Jedro

Stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek, ki temelji na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ni pravilno. Trditev o protipravnem ravnanju okoriščenca torej ni potrebna, če pa je podana, ne izključuje postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117361/2014 z dne 9. 9. 2014 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 220.700,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva podane izvršbe za zahtevek po poplačilu z dne 23. 9. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati po sodišču odmerjene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 4.940,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je nad tožečo stranko na podlagi sklepa sodišča z dne 27. 9. 2018 začel stečajni postopek. Če nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, se postopek po zakonu prekine (4. točka 205. člena ZPP). Drugi odstavek 207. člena ZPP določa, da lahko sodišče, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te obravnave izda odločbo. Smiselno enako velja za pritožbeno sodišče. Ker je bil v konkretnem primeru postopek prekinjen potem, ko so se iztekli roki za pritožbo in odgovor na pritožbo, lahko pritožbeno sodišče ne glede na to, da je bil postopek z dnem 27. 9. 2018 po zakonu prekinjen, odloči o obravnavani pritožbi.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Zato je pritožbeno sodišče presojalo pravilnost pritožbenega vztrajanja pri navedbah, da gre v konkretnem primeru za zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve (list. št. 89), zaradi česar je treba uporabiti petletni zastaralni rok (346. člen OZ1).

7. Iz vpogleda v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek primarno temeljila na trditvah (pripravljalna vloga z dne 14. 12. 2016, list. št. 88 – 92), da si je toženec v času, ko je bil direktor in zaposlen pri tožeči stranki, denar izplačeval brez pravne podlage in brez soglasja oziroma odobritve nadzornega organa. Zahtevek je torej temeljila na neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ). Pri tem je izrecno vztrajala tudi v pritožbi. Kljub navedenim trditvam tožeče stranke je sodišče prve stopnje ocenilo, da konkretni tožbeni zahtevek temelji na 263. členu ZGD-1 oziroma, da iz trditev tožeče stranke izhaja, da zoper toženca uveljavlja zahtevek na temelju odškodninske odgovornosti člana organa vodenja. Stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek, ki temelji na trditvah o protipravnem ravnanju toženca, ne more biti kondikcijski, temveč je lahko le odškodninski, ni pravilno. Pogoji za zahtevek iz neupravičene obogatitve so: obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnost pravnega temelja. Trditev o protipravnem ravnanju okoriščenca torej ni potrebna, če pa je podana, to ne izključuje postavitve zahtevka iz neupravičene obogatitve.

8. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče poudarja, da bi bilo treba petletni zastaralni rok uporabiti tudi, če bi zahtevek tožeče stranke zoper toženca obravnavali kot odškodninski zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti organa vodenja (263. člen ZGD-1). ZGD-1, ki je veljal v času, ko je bil toženec organ vodenja tožeče stranke in so bila izvedena sporna izplačila, sicer še ni določal petletnega zastaralnega roka za odškodninske zahtevke na podlagi 263. člena ZGD-1, saj je bil le-ta določen šele z novelo ZGD-1l, ki je začela veljati 8. 8. 2015, vendar je VS RS že zavzelo stališče2, da se z aktom imenovanja neke osebe za člana uprave (v konkretnem primeru direktorja) vzpostavi pravnoposlovno razmerje med direktorjem in družbo, ki je urejeno v zakonu in pogodbi o poslovodenju. Z imenovanjem ga torej vežejo določene obveznosti o vodenju poslov družbe, katerih kršitev utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost proti družbi. Navedene značilnosti terjajo uporabo določb OZ o zastaranju terjatev iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti, in sicer določb o splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ v zvezi s tretjim odstavkom 352. člena OZ).

9. Glede na to je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja materialnopravno zmotno uporabilo določbe o zastaranju neposlovne odškodninske obveznosti (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ), saj bi moralo skladno s 346. členom OZ uporabiti splošni petletni zastaralni rok. Zastaralni rok je začel teči prvi dan po dnevu, ko je imela tožeča stranka pravico in možnost zoper toženca vložiti zahtevek zaradi izplačil brez podlage in sicer, ko je tožencu prenehala funkcija direktorja, torej 1. 3. 2011, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je bil predlog za izvršbo vložen 22. 8. 2014, petletni zastaralni rok še ni potekel. Zato ugovor toženca, da je tožbeni zahtevek zastaral, ni utemeljen.

10. V posledici zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje se namreč zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredeljevalo do ostalih navedb pravdnih strank v zvezi z (ne)utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče zato ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi se prvič opredelilo do obsežnih trditev pravdnih strank, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. Ker je bilo treba že zaradi zmotne uporabe materialnega prava in s tem povezane nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožbeno sodišče na druge pritožbene očitke ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. 2 Sklep VS RS III Ips 14/2016 z dne 9. 12. 2016; enako tudi VSL sklep I Cpg 1402/2016 z dne 15. 2. 2018.