Jedro

1. Osrednje vprašanje v tem zapuščinskem postopku je vprašanje veljavnosti oporoke. S strani zakonitih dedičev so bile v postopku uveljavljene formalnopravne pomanjkljivosti oporoke (pomanjkanje veljavne oblike oporoke - 61. in 76. člen ZD). Oporoka je veljavna le, če je napravljena v eni izmed oblik, ki jo določa zakon.

2. Ustna oporoka je izredna oblika oporoke ter jo lahko izjavi oporočitelj v izrednih razmerah pred dvema tam navzočima pričama. Gre za objektivne ali subjektivne razmere, vsekakor pa gre za vprašanje, ki je vprašanje dejanske narave in se tiče okoliščin konkretnega primera. Kakšne so bile te razmere oz. ali so bile izredne v trenutku, ko se je oporočitelj odločil, da bo izjavil ustno oporoko, pa sodišče glede na to, da so bila med dediči ta dejstva sporna, ne bi smelo ugotavljati, še manj pa v zvezi s tem izvajati dokaze. Sodišče prve stopnje bi moralo torej v tem primeru, ko gre za sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost oporoke (obstoj izrednih razmer) napotiti dediče oz. udeležence, katerih pravico bi štelo za manj verjetno, na pravdo in postopek prekiniti.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep o dedovanju v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo sklep o dedovanju, ugotovilo obseg zapuščine (nepremičnine, premičnine ter sredstva na transakcijskem računu ter SPIZS) kot je to določeno opredeljeno pod točko a, b in c I. odstavka izreka, ugotovilo terjatev tretjega, K.R. v višini 166.725,60 SIT (točka č), razglasilo za dediče zapustnikovo sestro, dedinjo II. dednega reda I.S.S. do 1/3 zapuščine, dediče po pokojnem zapustnikovem nečaku, dediču II. dednega reda V.V.A., ki je umrl dne 7.10.2003 in sicer T.V., V.V. in V.K., vsakega do 1/9 zapuščine ter dediče II. dednega reda, otroke pokojnega zapustnikovega brata V.I.D., ki je umrl pred zapustnikom dne 11.3.1999 in sicer A.D.M., A.D.Z. ter S.D., vsako do 1/9 (II. odstavek izreka), ter zemljiški knjigi (v III. odstavku izreka) odredilo ustrezne vpise, ter dedičem naložilo, da povrnejo pogrebne stroške dedinji D.L. in upnici K.R. solidarno plačajo terjatev. Pod točko IV. je sklenilo, da lahko D.L. sproži pravdo zaradi ugotovitve veljavnosti zapustnikove oporoke tudi po pravnomočnosti tega sklepa.

V razlogih sklepa je navedlo, da je nastopilo dedovanje v II. dednem redu, poklicani so bratje in sestre oz. potomci pokojnih bratov, ki dedujejo v II. dednem redu v smislu 14. in naslednjih členov Zakona o dedovanju (ZD). Ugotovilo je obseg zapuščine, na osnovi poizvedb in spisovnih podatkov. Navedlo je tudi, da se je udeleženka D.L. priglasila k dedovanju kot oporočna dedinja in v spis vložila listino naslovljeno kot „oporoka“ ter trdila, da gre za pravno veljavno zapustnikovo pisno oporoko pred pričami, v spis vložila izvirnik listine, kjer je zapisano, da zapustnik nepreklicno in prostovoljno izjavlja, da svoje premično in nepremično premoženje zapušča gospe D.L., stanujoča v M. kot odmeno za stroške brezplačnega bivanja v H., katerega lastnica je le ta. Podpisani sta oporočni priči, toda zapustnik listine ni podpisal, je le prstni odtis, dediči oporoke niso priznali kot pravno veljavne ter je sodišče zaključilo, da ni sestavljena v pravno veljavni obliki, nima namreč podpisa oporočitelja, kot to določa prvi odstavek 64. člena ZD. Ugotovilo je še, da je D.L. sicer zatrjevala, da je oporočna dedinja, saj gre za ustno oporoko, podane so bile izredne razmere, zato tudi ni mogel oporočitelj sam napraviti pisne oporoke v smislu 72. člena ZD, in zaključilo, da oporočiteljeva bolezen oz. zapustnikova bolezen in njegovo bolezensko stanje ni samo po sebi razlog, da bi se listino štelo kot zapis o ustni oporoki, saj bi lahko zapustnik k sebi poklical notarja ali uradno osebo sodišča, če je bil umsko in govorno sposoben kot trdi D.L. Zakoniti dediči pa so uveljavljali neveljavnost oporoke tudi po obliki. Zaslišalo je tudi pričo o tem ali je bila zapisana ob sestavi listine prava oporočiteljeva volja, ter navedlo, da so zakoniti dediči tudi dokazovali, da je zapustnik imel lepo pisavo in da je dobro znal brati in pisati ter bi se lahko podpisal. Udeleženki, ki je zatrjevala, da je oporočna dedinja, je še očitalo, da je konverzijo v obliki oporoke zatrjevala šele tekom postopka, pa tudi sicer konverzija ni avtomatična in po oceni sodišča ni bilo izrednih razmer, oporočitelj bi lahko napravil oporoko pred notarjem ali sodnikom in kot podpis lahko napravil nenazadnje tudi ročno znamenje v smislu 66. člena ZD. Zato ni napotilo na pot pravde udeležencev, da dokazujejo veljavnost oz. neveljavnost te listine po obliki, vsebini ali volji, pravdo pa lahko zato D.L. sproži ne glede na ta sklep.

