Jedro

Sodišče daje varstvo pred motenjem glede na zadnje stanje posesti. Motenje predstavlja tudi hrup, ki onemogoča normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo.

Izrek

Pritožbama obeh strank se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da je toženec G. d.o.o. motil tožnico v neposredni posesti stanovanja v izmeri 56,30 m2 na K. 20 v L. s tem, da je od marca leta 1992 v stanovanju, ki se nahaja nad toženkinim, opravljal dejavnost, ki povzroča takšen hrup, da tožnici onemogoča normalno uporabo stanovanja ter da je toženec G. d.o.o. dolžan takoj prenehati s takšnim načinom izvrševanja dejavnosti, ki tožnici po 22. uri zvečer onemogoča spanje, v dnevnem času pa naj hrup, ki nastaja pri obratovanju, zmanjša na normalno raven, oziroma do tiste ravni, ki jo je tožnica dolžna trpeti. Sodišče je tudi zavrnilo tožničin zahtevek, da se tožencu v bodoče prepoveduje s takšnim in podobnim ravnanjem posegati v posest tožnice ter da je toženec dolžan tožnici povrniti pravdne stroške.

Proti sklepu sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnica v pritožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je že v tožbi predlagala, naj sodišče zasliši priče S.J. in M.J., ter naj se po izvedencu opravijo nove meritve v njenem stanovanju, vendar teh dokazov sodišče ni izvedlo. Iz predložene dokumentacije pa je ugotoviti, da drugotožena stranka ne uporablja svojih prostorov za mirno pisarniško dejavnost, ampak za podjetništvo ter da opravlja tako dejavnost, ki moti tožnico, zlasti v večernih urah, kajti tožena stranka ni zanikala trditev, da njeni delavci opravljajo delo tudi v poznih večernih urah, kot je to zatrjevala tožnica ob zaslišanju na glavni obravnavi. Drugotožena stranka uporablja pri svoji dejavnosti stroje, ki delajo hrup in šum, zlasti v večernih urah, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačna in v nasprotju z dokaznim gradivom, ki se nahaja v spisu. Tožnica poudarja, da v njenem stanovanju niso bile opravljene nobene meritve, zato ni mogoče zaključiti, da se v njenem stanovanju ne sliši hrup v takem obsegu, ki bi motil tožnico pri uporabi stanovanja. Tožnica zato vztraja, da sodišče opravi ustrezne meritve po sodnem izvedencu, ki bi prav gotovo prišel do drugačnih ugotovitev od tistih, kot jih navajajo inšpekcijske službe. Tudi samo dejstvo, da drugotožena stranka opravlja svojo dejavnost v poznih večernih urah in na neprimeren način, je šteti kot motitveno dejanje, kajti mestni odlok o hišnem redu taka početja v stanovanju izrecno prepoveduje po 22. uri, česar sodišče ni upoštevalo in v tej smeri ni izvedlo nobenega dokaza.

Toženi stranki se pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava in določil postopka ter predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi pritožbe navajata, da bi moralo sodišče tožničin zahtevek zavreči brez vsebinskega obravnavanja, saj je mogoče zahtevati sodno varstvo pred motenjem samo v 30 dneh. Glede toženca V. O. pa je razlog v zavrženju tudi v tem, da sploh ni bil vključen v zahtevku, razen morda v 3. in 4. točki zahtevka, kjer se uporablja le naziv "toženec", kar bi ev. zajemalo obe toženi stranki. V izreku izpodbijanega sklepa pa tudi ni stroškovnega dela o povrnitvi stroškov toženim strankam, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot sta zahtevali.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah razlogov v obeh pritožbah strank ugotovilo, da so podani uveljavljani pritožbeni razlogi. Toženi stranki sicer nimata prav, kolikor zatrjujeta, da bi moralo sodišče zahtevek tožnice (prav: tožbo) zavreči, ker naj bi bila vložena prepozno. Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je pravilno upoštevalo, da pri ponavljajočih se motilnih dejanjih teče 30-dnevni rok za tožbo zaradi motenja posesti od zadnjega motilnega dejanja. Toženi stranki pa utemeljeno opozarjata v pritožbi, da sta že v odgovoru na tožbo zahtevali povrnitev pravdnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila ter da sta zaznamovali stroške tudi v vlogi z dne 25.5.1993 (list. št. 9), česar pa sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ni upoštevalo, čeprav je v razlogih sklepa med drugim navedlo, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 13.200,00 SIT. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, zaradi česar je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti že iz tega razloga. Toženi stranki pa utemeljeno opozarjata tudi na pomanjkljivosti zahtevka, kolikor se nanaša na prvotoženca. Na drugi strani pa je treba pritrditi tudi tožnici, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po določilu 441. člena Zakona o pravdnem postopku se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na pretresanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je pretresanje o pravici posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. Vsa druga vprašanja, ki se utegnejo pojaviti v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti, ne morejo biti predmet obravnavanja v okviru te tožbe.

Posestno varstvo ima namreč namen, da ščiti obstoječe posestno stanje toliko časa, dokler se to stanje zaradi ustanovitve novega razmerja ali v uradnem postopku ne spremeni. Katera dejstva je šteti za dokazana, pa odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje pa v obravnavanem primeru ni ravnalo v skladu z navedenimi načeli, kar tožnica utemeljeno očita v pritožbi. Kot izhaja iz navedb v tožbi, naj bi tožena stranka povzročala pri opravljanju svoje dejavnosti, ki poteka dan in noč, takšen hrup, da onemogoča tožnici normalno uporabo stanovanja, saj stroji obratujejo brez prestanka tudi ponoči, zaradi česar tožnica nima miru in ne more spati ponoči. V tej smeri je tožnica predlagala zaslišanje prič S.J. in M.J. ter ni jasno, zakaj teh prič sodišče prve stopnje ni zaslišalo pred odločitvijo o zahtevku. To še zlasti glede na to, da je tožnica, zaslišana na glavni obravnavi (list. št. 10) prepričljivo izpovedala o posledicah obratovanja strojev drugotožene stranke. Ob takem stanju pa ima sodišče druge stopnje resne pomisleke glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da drugotožena stranka opravlja takšno mirno dejavnost in da delovanje njenih strojev ne povzroča tako močnega hrupa, ki bi lahko motil tožnico v posesti njenega stanovanja.

Sodišče prve stopnje bo moralo zato v dopolnjenem postopku odpraviti nakazane pomanjkljivosti. V ta namen bo moralo najprej pozvati tožečo stranko, naj dopolni navedbe in zahtevek, kolikor se nanaša na prvotoženca, ter nato izvede vse dokaze, ki jih predlaga tožeča stranka. Ob odločanju o tožničinem zahtevku pa bo moralo upoštevati, da motenje posesti predstavlja vsako dejanje, ki onemogoča normalno izvrševanje dejanske oblasti nad stvarjo. Prepovedano je izvrševanje lastninske pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z zakonom ustanovljena ali priznana. Šele potem, ko bo sodišče znova skrbno ocenilo vse izvedene dokaze, bo lahko pravilno odločilo o tožničinem zahtevku in glede na uspeh, ki ga bosta pravdni stranki dosegli v postopku, tudi o njunih pravdnih stroških.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbama ugodilo ter v skladu z določilom člena 380 točka 3 ZPP sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v nov postopek.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 166/3 ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS št. 1/91-I).