Jedro

Za opredelitev vzroka začasne nezmožnosti za delo kot poškodbe pri delu, kot jo definira 1. alineja 1. odstavka 63. člena ZPIZ-1, mora biti izpolnjen pogoj neposredne vzročne zveze med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo. Le v kolikor je med prometno nesrečo, v kateri si je tožnik poškodoval rebra in kolk, in začasno nezmožnostjo za delo v spornem obdobju (od 15. 5. 2010 do 26. 7. 2010), ko so bile pri tožniku v ospredju psihične težave, podana neposredna vzročna zveza, je kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju mogoče opredeliti poškodbo pri delu, kar tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Izrek

Pritožbama zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba s popravnim sklepom razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stroški pritožbe tožnika so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo tako, da je: odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 11. 6. 2010 v zvezi z odločbo št. ... z dne 12. 5. 2010 v delu, kjer je naveden vzrok začasne zadržanosti, in ugotovilo, da je tožnik nezmožen za delo za čas od 15. 5. 2010 do 30. 6. 2010 iz razloga poškodbe pri delu (I. točka izreka), ter odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 2. 9. 2010 v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 7. 7. 2010 v delu, kjer je naveden vzrok začasne zadržanosti, in ugotovilo, da je tožnik nezmožen za delo za čas od 1. 7. 2010 do 26. 7. 2010 iz razloga poškodbe pri delu (II. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 7. 2. 2011 v zvezi z odločbo toženca št. ... z dne 17. 1. 2011 in na ugotovitev, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 zaradi poškodbe pri delu, ter na odpravo odločbe toženca št. ... z dne 7. 2. 2011 v zvezi z odločbo št. ... z dne 27. 12. 2010, in na ugotovitev, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 25. 12. 2010 do 29. 12 2010 zaradi poškodbe pri delu (III. točka izreka); naložilo tožencu, da tožniku plača stroške postopka v znesku 735,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); in sklenilo, da se tožba v delu, kjer tožnik uveljavlja nadomestilo za priznano začasno nezmožnost za delo, zavrže. S popravnim sklepom z dne 13. 3. 2013 je sodišče prve stopnje I. točko izreka sodbe nato popravilo tako, da se odločba toženca z dne 12. 5. 2010 pravilno glasi št. … .

Zoper takšno odločbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Toženec se pritožuje zoper I., II. in IV. točko izreka sodbe. Opozarja, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi, da je bil tožnik v spornem obdobju v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dopolnitvami, prezrlo pa je izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda, se do njega ni opredelilo in ni pojasnilo vsebinskih razlogov, zakaj ga ni upoštevalo. Navedlo je le, da mu ni sledilo zato, ker gre za specialista ortopedije, tožnikova vodilna diagnoza pa je s področja psihiatrije. Meni, da to ni vsebinsko utemeljen razlog, zakaj sodišče prve stopnje temu izvedenskemu mnenju ni sledilo, poleg tega pa je tudi samo postavilo izvedenca ortopeda. Sodni izvedenec ortoped se je po mnenju toženca do vprašanja vzroka začasne nezmožnosti za delo prepričljivo vsebinsko opredelil in korektno pojasnil, da gre za bolezen. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do toženčevih navedb glede tega, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 3. 7. 2012 neobrazloženo in da je dopolnilno mnenje te komisije z dne 20. 10. 2012 v nasprotju z mnenjem z dne 3. 7. 2012. Mnenje izvedenskega organa je pomanjkljivo, saj kot vzrok bolniškega staleža opredeljuje pretežno stanje po poškodbi pri delu, vmes pa so lahko tudi drugi vzroki, kot so hemeroidi in karpalni kanal, pri čemer niso bila opredeljena obdobja, ko naj bi v obdobju od 15. 5. 2010 do 26. 7. 2010 šlo za bolezen oziroma poškodbo pri delu. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tega, da je izvedenski organ v dopolnitvi mnenja spremenil prvotno mnenje, saj je menil, da je v celotnem obdobju od 15. 5. 2010 do 26. 7. 2010 vzrok začasne nezmožnosti za delo le poškodba pri delu, ker so ostale težave le minornega pomena. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do navedb toženca, da iz mnenj izvedenskega organa z dne 3. 7. 2012 in z dne 20. 10. 2012 izhaja, da se je depresivno stanje razvilo kot reakcija na doživljanje prikrajšanosti in zapletov v zvezi z zdravljenjem po poškodbi, in da torej psihična motnja tožnika ne izvira iz same prometne nesreče in poškodbe pri delu, saj ni nastopila takoj po poškodbi, ampak šele po operativnem posegu in zdravljenju tožnika ter da gre za posledico odziva tožnika po operativnem zdravljenju in ne za posledico poškodbe pri delu. Pri tem poudarja, da sta tako zdravstvena komisija toženca kot sodni izvedenec ortoped menila, da gre pri tožniku za bolezensko stanje. Tudi iz ustno podanega mnenja specialista medicine dela kot člana izvedenskega organa izhaja, da se je motnja razvila naknadno zaradi izkazanih zdravstvenih težav in neustreznega zdravljenja anksiozno depresivnih težav, kar pomeni, da gre za naknadno reakcijo na zdravljenje in ne za posledico poškodbe pri delu. Tega sodišče prve stopnje ni pojasnilo, niti se ni do tega opredelilo. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena 14. in 15. točki Zakona o pravdnem postopku.

Tožnik se pritožuje zoper III. in IV. točko izreka sodbe ter zoper sklep. Meni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila v obdobju od 15. 5. 2010 do 26. 7. 2010 pri tožniku vodilna diagnoza depresivna motnja, zmoten, saj se ves čas po poškodbi zdravi zaradi izpahov kolka, ki so posledica prometne nesreče. Depresivna motnja, ki jo je ugotovil izvedenec, je le posledica dolgotrajnega in rizičnega zdravljenja poškodbe levega kolka. Navaja, da je dne 15. 1. 2013 prejel izvedensko mnenje prof. dr. A.A., izdelano v socialnem sporu, v katerem tožnik izpodbija odločbo Zavoda za B. z dne 24. 3. 2010, iz katerega izhaja, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za delo oziroma I. kategorija invalidnosti. Tožnik je na naroku za glavno obravnavo dne 23. 1. 2013 predlagal, da sodišče prve stopnje to mnenje upošteva kot dokaz, česar ni storilo in svoje odločitve tudi ni obrazložilo, zato je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pritožbi prilaga dopolnitev mnenja prof. dr. A.A. z dne 21. 2. 2013, ki ga prej ni imel možnosti predložiti, in iz katerega izhaja, da je datum nastanka invalidnosti I. kategorije 17. 6. 2009, vzrok pa je izpah levega kolka po prometni nesreči dne 7. 2. 2007. Glede na takšno izvedensko mnenje je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik v obdobju od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in od 13. 1. 2010 do 16. 2. 2011 zmožen za delo, zmoten. Neutemeljena je ocena sodišča prve stopnje, da pri tožniku v obdobju petih dni ni bilo podano takšno stanje, ki bi narekovalo zdravljenje, le zato, ker v dokumentaciji ni zapisov o poslabšanju zdravstvenega stanja. Tožnik se je zdravil zaradi izpahov kolka in zaradi spremljajočih duševnih težav. Bolniški stalež ni odvisen od pogostosti obiskov pri zdravniku, temveč od zdravstvenega stanja, ki zavarovancu onemogoča opravljanje dela. Izpahi kolka in duševne težave namreč v času od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 niso kar izginile, le da ni bila potrebna zdravniška intervencija. Tudi od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 se je tožnik še naprej zdravil enako kot pred 13. 1. 2011 in po 16. 2. 2011, pri čemer je koristil letni dopust. Pri tožniku je ves čas prihajalo do delnih luksacij, ki si jih je brez zdravniške pomoči lahko reponiral sam, za naravnanje totalnih luksacij pa je potreboval zdravniško pomoč. Toženec je v dolgotrajnem postopku rehabilitacije tožnika neutemeljeno izločil obdobja, ko se je tožnik zdravil doma, in mu s tem odvzel pravico do bolniškega staleža v času zdravljenja, to pa ne pomeni, da je bil tožnik ob odsotnosti znakov poslabšanja zdravstvenega stanja zmožen za delo. V nadaljevanju pritožbe se tožnik ne strinja s tem, da za odločanje o nadomestilu niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo. Takšno stališče je v nasprotju s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 371/2005 z dne 31. 8. 2005, v kateri je bilo zavzeto stališče, da je zavarovanec upravičen vložiti tožbo tudi zoper odločbo, s katero zaradi opustitve toženca ni odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi. Navaja, da je postavil oblikovalni zahtevek in hkrati dajatveni zahtevek za nadomestilo. Toženec je namreč tožniku priznal le nadomestilo za bolezen, ne pa za poškodbo pri delu, zato ni res, da toženec o tem ni odločal. Za obdobja, za katera je toženec odločal o bolniškem staležu, je s tem hkrati odločal tudi o nadomestilu. Posledično se ne strinja niti z odločitvijo o stroških postopka, saj bi moral v sporu uspeti v celoti. Uveljavlja povračilo stroškov pritožbe.

Pritožbi toženca in tožnika zoper sodbo sta utemeljeni, pritožba tožnika zoper sklep ni utemeljena.

