Jedro

Ker je bilo carinskemu organu v času, ko je odločal, znano le, da sporno blago ni bilo izvoženo ter da je glavni zavezanec tožeča stranka, je lahko svojo odločitev oprl le na 146. člen (carinski dolg zaradi neizpolnjevanja dolžnosti) in ne na 145. člen CZ (carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 9. 10. 2002, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Sežana z dne 18. 9. 1998. S to odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki naložil v plačilo 1,810.855,00 SIT iz naslova carine in prometnega davka za blago (635 kg akustike in konfekcije), ki je bilo prepuščeno v tranzitni postopek z enotno carinsko listino Carinske izpostave Kozina (v nadaljevanju ECL) z dne 30. 7. 1997, namembni carinarnici (Carinski izpostavi Obrežje) pa ni bilo predano. Sodišče prve stopnje se je strinjalo s takšno odločitvijo in navedlo, da je tožeča stranka kot špediter z vpisom v polje št. 50 ECL postala glavni carinski zavezanec, ki je odgovoren za plačilo uvoznih dajatev za blago v tranzitu. Ker tranzitni postopek ni bil pravilno zaključen, je za carinski dolg odgovoren glavni zavezanec, ki ni izpolnil svoje dolžnosti predložiti blago namembni carinarnici, in sicer po 146. členu Carinskega zakona – CZ, ne pa oseba, ki je blago odstranila izpod carinskega nadzora po 145. členu CZ. Odločilno dejansko stanje je bilo po presoji sodišča prve stopnje razvidno iz predložene listinske dokumentacije, zato je o zadevi odločilo brez izvedbe predlagane glavne obravnave.

2. V reviziji, prej pritožbi, tožeča stranka uveljavlja vse razloge in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje z neizvedbo glavne obravnave bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Strinja se z ugotovitvijo, da blago ni zapustilo carinskega območja, vendar meni, da za tako nastali carinski dolg ne jamči deklarant. Ta lahko jamči le, ko gre za običajne carinske postopke, kar pa obravnavani postopek ni bil, saj je šlo za primer odstranitve blaga izpod carinskega nadzora zaradi kaznivega dejanja carinikov. V takem primeru je treba uporabiti določbe 145. člena in ne 146. člena CZ. Iz 145. člena CZ namreč izhaja, da za carinski dolg, ki nastane zaradi odstranitve blaga izpod carinskega nadzora, primarno odgovarja tisti, ki je blago odstranil izpod carinskega nadzora, torej cariniki. V takem primeru bi sicer lahko odgovarjal tudi špediter, vendar bi moralo sodišče v tem primeru ugotavljati njegov subjektivni odnos do nezakonitega ravnanja. Ker se sodišče prve stopnje do navedenih stališče ni opredelilo, niti ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v spis kazenskega postopka, ki je tekel zoper carinike, je tožeči stranki kršilo ustavno pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno, v drugem odstavku istega člena pa je določil, kdaj se pritožbe, vložene pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe in kdaj kot revizije po ZUS-1. Ker obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po ZUS-1, jo Vrhovno sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. 6. Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje, niso utemeljeni. V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožeča stranka, ki je bila špediter spornega blaga, glavni zavezanec za izpolnitev obveznosti iz odobrenega tranzitnega carinskega postopka, ravno tako ni sporno, da carinsko blago ni bilo predano namembni carinarnici. Navedeni dejstvi povsem zadostujeta za naložitev carinske obveznosti tožeči stranki.

8. Tranzitni carinski postopek se namreč začne s prepustitvijo blaga v tranzitni postopek in konča, ko je blago skupaj z ustreznimi dokumenti predloženo namembnemu carinskemu organu (prvi odstavek 122. člena CZ). Carinski zavezanec (glavni zavezanec) iz tranzitnega postopka mora v skladu s prvim odstavkom 125. člena CZ predložiti blago v nespremenjenem stanju namembnemu carinskemu organu v predpisanem roku in spoštovati ukrepe, ki jih je sprejel carinski organ ter izpolnjevati obveznosti v tranzitnem postopku. Če carinski zavezanec ne izpolni navedenih dolžnosti, nastane carinski dolg po točki (a) prvega odstavka 146. člena CZ, ki določa, da carinski dolg nastane z neizpolnitvijo ene od dolžnosti, ki v zvezi z blagom, ki je zavezano plačilu carine, izhajajo iz carinskega postopka, ki je bil dovoljen za to blago. Za tako nastali carinski dolg v skladu s tretjim odstavkom istega člena odgovarja oseba, ki bi glede na okoliščine posameznega primera morala izpolniti predpisane obveznosti. Ta oseba je v prvi vrsti tisti, ki je v carinski deklaraciji vpisan kot glavni carinski zavezanec, torej tožeča stranka.

9. Na drugačno odločitev ne vplivajo revizijske navedbe, da bi bilo treba v obravnavanem primeru uporabiti 145. člen CZ. Ta določa, da je carinski dolžnik pri uvozu blaga v primeru odstranitve carinskega blaga izpod carinskega nadzora, oseba, ki je odstranila blago izpod carinskega nadzora. Kljub navedbam tožeče stranke o nezakonitih ravnanjih carinikov (ki so sicer lahko resnične), je treba upoštevati, da v konkretni zadevi carinski organ odloča na podlagi podatkov, ki so mu znani v času odločanja. Iz podatkov spisa izhaja, da je carinski organ, po tem, ko je od namembne carinarnice izvedel, da tranzitno blago ni zapustilo carinskega območja, tožečo stranko pozval, naj dostavi dokaz o izstopu blaga (poziv je bil vročen dne 27. 5. 1998, o čemer priča vročilnica v upravnem spisu), a ta na poziv ni odgovorila, niti ni predložila kakšnega dokaza o izstopu blaga. Ker je bilo torej carinskemu organu v času, ko je odločal, znano le, da sporno blago ni bilo izvoženo ter da je glavni zavezanec tožeča stranka, je lahko svojo odločitev oprl le na 146. člen CZ. Za obračun carinskega dolga po 145. členu CZ bi moral carinski organ razpolagati s podatkom, da je bilo predmetno blago z določenim nezakonitim ravnanjem odstranjeno izpod carinskega nadzora ter da je to nezakonito ravnanje storila določena oseba. S temi podatki pa ni razpolagal, vsaj ne s stopnjo gotovosti, ki je potrebna za odločanje v upravnih zadevah (glej 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (1986)). Tudi navedbe tožeče stranke v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega carinskega organa, s katerimi je opozorila na vpletenost določenih carinikov pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora ter uvedbo kazenskih postopkov, po presoji Vrhovega sodišča niso bile zadostna podlaga za obračun carinskih dajatev po 145. členu CZ. Ob tem je treba poudariti, da se je tožeča stranka na to prvič sklicevala šele v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ne da bi obrazložila, zakaj tega ni navedla že v postopku na prvi stopnji, kar je bila dolžna storiti po drugem odstavku 232. člena ZUP (1986). Carinski dolg je bil zato utemeljeno obračunan tožeči stranki kot glavnemu zavezancu.

10. Ni utemeljen niti ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se neizvedba glavne obravnave šteje za bistveno kršitev pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1 in je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka je v tožbi sicer predlagala izvedbo glavne obravnave in predlagala tudi izvedbo določenih dokazov, vendar to po presoji Vrhovnega sodišča – upoštevaje zgoraj navedena stališča – ne bi vplivalo na drugačno odločitev. Zato ni podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena v zvezi z določbo druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba drugega odstavka 50. člena v zvezi s četrtim odstavkom 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.