R.S., sin dedinje II. dednega reda, S.S.I. je v pritožbenem roku vložil „zahtevo“ z navedbo, da je bil pooblaščen za zastopanje matere v tem zapuščinskem postopku, v spis je bilo vloženo pooblastilo, overjeno pri notarki v Skopju, in v njem je bilo navedeno „vso zapuščino pokojnega brata T., ki bo pripadla meni (premičnine in nepremičnine) takoj odstopam svojemu sinu pooblaščencu R.S. in da se le ta proglasi za dediča namesto mene“. Sodišče mora zato imenovati za dediča R.S. Pritožbo sta vložila za tem R.S., ki ga zastopa odvetnica V.J.K., ter S.I.S., ki jo zastopa R.S. V tej pritožbi ponovno opozarjata na vsebino navedenega pooblastila, to bi moralo sodišče upoštevati, a razlogov o tem ni. Tudi to, da se razglasijo za dediče T.V., V.V. in V.K., je po mnenju pritožnikov napačno. Gre za dediče pokojnega A.V.V., ki pa je umrl leta 1935. Pravilno je sicer sodišče navedlo, da pridejo v poštev za dedovanje zapustnikovi starši, ki pa so umrli pred zapustnikom, dedujejo torej zapustnikovi brati in sestre oz., če teh ni več med živimi, otroci. To izhaja iz določb 14. oz. 16. člena ZD. Toda mati in oče sta umrla leta 1958 oz. 1971, brat V.I.V. pa že leta 1935, njegovi otroci ne dedujejo, za to ni zakonske osnove. Podrejeno pa nasprotujeta tudi delu sklepa, ko razglaša za dediče M.D.A., Z.D.A. ter S.D.D., gre za drugačna dejstva, dedujejo po bratu zapustnika, ki je umrl po zapustniku. O tem je pritožnica po pooblaščencu že tekom postopka podala razloge. Priglašajo tudi pritožbene stroške.

D.L. pa v pritožbi opozarja na procesno kršitev določbe 210. člena ZD, če so sporna dejstva, bi moralo sodišče dediče napotiti na pravdo. Ne more samo ugotavljati veljavnosti oporoke, če je štelo oporoko za neveljavno, bi moralo postopek prekiniti in L. napotiti na pravdo, ne pa da samo v sklepu zapiše celo možnost, ki jo zakon dopušča in ki je predvidena za primere, ko sodišče spregleda obveznost napotitve na pravdo. Opozarja na dejanske okoliščine ob sestavi oporoke, in zaključi, da bi moralo sodišče ugotoviti dejstva, izvesti dokaze, ki jih je sprejelo, v obliki dokaznega sklepa in če je že ugotovilo, da so med strankami sporna dejstva, ne bi smelo odločiti, pač pa napotiti dedinjo oz. tiste zakonite dediče, za katere bi štelo, da je pravica manj verjetna, na pravdo. Sklep je treba zato razveljaviti, podani so vsi pritožbeni razlogi, opozarja pa tudi, da sodišče ni ugotovilo in izvedlo dokazov glede obsega zapuščine, gre za 15.000 DEM odškodnine, ki bi jo moral zapustnik dobiti in jo je dobil pooblaščenec drugih strank nakazano za zapustnika, ni ugotovljeno, kje je del zapuščine, ni sodišče ugotovilo, kdo je zadnja leta dvigoval denar s knjižic zapustnika.

Ker je bilo ugotovljeno, ko je bil predhodno predložen spis s pritožbami pritožbenemu sodišču, da je S.S.I. (izpisek iz mrliške knjige) umrla pred izdajo sklepa o dedovanju, 21.2.2006, in ni imela pooblaščenca, ki bi bil odvetnik, je bilo prvostopenjskemu sodišču naloženo, da odpravi pomanjkljivosti, sklep je bil vročen njenim potomcem, dedičem, ter se je eden od teh, R.A.S., po pooblaščenki, odvetnici V.J.K., pritožil (pritožba vložena dne 31.3.2008). V pritožbi izpostavlja razloge, ki jih je navedel že v prejšnji pritožbi zoper sklep o dedovanju. Priglaša tudi pritožbene stroške.

D.L. je odgovorila na pritožbo, ki jo je podal R.A.S. Ponavlja stališča, ki jih je navedla že v pritožbi, in sicer da ima oporoka vse zahtevane elemente, ki se zahtevajo za oporoko in je pravno formalno pravilna. Sklep o dedovanju naj se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožbe so utemeljene.