K pritožbama zoper sodbo: Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo glede odločitve o vzroku bolniškega staleža zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, glede odločitve o začasni nezmožnosti za delo pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V tej zadevi, v kateri je sodišče prve stopnje sicer na podlagi 300. člena ZPP zaradi pospešenega obravnavanja oziroma zmanjšanja stroškov (?) združilo več socialnih sporov, gre za spor o vzroku bolniškega staleža od 15. 5. 2010 do 26. 7. 2010 in hkrati za spor o tem, ali je bil tožnik od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu.

Posebej k pritožbi toženca: Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 tudi presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 11. 6. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 12. 5. 2010, s katero je toženec ugotovil, da je tožnik od 15. 5. 2010 do 30. 6. 2010 nezmožen za delo zaradi bolezni, in sicer glede vzroka začasne nezmožnosti za delo, in presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 2. 9. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 7. 7. 2010, s katero je toženec ugotovil, da je tožnik od 1. 6. 2010 do 26. 7. 2010 nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, in sicer prav tako glede vzroka začasne nezmožnosti za delo. Kot vzrok začasne nezmožnosti za delo je toženec opredelil bolezen, tožnik pa je uveljavljal, da gre za poškodbo pri delu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo drugače kot toženec presodilo, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu.

Pravno podlago za odločitev glede vzroka bolniškega staleža predstavljajo določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Skladno s 1. odstavkom 13. člena ZZVZZ obvezno zdravstveno zavarovanje obsega zavarovanje za primer bolezni in poškodbe izven dela ter zavarovanje za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. V 19. členu ZZVZZ je določeno, da se za poškodbo pri delu in za poklicno bolezen štejejo poškodbe in bolezni, v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. ZPIZ-1 tako v 1. odstavku 63. člena določa, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa in drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan; poškodba povzročena na način iz prejšnje alineje, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na službeni poti ali na poti, da nastopi delo; obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.

Glede na takšno pravno podlago mora biti za opredelitev vzroka začasne nezmožnosti za delo kot poškodbe pri delu, kot jo definira 1. alineja 1. odstavka 63. člena ZPIZ-1, izpolnjen pogoj neposredne vzročne zveze med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo. Za odločitev glede vzroka bolniškega staleža je zato bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali obstaja neposredna vzročna zveza med poškodbo pri delu, ko se je tožnik dne 7. 2. 2007 poškodoval v prometni nesreči, in začasno nezmožnostjo za delo v obdobju od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010, ko so bile v ospredju tožnikove psihične težave. Sodišče prve stopnje na to vprašanje ni odgovorilo, zato izpodbijana sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku najprej pridobilo izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda doc. dr. C.C., dr. med., ki je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 22. 8. 2011 kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010 opredelil bolezen. Ocenil je, da je bil tožnik v tem obdobju začasno nezmožen za delo zaradi psihoreaktivno-depresivnega stanja. Zdravljenje poškodbe levega kolka, do katere je prišlo v prometni nezgodi dne 7. 2. 2007, v ožjem pomenu je bilo zaključeno, stanje pa dokončno, občasno izpahovanje leve kolčne endoproteze bi se dalo razrešiti le s predlaganim operacijskim posegom, za katerega se tožnik ni mogel odločiti, saj gre za težji operacijski poseg s številnimi možnimi zapleti, pri čemer se je občutek nestabilnosti levega kolka z občasnimi popolnimi izpahi nadaljeval, kar je lahko sprožilo psihično motnjo. Razlog za odsotnost z dela zato po mnenju sodnega izvedenca ni bilo več stanje po poškodbi pri delu, temveč bolezen.

Kljub takšnemu izvedenskemu mnenju glede vzroka bolniškega staleža je sodišče prve stopnje ob pripombah tožnika pridobilo še izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete D., Univerze v E., v sestavi prim. prof. dr. F.F., dr. med., specialista medicine dela, prof. dr. G.G., dr. med., specialista kirurga, in doc. dr. H.H., specialistke psihiatrije. Ta je v pisnem izvedenskem mnenju z dne 3. 7. 2012 ocenila, da je vzrok tožnikovih težav v obdobju od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010 pretežno stanje po poškodbi na delu, vmes so sicer lahko tudi obdobja drugih vzrokov, kot so hemeroidi in sindrom karpalnega kanala, vendar večina vzrokov izhaja iz stanja po poškodbi pri delu. Pri tem so poudarili, da se je dalj časa trajajoče depresivno stanje pri tožniku razvilo kor reakcija na doživljanje prikrajšanosti in zapletov v zvezi z zdravljenjem po poškodbi. V pisnem dopolnilnem mnenju z dne 20. 10. 2012 je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja vztrajala pri že podanem mnenju in pojasnila, da se je tožnik od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010 zdravil zaradi depresivne motnje, ki je povezana s posttravmatsko stresno motnjo in brezizhodnostjo zaradi ponavljajočih se težav s kolkom. Tudi izpahi kolka so vzročno povezani s prometno nezgodo z dne 7. 2. 2007, ostale težave pa so minornega pomena. Sodišče prve stopnje je nato še zaslišalo člana izvedenskega organa prim. prof. dr. F.F., dr. med., ki je obrazložil, da se je posttravmatska stresna motnja kot posledica nezgode, zaradi katere je bil tožnik od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010 nezmožen za delo, razvila kot posledica izkazanih težav in neustreznega zdravljenja anksiozno depresivnih težav. Vzrok za začasno nezmožnost v tem obdobju je izključno stanje po poškodbi in ne gre za samostojno bolezensko stanje, ki s poškodbo ne bi imela povezave. V kolikor ne bi bilo poškodbe, se ta posttravmatska motnja ne bi pojavila, zato je ocenil, da ima neposredno povezavo s poškodbo. Ker pri tožniku tudi niso ugotovili premorbidne osebnostne strukture, ki bi nakazovala na predhodno tveganje za duševno obolenje, gre za neposreden vpliv poškodbe, njenih posledic in stiske, ki iz tega izhajajo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi (le) sledilo izvedenskemu mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja. Pritožba toženca namreč pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo niti izvedenskega mnenja sodnega izvedenca doc. dr. C.C., dr. med., niti izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, temveč se je le strinjalo z zaključkom Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da gre pri tožniku za poškodbo pri delu, in sicer predvsem, zato ker je v tem izvedenskem organu glede na tožnikovo vodilno diagnozo sodelovala tudi specialistka psihiatrije. To pa ni razlog, da sodišče ne bi sprejelo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki ga je samo postavilo. Poleg tega je presoja poškodbe pri delu kot vzroka bolniškega staleža pravno vprašanje. Sodni izvedenec pojasnjuje le dejanske okoliščine v zvezi z vzrokom, pravna kvalifikacija poškodbe pri delu, ki je opredeljena v ZPIZ-1, pa je v presoji sodišča.(1) Po 243. členu ZPP sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Naloga sodišča nato je, da oceni, ali je izdelano izvedensko mnenje jasno in popolno ter ali ni samo s sabo v nasprotju, ga dokazno oceni (8. člen ZPP) in ga kot prepričljivega sprejeme ali pa ga kot neprepričljivega ne sprejme. Če sodišče ugotovi, da je izvedensko mnenje nejasno, nepopolno ali samo s sabo v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti. Toženec utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izvedenskega mnenja sodnega izvedenca d oc. dr. C.C., dr. med., ki ga je pridobilo najprej, in ni pojasnilo vsebinskih razlogov, zakaj tega mnenja ni sprejelo. Tega izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje torej sploh ni dokazno ocenilo. Enako sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo niti izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, nanj pa je oprlo odločitev glede vzroka bolniškega staleža. Navedeno pomeni, da v izpodbijani sodbi sploh ni dokazne ocene pridobljenih izvedenskih mnenj, oziroma je pomanjkljiva do te mere, da izpodbijane sodbe sploh ni mogoče preizkusiti.

Ker je sodišče prve stopnje le nekritično sledilo mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, da je pri tožniku vzrok bolniškega staleža od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010 poškodba pri delu, sodba tudi nima razlogov o tem, ali je glede na opredelitev poškodbe pri delu iz 1. alineje 1. odstavka 63. člena ZPIZ-1 izpolnjen pogoj neposredne vzročne zveze med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodni izvedenec d

oc. dr. C.C., dr. med., ugotavlja, da bi se občasno izpahovanje leve kolčne endoproteze dalo razrešiti le s težkim operacijskim posegom in se je občutek nestabilnosti levega kolka z občasnimi popolnimi izpahi nadaljeval, kar je lahko sprožilo psihično motnjo, in da je tudi Komisija za fakultetna izvedenska mnenja menila, da se je depresivno stanje pri tožniku razvilo kor reakcija na doživljanje prikrajšanosti in zapletov v zvezi z zdravljenjem po poškodbi in je depresivna motnja povezana s posttravmatsko stresno motnjo in brezizhodnostjo zaradi ponavljajočih se težav s kolkom. Zaslišan član izvedenskega organa pa najprej obrazlaga, da se je posttravmatska stresna motnja razvila kot posledica vseh tožnikovih izkazanih težav, nato pa meni, da gre za neposreden vpliv poškodbe, njenih posledic in stiske, ki iz tega izhajajo. Za opredelitev vzroka bolniškega staleža kot poškodbe pri delu ne zadostuje le vzročna zveza med poškodbo pri delu in začasno nezmožnostjo za delo, temveč mora biti, kot že poudarjeno, le-ta neposredna. Sodišče prve stopnje tega bistvenega dejstva, torej ali je podana neposredna vzročna zveza med prometno nesrečo dne 7. 2. 2007, ko si je tožnik poškodoval rebra in kolk, in začasno nezmožnostjo za delo od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010, ko so bile pri tožniku v ospredju psihične težave, ni ugotavljalo, saj je zaključilo le, da je depresivna motnja izključna posledica prometne nezgode z dne 7. 2. 2007 in je med njima zato podana vzročna zveza. Pri tem se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 101/2012 z dne 22. 3. 3012, saj v tej zadevi ne gre za enako dejansko stanje. V zadevi opr. št. Psp 101/212 sta bila glede na izvedene dokaze akutni stres in posttravmatska motnja, ki sta se pojavila kmalu po poškodbi, posledica enega samega dogodka, oziroma je šlo za obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela. Toženec v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na to, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal, da iz pridobljenih mnenj izhaja, da psihična motnja tožnika ne izvira iz same prometne nesreče in poškodbe pri delu, saj ni nastopila takoj po poškodbi, ampak šele po operativnem posegu in zdravljenju tožnika ter da gre za posledico odziva tožnika po operativnem zdravljenju in ne za posledico poškodbe pri delu, vendar se sodišče prve stopnje do teh relevantnih navedb sploh ni opredelilo.

Kršitev dolžnosti opredelitve pa predstavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Posebej k pritožbi tožnika: Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 tudi presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 7. 2. 2011 v zvezi s prvostopenjskim sklepom toženca z dne 27. 12. 2010, s katero je toženec zavrgel predlog tožnikovega osebnega zdravnika za podaljšanje bolniškega staleža z dne 17. 12. 2010, in presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 7. 2. 2011 v zvezi s prvostopenjskim sklepom toženca z dne 17. 1. 2011, s katero je toženec prav tako zavrgel predlog tožnikovega osebnega zdravnika za podaljšanje bolniškega staleža z dne 13. 1. 2011. Takšni odločitvi je toženec sprejel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), ker je bilo o zaključku bolniškega staleža že dokončno in pravnomočno odločeno, in sicer je bilo z odločbo z dne 8. 12. 2010 ugotovljeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni do 24. 12. 2010, z odločbo z dne 10. 1. 2011 pa da je začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 30. 12. 2010 do 12. 1. 2011, pri tožniku pa ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev toženca z izpodbijano sodbo sprejelo.

Tudi za odločitev glede utemeljenosti začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni oziroma poškodbe pri delu je podlaga v določbah ZZVZZ in v na njegovi podlagi sprejetih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ; Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). Skladno z 2. odstavkom 80. člena ZZVZZ je i zbrani osebni zdravnik pooblaščen za ugotavljanje nezmožnosti za delo do 30 dni. Po

2. odstavku 81. člena ZZVZZ imenovani zdravnik odloča o začasni nezmožnosti za delo iz bolezenskih razlogov za delo nad 30 dni, odločitev o pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika pa je v pristojnosti zdravstvene komisije (82. člen ZZVZZ). Po določbi 232. člena POZZ zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe, pod določbo 1. odstavka 233. člena POZZ pa osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija opredeli začasno zadržanost od dela z datumom njenega začetka in zaključka. Zavarovanec je začasno nezmožen za delo takrat, ko zaradi zdravstvenega stanja ni zmožen za delo, ki ga opravlja, ugotavlja pa se na podlagi medicinske dokumentacije, ki objektivno izkazuje stanje oziroma delovno zmožnost zavarovanca.

Tudi za razjasnitev tožnikove delovne zmožnosti v obdobju od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dopolnitvami. Pri tem je kot bistveno štelo dejstvo, da je bil tožniku bolniški stalež dokončno in pravnomočno zaključen z dnem 24. 12. 2010 in prav tako dokončno in pravnomočno zaključen z dnem 12. 1. 2012, in zato ugotavljalo le, ali je prišlo pri tožniku v teh obdobjih do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni bil zmožen za delo glede na preostalo delovno zmožnost, in sicer po dokončni odločbi Zavoda za B. z dne 24. 3. 2010, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: pretežno sedeče delo, v ostalem času brez hoje po neravnem terenu, brez čepenja in poklekanja, ni zmožen za terensko delo in za vožnjo motornega vozila v službene namene, s polnim delovnim časom od 17. 7. 2009 dalje.

Komisija za fakultetna izvedenska mnenja je v izvedenskem mnenju z dne 3. 7. 2012 ocenila, da je bil tožnik v obdobjih od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 zmožen za delo v skladu z odločbo o invalidnosti z dne 24. 3. 2010, ker v medicinski dokumentaciji ni razlogov, ki bi nakazovali poslabšanje oziroma spremembo tožnikovega zdravstvenega stanja, pri čemer je izvedenski organ vztrajal tudi v dopolnilnem mnenju z dne 20. 10. 2012. Zaslišan član izvedenskega organa prim. prof. dr. F.F., dr. med., je takšno mnenje utemeljil na zdravstveni dokumentaciji, oziroma na tem, da za obdobje od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010, prav tako pa tudi za obdobje od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 v zdravstvenem kartonu ni zapisov o objektivnih odstopanjih v kliničnem statusu, ki bi narekovali spremembo odločitve imenovanega zdravnika.

S

odišče prve stopnje je na podlagi takšnega izvedenskega mnenja zaključilo, da pri tožniku od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 ni bilo podanega takšnega zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo obravnavo ali zdravljenje pri osebnem zdravniku, saj v dokumentaciji ni nobenih zapisov o morebitnem pregledu tožnika zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega mu je bil bolniški stalež priznan od 14. 11. 2010 do 24. 12. 2010, za obdobje od 13. 1. 2010 do 16. 2. 2010 pa ugotovilo, da je bil tožnik od 30. 12. 2011 do 12. 1. 2011 že v bolniškem staležu, potem pa ni bilo nobenih odstopanj, ki bi narekovalo podaljšanje bolniškega staleža od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da gre pri tožniku za dolgotrajen bolniški stalež in s tem v zvezi ni ugotavljalo, ali je bilo njegovo zdravstveno stanje tudi po zaključku bolniškega staleža z dnem 24. 12. 2010 in nato z dnem 12. 1. 2011 nespremenjeno. Poleg tega pa tudi ni upoštevalo, da je bilo v sodnem postopku, v katerem je tožnik izpodbijal odločbo Zavoda za B. z dne 24. 3. 2010 pridobljeno izvedensko mnenje, da je tožnik popolnoma nezmožen za delo.

Tožnik je bil začasno nezmožen za delo od 7. 2. 2007 dalje. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 8. 12. 2010 je bilo odločeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 24. 11. 2010 do 24. 12. 2010, od dne 25. 12. 2010 dalje je tožnik za delo zmožen. Predlog osebnega zdravnika za podaljšanje bolniškega staleža z dne 17. 12. 2010 je bil z izpodbijano odločbo z dne 7. 2. 2011 zavržen p o 4. točki 1. odstavka

129. člena ZUP, po katerem organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti, saj je temeljil na enakem zdravstvenem stanju, kot je bil podlaga za odločanje v postopku izdaje odločbe z dne 8. 12. 2010. Nadalje je bilo z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 10. 1. 2011 ugotovljeno, da je tožnik od 30. 12. 2010 do 12. 1. 2011 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od dne 13. 1. 2011 dalje pa je za delo zmožen. Z izpodbijano odločbo z dne 7. 2. 2011 je imenovani zdravnik predlog osebnega zdravnika z dne 13. 1. 2011 zavrgel, ker temelji na enakem zdravstvenem stanju, ki je bil podlaga za odločanje v postopku izdaje odločbe z dne 10. 1. 2011. Po 244. členu POZZ osebni zdravnik pri zavarovancu ne more ugotoviti začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, za katero je imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija ugotovila, da ni več utemeljena, in od izdaje zadnjega sklepa še ni poteklo trideset dni, temveč to lahko stori le izjemoma, če gre za nenadno in nepričakovano poslabšanje zdravstvenega stanja zavarovanca, kar dokazuje z dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja; v tem primeru mora osebni zdravnik zavarovanca še isti dan napotiti na obravnavo k imenovanemu zdravniku. Vrhovno sodišče RS je v sodbi, opr.

št. VIII Ips 257/2010 z dne 19. 3. 2013 že zavzelo stališče, da ta določba omejuje osebnega zdravnika le pri ugotovitvi začasne zadržanosti od dela zaradi iste bolezni oziroma stanja, saj lahko zaradi te bolezni ugotovi začasno zadržanost le v primeru nenadnega ali nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja zavarovanca (če od izdaje zadnjega sklepa imenovanega zdravnika oziroma komisije o ugotovitvi, da stalež ni več utemeljen, še ni preteklo trideset dni), ne pomeni pa tega, da zavarovanec kljub še vedno nespremenjenemu zdravstvenemu stanju sploh ni več upravičen do ugotovitve začasne nezmožnosti za delo. Lahko pride do tega, da tudi po predhodni odločbi imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije o začasni nezmožnosti zavarovanca do določenega dne, zdravstveno stanje zavarovanca zaradi iste bolezni tudi po tem ni zadovoljivo in zahteva nadaljnjo ugotovitev začasne zdravstvene nezmožnosti za delo. Ne gre torej le za nepričakovane temveč normalne primere, v katerih prvotno predvideno obdobje zdravljenja, po katerem je kazalo, da bo zavarovanec zmožen za delo, traja dalj časa.(2) Za konkreten primer to pomeni, da bi bil bolniški stalež pri tožniku utemeljen ne le, v kolikor bi v spornih obdobjih prišlo do nenadnega in nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja, temveč tudi v primeru, če je bilo tožnikovo zdravstveno stanje od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 nespremenjeno oziroma enako kot pred 25. 12. 2010, ko mu je bil bolniški stalež priznan, in v primeru, če je bilo njegovo zdravstveno stanje od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 nespremenjeno oziroma enako kot pred 13. 1. 2011, ko je bil začasno nezmožen za delo. Ali je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v spornih obdobjih enako kot pred spornima obdobjema, sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožnik v pritožbi namreč pravilno opozarja, da je bilo tudi od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 potrebno enako zdravljenje kot pred tem in po tem, saj je imel še vedno tako duševne težave, kakor tudi težave s kolki.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na to, da je na zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 23. 1. 2013 sodišču prve stopnje predložil izvedensko mnenje prof. dr. A.A., dr. med., z dne 20. 12. 2013, izdelano v socialnem sporu, v katerem je tožnik izpodbijal pravilnost in zakonitost odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 24. 3. 2010, iz katerega izhaja, da je pri tožniku zaradi popolne in trajne izgube delovne zmožnosti podana I. kategorija invalidnosti, in pojasnil, da tega mnenja glede na datum izdelave ni mogel prej predložiti. Pri tem je tudi navajal, da v socialnem sporu, opr. št. I Ps 1049/20120 izpodbija pravilnost in zakonitost odločbe z dne 24. 3. 2010. Sodišče prve stopnje je ostale dokazne predloge zavrnilo, ker naj bi bilo dejansko stanje že dovolj razjasnjeno. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje kršilo določilo 287. člena ZPP, po katerem izvedbo dokazov odredi sodišče s sklepom, v katerem se navedeta sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in dokazilo. Predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Ta kršitev je v obravnavanem primeru vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj se izvedensko mnenje nanaša na oceno tožnikove trajne delazmožnosti, zato predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, na kar tožnik v pritožbi tudi opozarja. Tožnik je v pritožbi predložil še dopolnilno mnenje prof. dr. A.A., dr. med., z dne 21. 2. 2013, ki je sicer izdelano že po zaključku glavne obravnave. Pritožbeno sodišče šteje, da je mnenje predloženo pravočasno, saj ga tožnik brez svoje krivde ni mogel prej predložiti, še zlasti zato, ker je že na zadnjem naroku za glavno obravnavo opozoril, da je socialni spor v zvezi s tožnikovo invalidnostjo v zaključni fazi. Iz dopolnilnega mnenja izhaja, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti vse od 17. 6. 2009 dalje zaradi poškodbe pri delu. Tožnik je bil torej glede na takšno mnenje že pred obdobjema, za katera v tem postopku uveljavlja, da je bil začasno nezmožen za delo, trajno nezmožen za opravljanje pridobitnega dela (1. alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo le, da odprava odločbe z dne 24. 3. 2010 predstavlja razlog za obnovo postopka, ni pa se opredelilo niti do navedb tožnika, da je pri njemu podana invalidnost I. kategorije, niti do samega izvedenskega mnenja z dne 20. 12. 2013, oziroma do tega, kaj to mnenje o trajni nezmožnosti za delo pomeni za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo. To pa pomeni, da je tudi s tem zagrešilo kršitev določb pravdnega postopa po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar tožnik v pritožbi tudi smiselno uveljavlja.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določb 354. in 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da vseh navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti dejansko stanje in hkrati tožniku zagotoviti tudi možnost sodelovanja v postopku. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ugotoviti, ali je med prometno nesrečo dne 7. 2. 2007, ko si je tožnik poškodoval rebra in kolk, in začasno nezmožnostjo za delo od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010, ko so bile pri tožniku v ospredju psihične težave, podana neposredna vzročna zveza. Le v tem primeru je kot vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju mogoče opredeliti poškodbo pri delu v smislu določbe 63. člena ZPIZ-1. V ta namen bo moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu, predvsem pa izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopeda in izvedensko mnenje izvedenskega organa z dopolnitvami glede vzroka bolniškega staleža od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010. Nadalje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bilo tožnikovo zdravstveno stanje od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 nespremenjeno glede na stanje pred 25. 12. 2010 in ali je bilo njegovo stanje od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 nespremenjeno glede na stanje pred 13. 1. 2011, ter se opredeliti do izvedenskega mnenja prof. dr. A.A., dr. med. z dne 20. 12. 2013 z dopolnitvijo oziroma do tega, kaj to mnenje pomeni za tožnikovo zmožnost za delo v spornih obdobjih. V ta namen bo moralo pridobiti dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenskega organa oziroma katerega od njegovih članov, vpogledati v spis socialnega spora, v katerem je tožnik izpodbijal pravilnost in zakonitost odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 24. 3. 2010 ter po potrebi izvesti še druge dokaze za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. V kolikor bo ugotovljeno, da je bil tožnik od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 začasno nezmožen za delo, bo potrebno ugotoviti še iz katerega vzroka.

Šele glede na v navedeni smeri ugotovljeno dejansko stanje bo mogoča presoja, ali je vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010 bolezen ali poškodba pri delu, ter presoja, ali je bil tožnik v času od 25. 12. 2010 do 29. 12. 2010 in od 13. 1. 2011 do 16. 2. 2011 začasno nezmožen za delo in iz kakšnega vzroka. Šele nato bo mogoče presoditi tudi pravilnost in zakonitost vseh izpodbijanih odločb toženca.

Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

K pritožbi zoper sklep: V postopku s pritožbo zoper sklep se uporabljajo smiselno določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo, razen določb o obravnavi pred sodiščem druge stopnje (366. člen ZPP).

Po preizkusu sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo glede denarnega nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, pravilna.

Socialni spori so po določbi 58. člena ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. Kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku (63. člen ZDSS-1). To pomeni, da so procesne predpostavke za sodno varstvo izpolnjene šele takrat, ko toženec že z dokončno odločbo odloči o uveljavljani pravici, izjema velja le v primeru molka organa.

Čeprav se nadomestila plač v času začasne zadržanosti od dela in druge denarne dajatve po 229. členu POZZ izplačujejo brez posebnih pisnih zahtevkov ali vlog in jih upravičenci uresničujejo z listinami, na podlagi katerih je možno obračunati in izplačati denarne prejemke, morajo biti tudi za uveljavljanje nadomestila v socialem sporu izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo.

Tožnik je nadomestilo za čas zadržanosti z dela zaradi poškodbe pri delu uveljavljal s tožbo neposredno pred sodiščem prve stopnje. Nadomestila za čas zadržanosti z dela zaradi poškodbe pri delu ni uveljavljal najprej pri tožencu, niti toženec o tem ni odločal (z dokončno odločbo). To pa je bistvenega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku na plačilo nadomestila med začasno zadržanostjo z dela. Tožba je namreč v tem delu, kot je pravilno odločilo že sodišče prve stopnje, preuranjena.

Po predhodnem preizkusu tožbe sodišče na podlagi 75. člena ZDSS-1 izda sklep, s katerim se tožba zavrže, tudi v primerih, če je bila tožba vložena prezgodaj.

Zmotno je tožnikovo stališče v pritožbi, da je že s tem, ko je uveljavljal začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu, uveljavljal tudi nadomestilo za čas zadržanosti z dela zaradi poškodbe pri delu. Gre namreč za dve različni, čeprav povezani pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Tožnik je pri tožencu uveljavljal le drugačen vzrok bolniškega staleža in nato še bolniški stalež, ni pa bila vložena zahteva, da se mu izplača tudi nadomestilo oziroma nadomestilo v drugačni višini.

Prav tako tudi ni mogoče šteti, da je toženec z izplačilom nadomestila za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni odločal tudi o nadomestilu za čas zadržanosti z dela zaradi poškodbe pri delu. Ker je bilo z izpodbijano dokončno odločbo toženca odločeno, da je bil tožnik od 15. 5. 2010 do 27. 6. 2010 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, je bilo tožniku nadomestilo za čas zadržanosti z dela zaradi bolezni na podlagi 229. člena POZZ tudi izplačano. Neutemeljeno pa se tožnik v pritožbi sklicuje tudi na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Psp 371/2005 z dne 31. 8. 2005, saj v obravnavani zadevi ne gre za enako dejansko stanje. V zadevi opr. št. Psp 371/2005 je namreč tožnik uveljavljal pravico pri tožencu, pa toženec o njej ni odločil. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 3. točko 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 361/2008 z dne 23. 2. 2010. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 275/2011.