpostavljen, če toženka ne bi prejela nadomestila za uporabo njenega denarja. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokaz z izvedencem, da se ugotovi korist tožnikov. Navaja, da je nasprotovala višini preplačila kredita, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede teka zakonskih zamudnih obresti navaja, da so bile te priznane v nasprotju z določilom 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zamudne obresti niso zapadle z vložitvijo tožbe, saj je toženka imela podlago za prejem zneskov. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne, ali razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne sodišču v novo sojenje. Zahteva stroške pritožbenega postopka.

5.V odgovoru na pritožbo se pravdni stranki zavzemata za zavrnitev pritožbe nasprotne stranke, pri čemer v bistvenem povzemata razloge sodišča prve stopnje in ponavljata v svoji pritožbi že podana stališča.

6.Stranki sta se lahko tudi izjavili o stališčih, zavzetih v zadevi SEU C-368/2025. Tožnik je navedel, da je slovensko ureditev mogoče razlagati v skladu z usmeritvami, ki jih je podalo SEU, pri čemer izpostavlja drugi odstavek 87. člena OZ kot ustrezno pravno podlago, da se zavrne nadomestilo za uporabo tujega kapitala.

7.Toženka je navedla, da je SEU le ponovilo že podana stališča v zadevi C-520/21, ki pa ne dajejo odgovorov na vprašanje meja lojalne razlage. Povzema predlog Vrhovnega sodišča za predhodno odločanje in zavzame stališče, da stališč SEU slovensko sodišče ne sme neposredno uporabiti in da bi pomenila razlaga slovenskega obligacijskega prava v skladu z navedenimi stališči contra legem razlago.

8.Pritožba tožnikov ni utemeljena, pritožba toženke tudi v ostalem ni utemeljena.

9.Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tak uradni preizkus ni pokazal kršitev.

O vprašanju zastaranja

Tudi v zvezi z ugovorom zastaranja toženke glede terjatve tožnika iz naslova kondikcije moramo upoštevati posebno varstvo potrošnika kot šibkejše stranke. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo določila OZ, ki jih je razlagalo v skladu s cilji in namenom Direktive 93/13 in v skladu s sodno prakso SEU ter VSRS.

VSRS se je v zvezi z razlago teka zastaralnih rokov po OZ oprlo na pravo EU, po katerem mora sodišče upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. Zato je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem seznani ne le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Pri tem od potrošnika ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja.

Na teh izhodiščih je SEU opredelilo naslednja pričakovanja do potrošnikov pri uveljavljanju svojih pravic:

Od povprečnega potrošnika se ne sme zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja s sodno prakso v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste in da na njeni podlagi presodi, ali je tudi pogoj v njegovi pogodbi nepošten; obstoja nacionalne sodne prakse v zvezi z ničnostjo podobnih pogojev, tudi če je ustaljena, ni dopustno šteti kot dokaza seznanitve potrošnika z nepoštenostjo pogoja in pravnimi posledicami, ki iz tega izhajajo, kar velja tudi za obstoj odločitev SEU v okviru predhodnega odločanja; šteje se, da je potrošnik seznanjen z nepoštenostjo pogodbenega pogoja na podlagi pravnomočne sodbe, s katero je nepoštenost ugotovljena, razen če ponudnik dokaže, da je za to dejstvo potrošnik vedel ali lahko razumno vedel pred izdajo take sodbe.

SEU pa je za banke vzpostavilo zahtevo aktivnega ravnanja, saj se od banke kot ponudnika pričakuje, da spremlja razvoj sodne prakse in da na njeni podlagi sprejme ustrezne zaključke o že sklenjenih pogodbah in v tej zvezi vzpostavi stik z zadevnimi strankami, banka pa se zaradi svoje morebitne pasivnosti ne sme okoristiti.

Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja skok tečaja leta 2015 kot odločilni trenutek za začetek teka zastaranja. Le na podlagi dinamike povečanja obroka kredita, preračunanega v domačo valuto, tožnika o svojem pravnem položaju nista mogla sklepati. Tudi okoliščina, da so se potrošniki povezali v društvo, kar izpostavlja toženka v pritožbi, potrošnikom ne sme iti v škodo pri uveljavljanju pravic in vplivati na tek zastaralnega roka. Društvo sicer lahko ponudi članu določene splošne informacije, ki so mu lahko v pomoč, a ne moremo pričakovati, da bi te informacije omogočile potrošniku, da celovito razume svoj konkretni pravni položaj. Tudi splošne informacije, ki so bile tožnikom javno dostopne o kreditih v švicarskih frankih, niso ustrezen vir, na podlagi katerega bi tožnika lahko celovito razumela svoj konkretni pravni položaj. Kot je bilo obrazloženo, tudi spremljanje sodne prakse ni dolžnost potrošnika, ampak banke, zato začetka teka zastaralnega roka tudi ne more uspešno utemeljevati na okoliščini nastanka sodne prakse. Toženka nadalje v zvezi z zastaranjem neuspešno izpostavlja konverzijo kredita v domačo valuto. Prenovitev kreditne obveznosti ne more odpraviti morebitne ničnosti (prvi odstavek 326. člena OZ), kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, zato zgolj dejstvo konverzije ne potrjuje, da sta tožnika lahko vedela za ničnost kreditne pogodbe. Da bi toženka opravila aktivno ravnanje v smeri pojasnitve konkretnega pravnega položaja tožnikov v času konverzije, pa toženka ni zatrjevala.

Toženka se neutemeljeno sklicuje na VSRS sodbo II Ips 75/2024, ki je obravnavala posebne okoliščine na strani potrošnika, ki v bistvenem odstopajo od okoliščin v obravnavani zadevi. Podlaga teka zastaralnega roka v navedeni sodni zadevi so bile okoliščine, da se je tožnik pri sklenitvi že drugega aneksa h kreditni pogodbi zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev in se je zavedal tudi, da je bil s strani banke zaveden. V obravnavani zadevi pa tovrstno zavedanje tožnikov ni bilo ugotovljeno.

Ker toženka ni uspela dokazati, da je tožnik za nepoštenost pogodbenega pogoja o vezanosti kredita na tujo valuto vedel ali lahko razumno vedel pred vložitvijo tožbe v obravnavani pravdi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v trenutku vložitve tožbe leta 2023 splošni petletni zastaralni rok iz 346. člena OZ še ni potekel, z vložitvijo tožbe pa je nastopilo pretrganje zastaranja (365. člen OZ).

O višini kondikcijskega zahtevka in v pobot uveljavljani terjatvi

Zaradi ničnosti obravnavane kreditne pogodbe sta tako potrošnik kot banka dolžna vrniti drugemu, kar sta na podlagi nične pogodbe prejela (prvi odstavek 87. člena OZ), s čimer imata nasprotne kondikcijske zahtevke.

Ureditev obligacijskih razmerij v OZ izhaja iz (tradicionalnega) civilnopravnega razmerja enakovrednih subjektov, ki prosto urejajo obligacijsko razmerje (3. in 4. člen OZ). Navedeno velja tudi za ureditev v tretjem oddelku OZ, kjer je opredeljena obveznost kondikcije enako za vse primere odpadle poslovne podlage. OZ glede kondikcijskih zahtevkov ne vsebuje posebne ureditve za potrošnike, kot sicer velja posebna ureditev za pogodbeno pravo, kar pa ne pomeni, da sodišče ni zavezano v podrejenem razmerju splošno ureditev prilagojeno razlagati s ciljem varstva potrošnikov kot šibkejših v obligacijskem razmerju. Ustavna sidra nudijo dovolj razlagalnega prostora nacionalne ureditve, da lahko sodišče doseže cilje prava EU z metodo lojalne razlage. Splošno ustavno načelo enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave RS - v nadaljevanju URS) prepoveduje enako obravnavanje bistveno različnih položajev, ustavno načelo socialne države (2. člen URS) pa načelo vestnosti in poštenja (5. člen), kot najpomembnejše razlagalno vodilo vsega obligacijskega prava napolni z obveznostjo skrbi za šibkejšega tudi v horizontalnem razmerju.

Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na pravo EU pravilno sledilo navedeni usmeritvi tako, da ni uporabilo določil 193. ali 198. člena OZ kot podlage obogatitvenih obresti oziroma nadomestila za uporabo tujega denarja, za kar si prizadeva toženka v pritožbi in pred sodiščem prve stopnje podanem ugovoru. Neizvedba predlaganega dokaza z izvedencem, s katerim je toženka ciljala na ugotovitev koristi tožnikov na navedeni pravni podlagi, je bila pravilna, saj sodišče izvede dokaze le o odločilnih dejstvih (prvi odstavek 213. člena ZPP).

Aktivno vlogo sodišča kot varuha javnega interesa v potrošniškem pravo EU utemeljujeta predvsem zahteva učinkovitosti nezavezujoče narave nedovoljenih pogodbenih pogojev (člen 6(1) Direktive 93/13) in odvračilni učinek, kot ga je opredelilo SEU na podlagi člena 7(1) Direktive 93/13, ki vsebuje zahtevo po ustreznih in učinkovitih sredstvih za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih pogodbenih pogojev.

SEU je navedeni zahtevi učinkovitega varstva potrošnikov upoštevaje načelo sorazmernosti povezalo in konkretiziralo glede vrnitvenih zahtevkov v zadevi SEU C-520/21, Bank M, ki jo je navedlo tudi sodišče prve stopnje, tam zavzeta stališča pa je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 Malec in zavrnilo skladnost obogatitvenih obresti, za katere se zavzema toženka, s pravom EU, pri tem pa tudi navedlo, da nacionalno sodišče ne more upravičeno trditi, da merodajne nacionalne določbe ne more razlagati v skladu s pravom EU.

Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. Po drugi strani je s pravom EU skladna ureditev, ki daje potrošniku pravico zahtevati nadomestilo, ki presega vračilo nakazanih mesečnih obrokov in stroškov, plačanih iz naslova izpolnitve te pogodbe. Takšno razumevanje učinkovitega varstva potrošnikov ima podlago v odvračilnem učinku in ne v kaznovanju banke.

Neutemeljeno je stališče toženke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati odločitve SEU v zadevi Bank M, ker v bistvenem odstopa od obravnavane zadeve. V bistvenem enaki nosilni razlogi se nanašajo na vrnitvene zahtevke v primeru potrošniške kreditne pogodbe, ki je obremenjena z nepoštenim pogojem zaradi vezanosti na tujo valuto. Da so bili krediti v tuji valuti sicer v Sloveniji splošno dopustni, kar izpostavlja toženka v pritožbi, pa ni odločilno, ampak kršitev meril skrbnosti ter načela vestnosti in poštenja.

Po obrazloženem ne gre za neposredno uporabo Direktive 93/13, niti za razlago contra legem, kot je navedla toženka v pritožbi, ampak dopusten razlagalni pristop slovenske ureditve (zakonske in ustavne ravni), usmerjen v cilje varstva potrošnikov po pravu EU (lojalna razlaga). Učinek odvračanja, ki se zasleduje, je povezan s preventivno funkcijo, ki utemeljuje odmik od v civilnem pravu tradicionalno uveljavljenih postulatov s ciljem varstva potrošnikov v javnem interesu. Odvračanje presega tradicionalni pogled o kompenzaciji, ki ga sicer izpostavlja toženka v pritožbi. Med posledicami ničnosti iz 87. člena OZ ni opredeljenih obogatitvenih obresti, kar v skladu z navedenim jezikovnim okvirom pomeni, da niso nujna vsebina vrnitvenih zahtevkov zaradi ničnosti. Razlagalni prostor, ali tudi za ta posebni položaj zaradi odpadle podlage pride v poštev za potrošnikovo obveznost ureditev iz 193. oziroma 198. člena OZ glede nadomestitve koristi od uporabe prejetega denarja, je potemtakem odprt in ne strogo zaprt, kot navaja toženka. Namenska razlaga (ustavnoskladna in pravu EU skladna) šele da končni odgovor, da nadomestitev vseh koristi od prejetega kredita ni skladna s cilji varstva potrošnikov.

