Jedro

Delavec je upravičen do plače za delo, ki ga pri delodajalcu dejansko opravlja, ne glede na drugačno formalno razporeditev oziroma sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku razliko v plači v višini 1.430,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe in sklepa; zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 30 dni I. točko odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo, Generalštaba Slovenske vojske ... z dne 24. 3. 2011 spremeniti tako, da tožnik prejema v času, ko je napoten na opravljanje vojaške službe izven države, nominalni znesek v višini 2.117,88 EUR, ki je osnova za izračun plač in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti predpravdne stroške v višini 198,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2011 do plačila (II. točka izreka). Sklenilo je, da se zavrže tožba v delu, ko tožnik zahteva, da mu za čas napotitve na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovni operaciji ... pod poveljstvom NATO z mandatom OZN od 28. 3. 2011 do 14. 10. 2011 oziroma do prenehanja opravljanja vojaške službe pripada minimalni znesek 2.117,88 EUR (III. točka izreka) ter da se postopek ustavi v delu tožbe, ko tožnik zahteva, da se 2. točka ukaza o napotitvi na opravljanje nalog v tujini z dne 18. 3. 2011 spremeni tako, da je tožnik za čas opravljanja vojaške službe izven države v okviru sodelovanja RS in Slovenske vojske v mirovni operaciji ... pod poveljstvom NATO z mandatom OZN razporejen na formacijsko dolžnost, ki se opravlja v uradniškem nazivu štabni vodnik (IV. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških tožene stranke (I. in delno V. točka izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da Zakon o pravdnem postopku v 7. in 212. členu določa, da mora vsaka stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje. Dokazi tako ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča v resničnosti dejanskih trditev stranke. Tožnik pa je imel tudi pooblaščenca in torej ni bil prava neuka stranka. Tožena stranka meni, da je sodišče z izpodbijano sodbo, ko je ugodilo razliki v plači glede na dejansko opravljeno delo, prekoračilo trditveno podlago tožnika ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v tožbi le pavšalno navajal, da je od aprila 2008 opravljal dela in naloge, ki so se opravljale v nazivu štabni vodnik in da mu je zato pripadala plača za naziv štabni vodnik. Tožnik ni zatrjeval, katera dela in naloge formacijske dolžnosti podčastnik, ki se opravljajo v nazivu štabni vodnik, je opravljal. Iz izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je tožnik zatrjeval, da je v času misije dejansko opravljal dela in naloge formacijske dolžnosti podčastnik, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik. Navedena ugotovitev sodišča je protispisna, saj tožnik takih navedb ni podal. Po mnenju tožene stranke pa predstavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik v času misije opravljal dela in naloge podčastnika štabni vodnik (pravilno podčastnik, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik), čeprav tega tožnik ni zatrjeval. Izpodbijana sodba je za toženo stranko tako imenovana sodba presenečenja, s tem pa je bila toženi stranki kršena pravica do izjavljanja. Po mnenju tožene stranke je sodišče tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, ali je tožeča stranka opravljala vse naloge ali le del nalog druge dolžnosti. Tožnik pa tudi ni podal substanciranih trditev, katera dela opravljajo priče A.A., B.B. in C.C.. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnik opravljal vsa dela in naloge, ki jih opravljajo navedene priče. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik opravljal mentorske naloge, ki so bile vsebinsko zelo podobne mentorskim nalogam, ki sta jih opravljali priči B.B. in C.C.. Razlika je bila le v tem, da so jih opravljali na različnih lokacijah. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal mentorske naloge, ki so bile vsebinsko zelo podobne mentorskim nalogam prič in da je tožnik opravljal vsa dela in naloge dolžnosti podčastnika, ki se opravljajo v nazivu štabni vodnik, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, saj je potrebno za priznanje razlike v plači po dejanskem delu opravljati vsa dela in naloge višje ovrednotene dolžnosti. Sodišče je v izpodbijani sodbi odločilo mimo trditvene podlage, ko je zaključilo, da je tožnik opravljal primerljive naloge s pričama B.B. in C.C.. Priča B.B. je izpovedala, da ne ve, kakšne naloge na misiji je opravljal tožnik, tožnik in priča D.D. pa sta trdila, da točno vesta, kakšne naloge sta opravljala B.B. in C.C.. Priča D.D. je izpovedala, da je tožnik opravljal primerljive naloge kot C.C., B.B. in A.A., pri tem pa tožena stranka izpostavlja, da tudi ta priča ni izpovedala, da so navedeni delavci opravljali enaka dela in naloge, temveč le primerljiva. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče tudi ni ocenilo izjave priče E.E. ter ni obrazložilo, zakaj verjame priči D.D., ki je po mnenju tožene stranke izpovedala pristransko in je tako na vprašanje o razlikah med formacijsko dolžnostjo višjega vodnika in štabnega vodnika vedela izpovedati le to, da je razlika v zahtevnosti in zahtevanih delovnih izkušnjah. Pri tem tožena stranka še izpostavlja, da se je tožnik primerjal z B.B., C.C. in A.A., ki pa so šele tekom misije prejeli novo odločbo o plači in napredovanju. Tožnik je bil z ukazom razporejen na formacijsko dolžnost podčastnik, opravljal je dela in naloge formacijske dolžnosti podčastnik (ki se opravlja v nazivu štabni vodnik) in ne del in nalog naziva štabni vodnik, kot to nepravilno in zmotno navaja tožnik. Vsak pripadnik v SV lahko opravlja in se uri za neko formacijsko dolžnost in se na tako dolžnost potem z ukazom razporeja, ne more pa tožnik oziroma pripadnik SV opravljati del in nalog za nek naziv, v konkretnem primeru za naziv štabni vodnik. Tožena stranka nasprotuje tudi višini prisojene terjatve za meseca marec in oktober 2011. Pritožbenemu sodišču predlaga, da odloči tudi o stroških postopka na prvi in pritožbeni stopnji in jih naloži v plačilo tožniku.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, saj so bile naloge B.B., C.C. in A.A. primerljive z nalogami tožnika na misiji. Bistvo je, da višji vodnik poveljuje oddelku in ima pod sabo 6 do 10 ljudi, štabni vodnik pa 40 do 120 ljudi. Tožnik je kot mentor svetoval, pomagal in nadziral četnega podčastnika ter skupaj z njim izvajal usposabljanje. Sodišče je tudi pravilno dosodilo terjatve tožnika za mesec marec in oktober 2011 in sicer skladno z Uredbo o plačah in drugih prejemkih Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzeti v mednarodnih operacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, na katere opozarja pritožba.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče odločilo mimo trditvene podlage tožnika in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene kršitve sodišče prve stopnje ni storilo, saj je tožnik v svojih vlogah, predvsem pa v vlogi z dne 7. 2. 2014, trdil, da mu je na mirovni operaciji ... pod poveljstvom NATO z mandatom OZN za čas od 28. 3. 2011 do 25. 10. 2011 pripadala plača za uradniški naziv štabni vodnik, ker je na predmetni operaciji opravljal dela in naloge podčastnika, ki jih opravlja podčastnik na formacijski dolžnosti v nazivu štabni vodnik. V dokaz svojim trditvam pa je tožnik predlagal zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da je tožnik opravljal dela in naloge z zahtevnostjo, ki jih opravlja podčastnik na formacijski dolžnosti v nazivu štabni vodnik. Tožnik je torej podal ustrezno trditveno podlago, na podlagi katere je sodišče izvedlo predlagane dokaze in sicer zaslišalo priče D.D., B.B., C.C. in A.A..

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev tožene stranke, da je ugotovitev sodišča, da je tožnik zatrjeval, da je v času misije dejansko opravljal dela in naloge formacijske dolžnosti podčastnik, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik, protispisna, ker tožnik takih navedb ni podal. Navedeno trditev je namreč tožnik podal v pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2014 (pod točko X).

Prav tako je neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da predstavlja sodba sodišča prve stopnje za toženo stranko tako imenovano sodbo presenečenja in da je s tem sodišče poseglo v njeno pravico izjavljanja. Tožena stranka torej sodišču očita bistveno kršitev pravdnega postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti (5. člen ZPP), vendar pa navedene kršitve sodišče prve stopnje ni storilo. Za kršitev načela kontradiktornosti gre le, če sodišče opre odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob potrebni skrbnosti, glede na različna možna pravdna stališča, ni mogla računati, zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje tudi ni ponudila dokazov (sodba presenečenja). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obravnavani primer nedvomno ni takšen. Tožnik je postavil ustrezno trditevno podlago, zato se je od tožene stranke pričakovalo, da se bo opredelila do trditev tožnika. Tožena stranka pa tudi ne pojasni, katere dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, sama šteje za tako imenovane informativne dokaze.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal vsa dela in naloge formacijske dolžnosti podčastnika, ki se opravljajo v nazivu štabni vodnik, napačen, ker sodišče sploh ni ugotavljalo, katera dela in naloge formacijske dolžnosti podčastnik v nazivu štabni vodnik sta opravljali priči B.B. in C.C.. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve sodbe natančno opisalo, katera dela je opravljal B.B. na podlagi njegove izpovedi in sicer, da je bila njegova osnovna naloga na misiji mentoriranje četnega podčastnika, poleg katerega je opravljal še nekatere naloge za slovenski kontingent. Tožniku nadrejen D.D. pa je potrdil, da je mentoriranje četnega podčastnika opravljal tudi tožnik, pri čemer je imel poleg tega tudi določene nacionalne zadolžitve. Na podlagi navedenega je sodišče pravilno zaključilo, da je tožnik na misiji opravljal primerljiva dela kot B.B., kar je izrecno potrdil tožniku nadrejeni delavec D.D., ki je potrdil, da naloge, ki jih je tožnik opravljal na misiji, sodijo pod formacijsko dolžnost podčastnik, ki se opravlja v nazivu štabni vodnik. Povedal pa je tudi, da sta tudi B.B. in C.C. opravljala primerljive naloge kot tožnik. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik na misiji opravljal primerljiva dela kot B.B. in C.C..

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, glede na to, da je delodajalec že na podlagi 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki se v skladu s 5. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) in v povezavi s prvim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/2004) uporablja tudi za delavce na obrambnem področju, dolžan zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Sodna praksa je pri obravnavanju enakih primerov že sprejela stališče, da je delavec upravičen do plače za delo, ki ga pri delodajalcu dejansko opravlja, ne glede na drugačno formalno razporeditev oziroma sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, zato je v skladu s 353. členom pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče na podlagi 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora.