Jedro

Sodišče se z upravnim organom namreč ne strinja že glede zaključka o nesporni generični naravi besede znamke vložnika ugovora in da ne gre zgolj za fantazijski pojem, ki predstavlja znamko vložnika ugovora.

Za dokazovanje generične narave izraza teflon bi morala tožena stranka dokazati, da se ta izraz običajno pojavlja na področju, za katere blago ali storitve naj bi se znamka uporabljala ter da se ta izraz široko uporablja za označevanje posebnih značilnosti blaga ali storitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Urada RS za intelektualno lastnino, št. 31207-1468/2008-6 z dne 23. 10. 2009, ter se zadeva temu uradu vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15-ih dneh do vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v primeru zamude s plačilom.

Stroškovni zahtevek A. d.d., Celje, se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracije znamke Veflon št. Z200871468. Organ v obrazložitvi navaja, da je 5. 9. 2008 prejel prijavo prijavitelja znamke A. Celje, za znak Veflon, ki jo vodi pod št. Z-200871468, za blago in storitve po Nicejski klasifikaciji (NK), sprejeti z nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (NK) razvrščene v razrede: 07, 17, 37, 40 in 42. Organ je dne 31. 10. 2008 v Uradnem glasilu objavil prijavo znamke. Dne 27. 1. 2009 je tožeča stranka vložila pravočasen ugovor zoper registracijo znamke, v katerem navaja, da je imetnica prejšnje znamke št. 200770527 „Teflon“ v besedi, registrirane v razredu 2 NK, znamke št. 20070023 „Teflon“ v besedi, registrirane v 2. razredu, znamke št. 9870463 „Teflon“ v besedi, registrirane v razredu 1 NK, znamke, št. 9870462 „Teflon“ v besedi, registrirane v razredu 21 NK ter evropske znamke št. 432120 „Teflon“ v besedi registrirane v razredih od 1 do 42 NK. Gre za družino znamk, ki na splošno uživajo močnejšo zaščito, saj je zelo verjetno, da bo potrošnik verjel, da ugovarjana znamka, ki ima zelo podoben element, pripada tej družini znamk. Vizualno in fonetično sta si znamki podobni, saj se razlikujeta le v eni črki. Upoštevati je potrebno selektivno zaznavo povprečnega potrošnika, kar pomeni, ko naleti na znamko, zamenljivo podobno znamki, ki jo že pozna, le to takoj poveže oziroma izenači že z znano znamko. Znamka „Teflon“ je brez pomena, zato je njena zaščita večja, podobnost med znamkami pa je treba presojati strožje. Ker sta znamki v vseh pogledih zamenljivo podobni, enaki oziroma podobni pa so tudi blago in storitve, obstaja verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Po mnenju urada zavrnilni razlogi po točkah b) in c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 niso podani. Ugovarjani znak „Veflon“ je znak v barvnem grafizmu. Predstavlja ga besedilo „Veflon“, zapisano v sivi barvi v posebni pisavi, z grafičnimi poudarki oranžne barve, vse znamke tožeče stranke „Teflon“ so znamke v besedi, zapisane v običajnih črkah. Z vizualnega vidika lahko znaka primerjano zgolj v smislu primerjave besed, ki jo znaka vsebujeta. Črkovna analiza pokaže, da gre za besedi z enakim številom črk, ki so, razen začetnic T in V, identične: Veflon – Teflon. V vizualnem smislu gre torej na nek način za podobni besedi, ki bi ju nepozoren potrošnik lahko zamenjal. Vendar gre bolj za teoretično, kot realno možnost. Upoštevati je treba dejstvo, da se pri znakih, katerih sestavni del so besede s pomenom, vizualna parcepcija prepleta s pomensko, kar pomeni, da potrošnik take znake dojema v povezavi z njihovim pomenom. V pomenskem smislu sta si znaka različna. V primeru ugovarjanega znaka gre namreč za izmišljeno, domišljijsko besedo, ki za slovenskega potrošnika nima pomena. Beseda znamke tožeče stranke pa ima povsem jasen in poznan pomen. V slovarju Slovenskega knjižnega jezika, DZS, elektronska izdaja v 1.0 namreč pod geslom teflon najdemo razlago: teflon, kemična umetna snov iz ogljika in flora, odporna proti kemikalijam in višjim temperaturam: prevleči posodo s teflonom, in teflonski prid. nanašajoč se na teflon: teflonska prevleka – teflonska posoda. Slovenski potrošnik v vsakdanji jezikovni rabi besedo teflon razume in uporablja kot splošen pojem za snov, s katero so prevlečene kuhinjske posode, največkrat ponve, katerih značilnost je, da se v njih jed ne prijema. Gre za ponarodel izraz, pri čemer so redki potrošniki, ki vedo, da je ime teflon za snov, izumljeno že leta 1938, zaščitena blagovna znamka firme DP. Zato organ meni, da prav zaradi dobre poznanosti pojma teflon med potrošniki med besedama obeh znamk ne more priti do zamenjave. Urad se ne strinja, da gre za družino znamk, temveč za enako znamko, ki je bila v različnih obdobjih registrirana v različnih razredih. Besedi bi si bili lahko na prvi pogled sicer fonetično podobni. Zgolj različna glasova na začetku besede v določenih primerih ne bi predstavljala zadostne fonetične različnosti. Vendar glede na dejstvo, da slovenskemu potrošniku beseda pomeni povsem domač in razumljiv izraz, skoraj ni verjetnosti, da bi jo zamenjal z besedo „Veflon“, ki zanj nima nobenega pomena. Ob presoji vseh vidikov podobnosti znakov organ zaključuje, da si znaka nista zamenljivo podobna, pri čemer je bistven vidik ugotovitev pomenske različnosti znakov. Organ ugotavlja, da pogoj podobnosti znakov po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 ni izpolnjen, zato eventuelna enakost ali podobnost blaga pri primerjanih znamkah na končno odločitev urada ne vpliva. Varstvo znamke se namreč zavrne le, če sta po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL- kumulativno izpolnjena dva pogoja – enakost ali podobnost znamk in enakost ali podobnost blaga ali storitev, zaradi česar lahko obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje tudi povezovanje s prejšnjo znamko. Prav tako niso podani zavrnilni razlogi po točki c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je bila registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali obliko prejšnje znamke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke. Eden od kumulativnih pogojev za zavrnitev registracije znamke po tej točki je, da organ ugotovi enakost ali podobnost ugovarjanega znaka in znakov prejšnjih znamk druge osebe, iz česar bi izhajala tudi verjetnost povezovanja znamk, zmede na trgu, pa tudi oškodovanje in izkoriščanje ugleda, kar bi lahko škodilo interesom imetnika prejšnje znamke. Ker je organ ugotovil, da ugovarjani znak „Veflon“ znaku znamke vložnika ugovora „Teflon“ ni podoben in da ne obstaja verjetnost, da bi ju potrošnik med seboj povezoval ali zamenjeval, točka c) 1. odstavka 44. člena ZIL kot osnova za zavrnitev znamke v danem primeru ni relevantna.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, posledično pa je napačna tudi izpodbijana odločba. Da si primerjana znaka nista zamenljivo podobna, je tožena stranka zaključila na podlagi domnevne pomenske različnosti znakov, katera naj bi po mnenju tožene stranke predstavljala bistven vidik pri ugotavljanju podobnosti znakov. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da imajo predhodne znamke za slovenskega potrošnika jasen pomen, medtem ko izpodbijano znamko predstavlja beseda brez pomena. Pri tem se tožena stranka sklicuje na odločbo sodišča Evropskih skupnosti, št. T-185/02, ki je zavzelo stališče, da je ob celoviti presoji podobnosti primerjanih znakov ne glede na njihovo vizualno in fonetično podobnost pomenski vidik lahko odločilen, če ima vsaj ena izmed znamk z vidika relevantne javnosti na prvi pogled jasen in specifičen pomen, druga znamka pa ne oziroma pomeni nekaj povsem drugega. Ker so predhodne znamke dejansko fantazijske, citirana odločba ni relevantna za zadevni primer. Tožena stranka je napačno zaključila, da gre pri predhodnih znamkah z vidika slovenskega povprečnega potrošnika za besedo s povsem jasnim in poznanim pomenom, torej da naj bi šlo pri besedi teflon za generik. Res je sicer, da je bila v elektronski izdaji 1.0 Slovarja slovenskega knjižnega jezika pod geslom teflon obrazložitev. Vendar pa je potrebno na tem mestu poudariti, da je prišlo pri vnosu besed teflon v slovar do napake in da je tožeča stranka dosegla izbris omenjenih gesel pod zgornjo definicijo iz vseh slovarjev. Beseda „teflon“ namreč dejansko predstavlja znamko tožeče stranke in nikakor ne generične oznake, kot je bilo to napačno navedeno tako v omenjenih slovarjih kot posledično tudi v izpodbijani odločbi. Predhodne znamke med potrošniki uživajo zelo visok ugled in so poznane, kar pa še ne pomeni, da je znamka generična oziroma je postala „ponarodel“ izraz. Sicer bi lahko vse znamke z visokim ugledom predstavljale generičen izraz, s čimer bi posledično institut znamke z ugledom oziroma sloveče znamke izgubil svoj namen, to je širše varstvo kot ga imajo navadne znamke. Stališče tožene stranke, da gre pri besedi teflon za opisno (generično) besedo je očitno napačno iz razloga, ker bi v takem primeru predhodne znamke sploh ne smele biti registrirane. Tožena stranka se je v svoji odločitvi sklicevala na odločitev ECJ št. T-185/02. V citiranem postopku je Urad za harmonizacijo na notranjem trgu zavrnil ugovor proti znamki Picaro na podlagi znamke Picasso z obrazložitvijo, da potrošniki prepoznajo predhodno znamko Picasso kot priimek slovečega španskega slikarja, torej bodo opazili že manjšo spremembo pri kasnejši znamki. Citirana odločba nikakor ni uporabljiva za zadevni ugovor, saj je bil pomen znamke pri citiranem primeru predhoden sami znamki Picasso, sloveči španski slikar je bil svetovno znan, še preden je bila znamka Picasso prijavljena. Poleg tega pa je sloves in ugled priimka tega slovečega španskega slikarja povsem samostojen in neodvisen od znamke Picasso. Smisel citirane odločbe ECJ je torej, da ne more nosilec znamke, ki z znamko povzame že obstoječe znano ime ali besedo, monopolizirati to besedo, kot izvorno svojo znano znamko, če pa je tudi on tako besedo povzel po že predhodno znanem pomenu. V zadevnem primeru pa gre za povsem drugačno situacijo, saj beseda teflon ni obstajala pred prijavami predhodnih znamk. To besedo si je izmislila tožeča stranka kot svojo znamko in je vsa pozornost in sloves te znamke rezultat njenih naporov, da uveljavi svojo znamko. V takem primeru pa je treba znamko obravnavati ravno obratno, kot je storila tožena stranka, namreč znanim znamkam (ali znamkam z ugledom) je potrebno priznati še močnejšo znakovno zaščito, torej je potrebno kriterij podobnosti uporabljati še strožje proti kasnejšim znamkam. V zvezi s fantazijskimi znamkami, to je znamkami brez pomena, se tožeča stranka na tem mestu sklicuje še na odločbo Sodišča evropskih skupnosti št. C-39/97 z dne 29. 9. 1998, iz katere izhaja citat „... bolj ko je znamka razlikovalna (to pomeni, bolj ko je fantazijska, ima svoj unikaten značaj), bolj se morajo mlajše znamke od nje razlikovati, ...“. Predhodne znamke teflon nimajo nobenega pomena, zato se morajo mlajše znamke, v konkretnem primeru je to izpodbijana znamka „Veflon“, od nje toliko bolj razlikovati. Zgolj razlika v eni sami črki ne more biti zadostna, da bi preprečila zmedo oziroma verjetnost nastanka zmede med potrošniki. Zaradi tega sta vizualna in fonetična analiza še toliko bolj relevantni. V zvezi z vizualno analizo je potrebno ugotoviti, da izpodbijana znamka vsebuje kar pet črk od skupno šestih, ki so identične črkam predhodnih znamk, in sicer so to črke e, f, l, o, n. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno ugotovila, da gre pri primerjanih znakih za podobni besedi, ki bi ju nepozoren potrošnik lahko zamenjal. Napačna pa je nadaljnja argumentacija, da si primerjana znaka vseeno nista vizualno zamenljivo podobna, ker naj bi predhodne znamke imele točno določen pomen, v takšnem primeru pa črkovna analiza naj ne bi imela velike teže. Predhodne znamke so fantazijske, torej znamke brez pomena, zaradi česar omenjena argumentacija tožene stranke ne zdrži. Glede na zgoraj navedeno je potrebno zaključiti, da so si predhodne znamke in izpodbijana znamka vizualno zamenljivo podobne. Razlika zgolj v 1. točki, ob tako močnem identičnem preostalem delu, nikakor ni dovolj, da bi potrošnik znamke zanesljivo lahko razlikoval. Ob tem moramo upoštevati pojem „selektivna zaznava“ in „selektivna prepoznava“ povprečnega potrošnika – ko potrošnik naleti na znamko, katera je zamenljivo podobna znamki, ki jo že pozna, jo bo takoj povezal oziroma izenačil z že znano znamko. V tem primeru, ko bo potrošnik sicer slišal besedo Veflon, ga prva, različna črka ne bo odvrnila od tega, da ne bi slišal, povezal ali razumel znamko kot Teflon. Primerjana znaka sta oba sestavljena iz dveh zlogov z identičnim ritmom izgovorjave, s poudarki na zadnjem, identičnem delu primerjanih znakov flon. Vsled navedenega bo potrošnik obe besedi prepoznal kot zamenljivo podobni oziroma sorodni besedi, kar bo pripomoglo še k večji zamenljivosti znamk in s tem zmedi na trgu in zavajanju potrošnika. Iz zgoraj navedenega torej sledi, da so si primerjane znamke po izgovorjavi zamenljivo podobne. Ker so predhodne znamke sloveče in znane in uživajo velik ugled, uživajo še močnejšo zaščito, ki bi veljala tudi v primeru, da izdelki, na katere se nanaša ugovarjana znamka, ne bi bili enaki ali podobni tistim, za kateri sta registrirani predhodni znamki. Organ pri ocenjevanju verjetnosti zamenjave ali povezovanja prav tako ni upošteval enakosti oziroma stopnje podobnosti blaga znamk, kar je v celoti nepravilno in v nasprotju z določili b) točke 1. odstavka 44. člena ZIL-1, doktrino, sodno prakso in prakso tožene stranke. Organ bi pri primerjavi podobnosti znakov znamk moral upoštevati enakost izdelkov, ker se zaradi enakosti izdelkov pod znamkami močno poveča verjetnost povezovanja ali zamenjave, saj se znamke pojavljajo na enakih izdelkih, posledično pa se blago prodaja oziroma ponuja na istih policah in v istih trgovinah. Predlaga, da sodišče razsodi, da se odpravi izpodbijana odločba in se zavrne registracija predmetne znamke oziroma podrejeno, da se odpravi izpodbijana odločba in se vrne toženi stranki zadeva v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka po odmeri sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka ugotovitvi, da je beseda teflon za slovenskega potrošnika brez pomena oziroma, da pomeni zgolj fantazijski pojem, ki predstavlja znamko vložnika ugovora. Besedi sicer lahko izbrišemo iz slovarja, ne moremo pa je izbrisati iz besedišča vsakdanje rabe. Že dejstvo, da je beseda teflon prišla v slovar, ne glede na umik iz slovarja na kasnejšo zahtevo imetnika znamke teflon, pomeni, da je bila po presoji in dognanjih strokovnjakov za slovenski jezik v vsakdanji rabi uporabljena kot splošen pojem, v smislu kot izhaja iz obrazložitve gesel. Tožena stranka zato meni, da gre za pojem, ki ima za slovenskega potrošnika jasen in specifičen pomen. Tožena stranka ne izključuje, da določen delež potrošnikov ve za dejstvo, da je teflon tudi registrirana znamka, kar pa ne pomeni, da potrošnik tega pojma ne uporablja v generičnem smislu, ko govori o določeni vrsti materiala ali lastnosti proizvoda, narejenega iz tega materiala. V danem primeru gre za specifičen primer, kjer je fantazijski pojem prišel v splošno rabo, še preden je bil ta registriran oziroma poznan kot znamka, kar še zdaleč ni značilno za večino slovečih ali dobro poznanih znamk. Z registracijo znamke teflon je tožeča stranka dosegla, da besede teflon v komercialne namene ne smejo uporabljati drugi proizvajalci enakih proizvodov, v danem primeru pa gre le za dokazovanje stopnje verjetnosti zamenjevanja ali povezovanja znamk „Teflon“ in „Veflon“, kar, kot že rečeno, zaradi navedenih razlogov po mnenju tožene stranke ni verjetno. Po načelo ekonomičnosti postopka tožena stranka v primeru, da ugotovi, da eden od kumulativnih pogojev podobnosti med znamkami ni izpolnjen, izpolnjevanje drugega pogoja ne ugotavlja.

Stranka z interesom A. d.d. v odgovoru na tožbo prereka utemeljenost in pravilnost navedb tožeče stranke v zvezi z nepravilnostjo zaključkov organa glede (ne)podobnosti spornih znakov in v izogib nepotrebnega ponavljanja v tem delu v celoti povzema vse navedbe tožene stranke, dane v odgovoru na tožbo ter v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Stranski udeleženec še pojasnjuje, da so proizvodi stranskega udeleženca specializirani, namenjeni kupcem na področju farmacije in dela klinične industrije, pristop stranskega udeleženca je na trgu zato ozko specializiran in namenski, verjetnost zmede na trgu zaradi zamenjave blagovnih znamk pa je posledično tako zelo majhna ali celo nična. Predlaga zavrnitev tožbe in potrditev izpodbijane odločbe ter da sodišče tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka stranskega udeleženca, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da se ne strinja s stališčem tožene stranke, da gre v danem primeru za specifičen primer, kjer je fantazijski pojem prišel v splošno rabo, še preden je bil registriran oziroma poznan kot znamka. Navedeno je popolnoma nerazumljivo in v nasprotju z zakonodajo, saj v kolikor bi bile predhodne znamke že ob prijavi generik, skladno s 43. členom ZIL-1 sploh ne bi smele biti registrirane. Četudi bi predhodne znamke tekom uporabe postale generičen izraz, pa je zadevne trditve potrebno podkrepiti s konkretnimi dokazi, saj gre pri presoji generičnosti za izredno kompleksno vprašanje, na primer s pravilno metodologijo sestavljeno anketo, iz katere bi bilo razvidno, ali povprečni potrošnik predhodno znamko dojema kot znamko ali pa kot splošen oziroma generičen izraz. V zvezi s tem tožeča stranka še navaja, da je za potrebe sodnih postopkov že izvajala anketo o morebitni naknadni generičnosti predhodne znamke, pri čemer pa je v eni izmed treh anket 68 % vprašanih označilo izraz teflon kot znamko, medtem ko je zgolj 31 % anketirancev teflon identificiralo kot splošno ime oziroma generik. Sicer pa je vprašanje obstoja generičnosti lahko predmet ločenega pravdnega postopka, nikakor pa ne more tožena stranka odvzeti veljavnosti predhodno veljavno registriranim znamkam v ugovornem postopku proti izpodbijani znamki. Ker so primerjane znamke fantazijske, pomenska analiza ni mogoča, ker primerjani znamki nimata pomena. Glede na navedeno sta vizualna in fonetična primerjava znamk v konkretnem primeru še toliko bolj relevantni. Predhodne znamke uživajo velik ugled med potrošniki v Sloveniji in po svetu. Nekatere od predhodnih znamk so registrirane že od sredine 90-ih let prejšnjega stoletja, medtem ko je bila prva znamka „Teflon“ registrirana že leta 1945. Tožeča stranka je vsa ta leta intenzivno uporabljala in reklamirala znamke „Teflon“ po celem svetu, vključno s Slovenijo. Njihovo poznanost in visok ugled bi lahko šteli že kot splošno znano dejstvo, saj znamke tožeče stranke spadajo med redke svetovno razširjene, priljubljene in obče poznane znamke. Glede na takšno razširjenost, poznanost in dolgotrajno prodajo svojih izdelkov pod znamkami „Teflon“, predhodne znamke tožeče stranke uživajo še širšo zaščito.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev ugovora tožeče stranke kot imetnice predhodnih znamk „Teflon“, zoper registracijo znamke „Veflon“, za prijavljeno blago, vloženega iz razloga po točkah b) in c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Upravni organ je odločitev oprl na svoj zaključek, da predvsem zaradi pomenske različnosti znakov, kljub vizualni in fonetični podobnosti znakov prijavljene in predhodne znamke, ne bo prihajalo do verjetnosti zmede v javnosti, pri čemer se zaradi načela ekonomičnosti postopka ni spuščal v presojanje podobnosti blaga oziroma storitev, saj že ni ugotovil zamenljive podobnosti znaka prijavljene in predhodne znamke.

Sodišče se strinja z razlogovanjem upravnega organa, da je pogoj za zavrnitev ugovora po točki b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1 kumulativno podana taka podobnost znaka prijavljene in predhodne znamke ter blaga oziroma storitev, na katere se znak in znamka nanašata, zaradi katere obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Vendar pa pogojev enakosti oziroma podobnosti znaka prijavljene in predhodne znamke ter enakosti oziroma podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se znak in znamka nanašata, ni mogoče šteti kot absolutno neodvisnih; tako stališče izhaja iz sodbe Sodišča EU C-39/97 z dne 29. 9. 1998, izdane v postopku predhodnega odločanja, s katero je le-to podalo razlago člena 4 (1) (b) Prve direktive Sveta z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS), ki je vsebinsko identičen z določbo točke b) 1. odstavka 44. člena ZIL-1. Na to stališče sodišče opozarja, ker ne pritrjuje zaključku organa o različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke, glede na katerega je primerjavo enakosti/podobnosti blaga oziroma storitev, na katere se nanašata prijavljena in predhodna znamka, v celoti opustil kot nepotrebno.

Sodišče enako kot tožeča stranka ne pritrjuje presoji organa o pomenski različnosti znaka prijavljene in predhodne znamke. Sodišče se z organom namreč ne strinja že glede zaključka o nesporni generični naravi besede znamke vložnika ugovora in da ne gre zgolj za fantazijski pojem, ki predstavlja znamko vložnika ugovora. Sodišče ocenjuje za neprepričljivo razlogovanje tožene stranke, da ima beseda teflon za slovenskega potrošnika jasen in specifičen pomen (kar dokazuje tudi dejstvo, da je bil ta pojem vnešen v slovar in na zahtevo tožeče stranke potem zbrisan) in da tudi, če določen delež potrošnikov ve, da dejstvo, da je teflon registrirana znamka, to ne pomeni, da tega pojma ne uporablja v generičnem smislu in da gre za specifičen primer, kjer je fantazijski pojem prešel v splošno rabo, še preden je bil registriran in poznan kot znamka. Za dokazovanje generične narave izraza teflon bi morala tožena stranka dokazati, da se ta izraz običajno pojavlja na področju, za katere blago ali storitve naj bi se znamka uporabljala ter da se ta izraz široko uporablja za označevanje posebnih značilnosti blaga ali storitev. V zadevi ni sporno, da je „Teflon“ znamka, ki je prisotna na trgu, tako slovenskem, kot tudi svetovnem že več kot pol stoletja (navedbi tožeče stranke, da je bila prva znamka „Teflon“ registrirana že leta 1945, tožena stranka ni oporekala) ter da gre za znamko, ki je slovenskim potrošnikom dobro poznana. To pa ne spremeni dejstva, da je beseda teflon kljub splošni poznanosti še vedno fantazijski pojem, čemur tožena stranka ne oporeka, kadar pa gre za znake, ki nimajo pomena, pa po stališču sodne prakse pomenska primerjava ni mogoča. Po presoji sodišča samo zaradi splošne poznanosti znamke „Teflon“, ki je posledica dolgotrajne prisotnosti na trgu in kvalitete blaga, ni mogoče z gotovostjo reči, da beseda teflon ni fantazijski pojem, pač pa beseda z jasnim in specifičnim pomenom.

Sodišče pa tožeči stranki tudi pritrjuje, da organ pomenske analize primerjanih znaka prijavljene in predhodne znamke ni opravil na izhodiščih, ki bi dopuščala presojo, da je zaključek o močni pomenski različnosti znamk pravilen, kajti tudi sodišče meni, da razlogi, glede na katere naj bi povprečni slovenski potrošnik poznal pomen besede teflon kot generičen pojem za snov, s katero so prevlečene kuhinjske posode, največkrat ponve, katerih značilnost je, da se v njih jed ne prijema, in ne kot zaščiteno znamko tožeče stranke, niso prepričljivi; okoliščina poznavanja pomena te besede pa je ključna za presojo pomenske podobnosti primerjanih znamk, kajti ob ugotovitvi, da povprečni slovenski potrošnik ne bo razumel pomena znaka prijavljene in predhodne znamke, pomenska primerjava po ustaljeni upravno sodni praksi ni mogoča. Ker je sodišče spoznalo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena oziroma je iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep glede dejanskega stanja, in da je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku, je na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08, odl. US, 107/09, odl. US, 62/10, ZUS-1) tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi 3. odstavka tega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo organ moral dopolniti dejansko stanje v smislu povedanega (4. odstavek 64. člena ZUS-1) ter ponovno opraviti celovito presojo primerjanih znamk, pri tem pa upoštevati tudi, ali ima prejšnja znamka velik razlikovalni učinek (ali gre za izmišljeno, fantazijsko besedo ali pa za običajno besedo, ki se pogosto uporablja), kar je sestavni del presoje podobnosti znamk (Sodišče EU C-342/97 z dne 22. 6. 1999). Ob ugotovitvi, da obstaja določena stopnja podobnosti med primerjanima znamkama (na katere verjetnost kažejo že dosedanje ugotovitve organa), bo organ pri ponovnem odločanju o ugovoru tožeče stranke moral opraviti tudi primerjavo enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev, na katere se izpodbijana in prejšnja znamka nanašata ter pri tem upoštevati stališče Sodišča EU o soodvisnosti med stopnjo podobnosti znamk ter stopnjo podobnosti proizvodov oziroma storitev ter nato napraviti oceno o verjetnosti zmede v javnosti glede izvora blaga oziroma storitev, v primeru, da bi ugotovil, da ni enakosti oziroma podobnosti blaga in storitev, pa opraviti še oceno, ali bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled znamke tožeče stranke ali če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in tožeče stranke, pa bi to utegnilo škodovati njenim interesom (točka c) 1. odstavka 44. člena ZIL-1).

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke pa je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji priznalo stroške po 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Na isti zakonski podlagi pa je sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek stranke z interesom, saj se po cit. zakonski določbi v primeru, če sodišče tožbi ugodi, povrnejo stroški le tožniku.