Obrazloženi razlagalni pristop vzpostavlja potrošniku naklonjeno ravnotežje, kjer tudi interes banke ostaja sorazmerno varovan, saj še zmeraj prejme nazaj ves posojen denar, le da brez plačila za uporabo denarja. Pri presoji navedenega ravnotežja navedena razlaga upošteva, da je ničnost namenjena sankcioniranju najtežjih kršitev, ki imajo javni značaj (kršitev javnega reda - varstvo potrošnikov v javnem interesu), kar se mora odraziti tudi pri razumevanju vrnitvenih zahtevkov, kot njeni posledici. Pomembno je torej, da razlogi za ničnost v obravnavani zadevi izhajajo iz sfere banke kot močnejše stranke. Slovenska pravna ureditev nenazadnje dopušča celo odstop od polne povrnitve prejetega, ko vrnitev zahteva nepoštena stranka (drugi odstavek 87. člena OZ). Odnos do kršitve je za banko kot strokovnjaka pri tem presojan po objektivnih merilih in ne glede na njen subjektivni odnos.

Po obrazloženem se pokaže, da slovenski ustavni in zakonski okvir ni tako ozek, kot ga skuša prikazati toženka. Polno vračilo glavnice kredita (četudi nevalorizirane in brez nadomestila za njeno uporabo) je s slovensko ureditvijo skladna in sorazmerna posledica sankcije ničnosti, pri čemer upoštevamo, da je ničnost povzročila banka kot močnejša stranka, ki je prekršila najvišjo raven pričakovane skrbnosti (skrbnost strokovnjaka) ter načelo vestnosti in poštenja v razmerju do posebej varovanega potrošnika. Ugovor toženke, ki se nanaša na uveljavljanje nadomestila za uporabo denarja, je po obrazloženem sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno upoštevalo določilo prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem je vsaka pogodbena stranka dolžna vrniti drugi, kar je na podlagi nične pogodbe prejela tako, da je naložilo toženki povrnitev razlike med izplačanim zneskom kredita in plačanimi obroki. Preplačilo znese 62.100,20 EUR, kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je glede preplačila pravilno izhajalo iz predloženega izpiska plačil in kreditne pogodbe (priloga A3 in A4). Drugačne pritožbene navedbe toženke niso utemeljene.

O zamudnih obrestih

Prizadevanje tožnikov v pritožbi, da tečejo zamudne obresti od vrnitvene obveznosti toženke že pred vložitvijo tožbe, ni utemeljeno. Nepoštenost pridobitelja po 193. členu OZ temelji na subjektivnem merilu, saj je pomemben odnos pridobitelja do dejstev, ki vzpostavljajo ničnost pogodbe. Zamudne obresti imajo tudi kaznovalni namen, kar je drugače od ureditve obogatitvenih obresti pri vrnitveni obveznosti, kjer je pri razlagi zakonske ureditve v luči varstva potrošnika v ospredju odvračilni učinek, torej le preventivni namen. Nepoštenost v povezavi s tekom zamudnih obresti je zato presojana strožje in ne zadoščajo objektivna merila.

Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja le očitek o neustreznem ravnanju toženke kot banke na podlagi presoje objektivnih meril profesionalne skrbnosti in kršitve načela vestnosti in poštenja. Tožnika v pritožbi neuspešno povezujeta navedena objektivna merila, ki se nanašajo na kršitev pojasnilne dolžnosti, z očitkom zavajanja potrošnikov kot subjektivnim odnosom banke. V skladu z določilom 193. člena OZ za tistega pridobitelja, ki ni bil subjektivno nepošten, tečejo zamudne obresti šele od vložitve tožbe, kar je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.

Ni pa pravilno stališče toženke v pritožbi, da tudi po vložitvi tožbe ni bilo podlage za zamudne obresti. Skrajni trenutek, kdaj za vrnitveni zahtevek začnejo teči zamudne obresti, je glede na 193. člen OZ trenutek sprožitve sodnega varstva o takem zahtevku. Takšna ureditev je usklajena tudi s splošno ureditvijo glede nastanka zamude iz drugega odstavka 299. člena OZ.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo tožnikov v celoti in pritožbo toženke tudi v ostalem zavrnilo ter tudi v III., IV. V. in VI. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Ker stranki nista uspeli s pritožbo, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).