Osrednje vprašanje v tem zapuščinskem postopku je vprašanje veljavnosti oporoke. S strani zakonitih dedičev so bile v postopku uveljavljene formalnopravne pomanjkljivosti oporoke (pomanjkanje veljavne oblike oporoke - 61. in 76. člen ZD). Oporoka je veljavna le, če je napravljena v eni izmed oblik, ki jo določa zakon, kar je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče. 210. člen ZD pa v prvem odstavku določa, da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica in po 1. točki drugega odstavka tega člena tako ravna sodišče tudi, če so sporna dejstva od katerih je odvisna pravica do dediščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke.

Ali je sporna listina pisna oporoka pred pričami, glede na to, da je na njej le ročni znak in ne podpis oporočitelja, veljavna oporoka, je pravno vprašanje. Napotitev na pravdo pride v poštev le, če gre za med dediči sporna dejstva od katerih je odvisna njihova pravica. To pravno vprašanje je prvostopenjsko sodišče pravilno razrešilo, ne gre za pisno oporoko pred pričami v smislu 64. člena ZD, kot je to pravno zmotno trdila D.L. (prim. tudi sodno prakso - npr. odločba VS RS II Ips 1/93 z dne 10.6.1993).

Drugačna pa je situacija glede zatrjevanih dejstev o izrednih razmerah, v katerih je bila napravljena oporoka, ki naj bi predstavljala zato ustno oporoko. V zvezi s tem, torej glede konverzije pomanjkljive pisne oporoke v ustno oporoko, je D.L. podala trditve, in to še pred prvim narokom za zapuščinsko obravnavo (vloga z dne 18.3.2004 – prvi narok za zapuščinsko obravnavo pa je sodišče opravilo 11.6.2004). V tej vlogi je med drugim trdila, da je bil zapustnik fizično zelo slabega zdravja, umsko pa povsem priseben in sposoben, oporoke pa zato ni mogel podpisati in je zato nanjo zgolj odtisnil svoj prstni odtis ter v postopku konkretizirala navedbe glede okoliščin, v katerih je bila napravljena listina, za katero trdi, da je ustna oporoka. Sodišče prve stopnje je te navedbe ocenilo, v ta namen tudi izvedlo dokaze in zaključilo, da za izredne razmere ni šlo, čemur pritožnica nasprotuje in opozarja na določbo 210. člena ZD, ki naj bi bil kršen in zato sklep nepravilen. V tem delu je pritožbi D.L. pritrditi. Ustna oporoka je izredna oblika oporoke ter jo lahko izjavi oporočitelj v izrednih razmerah pred dvema tam navzočima pričama. Gre pa za objektivne ali subjektivne razmere, vsekakor pa gre za vprašanje, ki je vprašanje dejanske narave in se tiče okoliščin konkretnega primera. Kakšne so bile te razmere oz. ali so bile izredne v trenutku, ko se je oporočitelj odločil, da bo izjavil ustno oporoko, pa sodišče glede na to, da so bila med dediči ta dejstva sporna, ne bi smelo ugotavljati, še manj pa v zvezi s tem izvajati dokaze. Sodišče prve stopnje bi moralo torej v tem primeru, ko gre za sporna dejstva, od katerih je odvisna veljavnost oporoke (obstoj izrednih razmer) napotiti dediče oz. udeležence, katerih pravico bi štelo za manj verjetno, na pravdo in postopek prekiniti. Tega ni storilo, samo je rešilo to vprašanje in izdalo sklep, posledica uveljavljene procesne kršitve pa je nepravilen oz. nezakonit sklep, podana je bistvena postopkovna kršitev iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (po 163. členu ZD se v tem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom drugače določeno). Že zato je pritožbeno sodišče pritožbi D.L. ugodilo, sklep v zvezi s popravnim in dopolnilnim sklepom razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Sklep je razveljavilo v celoti, saj je od odgovora na vprašanje, ali je nastopilo oporočno ali zakonito dedovanje, odvisen tudi odgovor na vprašanje, kdo so dediči in kdo so zavezanci za plačilo terjatev tretje. Napotki za nadaljnje postopanje pa so razvidni iz gornje obrazložitve.

Vprašanja, ki jih načenja pritožnik R.S., iz navedenih razlogov še niso aktualna, bo pa seveda moralo prvostopenjsko sodišče, če bo ugotovilo, da je prišlo do zakonitega dedovanja, podati razloge o odločilnih dejstvih, torej tudi, kakšne so bile vsebine dednih izjav. Sicer pa pritožbeno sodišče drugim pritožbenim navedbam pritožnika R.S. ne more pritrditi, zapustnik je imel tri brate oz. sestro, zato pritožnikova mati (oz. njeni potomci) deduje le tretjino, preostali dve tretjini pa potomci drugih dveh bratov v smislu 14. in naslednjih členov ZD. Glede trditev dedinje D.L., o tem, da sodišče ni ugotovilo določno obsega zapuščine, pa pritožbeno sodišče pripominja, da so tako nedoločne, ko pritožnica tudi ne pove, kateri dokazi npr. niso bili izvedeni pa bi morali biti, da na njih pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločitev.