5. 12. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude mladoletnega Mihe Dolinška, Žalec, in drugih mladoletnih pobudnikov, ki jih po zakonitih zastopnikih zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, ter Nurfete Pašić, Prebold, ki jo zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 5. decembra 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 7. člena in tretjega odstavka 8. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 142/20, 82/21 in 125/22) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 104. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20 in 206/21 – ZDUPŠOP) in Sklepa o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (Uradni list RS, št. 3/22) se zavrže.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Uradni list RS, št. 174/21, 177/21, 185/21, 190/21, 197/21, 200/21, 201/21, 4/22, 8/22, 13/22 in 19/22) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pobudniki (šest osnovnošolcev in mama šeste pobudnice) izpodbijajo v izreku tega sklepa navedene predpise. Izpodbijani ureditvi očitajo neskladje s 1., 2., 5., 14., 15., 16., 17., 18., 21., 32., 33., 34., 35., 39., 42., 49., 51., 53., 56., 57., 63., 66., 72., 74., 87. in 153. členom Ustave. V pobudi omenjajo tudi neskladje izpodbijane ureditve s fiskalnim pravilom (148. člen Ustave) ter načelom ločitve cerkve od države (7. člen Ustave). Sklicujejo se še na 23., 28. in 29. člen Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) in 14. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016).

Pobudniki Izpodbijajo več ukrepov iz Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok/174). Nasprotujejo ukrepu obveznega samotestiranja učencev v šolah; ukrepu obveznega izpolnjevanja pogoja prebolelosti, cepljenja ali testiranja (v nadaljevanju pogoj PCT ) v javnem življenju; ukrepu prepovedi zbiranja učencev, ki odklonijo izvajanje samotestiranja, v šoli in posledičnemu ukrepu šolanja teh učencev na daljavo ter ukrepu obvezne uporabe zaščitnih obraznih mask v zaprtih javnih prostorih, vključno s šolami. Pobudniki navajajo, da januarja 2022 epidemije v smislu 7. člena ZNB ni več. Zato že iz tega razloga naj ne bilo dopustno omejevati človekovih pravic. Bolezen COVID-19 naj bi postala običajna virusna respiratorna bolezen, z določeno stopnjo smrtnosti, pri čemer naj ne bi bilo izkazano, da ta bolezen statistično bistveno presega dolgoletno povprečje zimske smrtnosti zaradi virusnih respiratornih bolezni. Pobudniki zatrjujejo, da so izpodbijani ukrepi popolnoma neučinkoviti, nezanesljivi, znanstveno neutemeljeni in naj ne bi povzročali nobenih koristi, temveč le škodo. Pomenili naj bi nesorazmeren poseg v človekove pravice. Pobudniki izpostavljajo odločitve več tujih sodišč, ki naj bi še dodatno dokazovale, da so ukrepi nesorazmerni. Sklicujejo se tudi na mnenja več strokovnjakov, iz katerih naj bi izhajalo njihovo nestrinjanje z izpodbijanimi ukrepi. Izpostavljajo tudi, da je treba pravico oziroma željo nekaterih posameznikov po varnosti uravnotežiti s pravico drugih do svobodnega življenja. Pobudniki opozarjajo, da izpodbijani Odlok/174 ne temelji na ustrezni zakonski podlagi. Pogoj PCT je po mnenju pobudnikov tudi v neskladju z Obligacijskim zakonikom (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo in 20/18 – OZ) in ostalimi zakoni, ki določajo kontrahirno dolžnost ponudnikov blaga in storitev.

V pobudi pobudniki opisujejo škodljive posledice, ki naj bi jih učenci trpeli zaradi izvajanja samotestiranja v šolah (prisotnost strahu, stres, šlo naj bi za hud poseg v telo in za možnost poškodb). Poudarjajo, da so samotestiranje pripravljeni izvajati doma. Opisujejo, kako naj bi šole ravnale z otroki, ki odklonijo samotestiranje. Menijo, da so otroci, ki so se pripravljeni testirati doma, diskriminirani v primerjavi z otroci, ki se testirajo v šoli. Zatrjujejo, da so rezultati testiranja nezanesljivi, poleg tega pa naj bi bilo število odkritih pozitivnih primerov zanemarljivo. V zvezi z ukrepoma prepovedi zbiranja učencev, ki odklonijo samotestiranje, v šoli in šolanja teh učencev na daljavo pobudniki zatrjujejo, da se izobraževanje teh učencev na daljavo sploh ne izvaja. Posebej opozarjajo, da učencem, ki se šolajo od doma, naj ne bi bila zagotovljena niti učna pomoč, do katere so sicer upravičeni v šoli. V zvezi s pogojem PCT pobudniki navajajo, da jim je, ker ga ne izpolnjujejo, onemogočen dostop do številnih storitev. Pobudniki menijo, da ukrep izpolnjevanja pogoja PCT uvaja diskriminacijo med cepljenimi in necepljenimi osebami, ker se cepljenim ni treba testirati, čeprav lahko tudi oni prenašajo virus. Tudi v tem kontekstu opozarjajo na nezanesljivost izidov testov in njihovo nevarnost. V zvezi z ukrepom obveznosti uporabe zaščitnih mask v šolah in nasploh v javnem življenju pobudniki zatrjujejo njegov škodljiv vpliv na zdravje uporabnika in utemeljujejo, da nošnja mask ne preprečuje širjenja okužb. V zvezi z obveznostjo nošenja mask v šolah pobudniki še posebej poudarjajo, da ob ukrepu samotestiranja nošenje mask ni potrebno. Sedma pobudnica (mati šeste pobudnice in medicinska sestra v UKC Ljubljana) posebej izpostavlja tudi to, da je zaradi izpodbijanih ukrepov hčerko primorana šolati doma, kar vpliva tudi na njeno zaposlitev oziroma posega v njeno pravico do dela. Izrecno izpodbija tudi ukrep pogoja PCT.

4.V zvezi s tretjim odstavkom 8. člena ZNB, po katerem lahko Vlada, če se pojavi nevarnost drugih nalezljivih bolezni, ki bi lahko ogrozile zdravje prebivalcev, tj. to je bolezni, ki niso navedene že v prvem odstavku tega člena, odloči, da se tudi zanje uporabijo ukrepi, določeni s tem zakonom, o čemer mora nemudoma obvestiti Državni zbor, pobudniki navajajo, da daje Vladi preširoka pooblastila za določitev nalezljivih bolezni, za katere se lahko uporabijo ukrepi iz ZNB. Menijo, da gre za strokovno vprašanje, o katerem lahko Vlada odloča le na podlagi mnenja strokovnega organa. Določena bi morala biti tudi časovna veljavnost sklepa Vlade, ki se izda na podlagi te zakonske določbe, in periodično preverjanje utemeljenosti te odločitve. Prav tako bi morali biti v ZNB določeni tudi vsebinski kriteriji, po katerih lahko Vlada novo bolezen uvrsti med bolezni, za katere se uporabijo ukrepi iz ZNB. V zvezi s tem pobudniki omenjajo tudi Sklep o uporabi ukrepov, ki jih določa Zakon o nalezljivih boleznih, pri nalezljivi bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 117/20). Menijo, da je brez znanstvene in strokovne podlage. Sicer pobudniki menijo, da bolezen COVID-19 sploh ni tako nevarna bolezen, da bi lahko sodila v okvir tretjega odstavka 8. člena ZNB. Menijo, da je celo manj nevarna kot gripa. Navajajo tudi, da bi moral strokovni organ določiti jasna merila za ugotavljanje stopnje smrtnosti zaradi COVID-19, da bi se onemogočilo manipuliranje Vlade s temi podatki. Zatrjujejo, da je bil s tem, ko je Vlada v primerih suma smrti zaradi bolezni COVID-19 odsvetovala obdukcijo, kršen tudi Pravilnik o pogojih in načinu opravljanja mrliško pregledne službe (Uradni list RS, št. 56/93 in 15/08 – v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi z 8. členom ZNB je po mnenju pobudnikov protiustaven tudi 7. člen ZNB, ker ne določa nobenih kriterijev v zvezi s tem, kdaj gre za nevarno bolezen in kdaj za epidemijo.

5.V zvezi s 104. členom Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju ZZUOOP), ki je bil sprejet kot reakcija na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-8/21 z dne 16. 9. 2021 (Uradni list RS, št. 167/21), s katero je bilo ugotovljeno neskladje te zakonske določbe z načelom legalitete, pobudniki navajajo, da še vedno ne daje zadostne podlage za podzakonsko odreditev šolanja na daljavo. Navajajo, da na zakonski ravni še vedno ni določeno, kaj je šolanje na daljavo. Določeno naj bi bilo le, da se izobraževanje na daljavo izvaja skladno s smernicami, ki jih pripravi Zavod Republike Slovenije za šolstvo, pri čemer pa smernice naj ne bi bile niti zakonski predpis niti podzakonski akt, s katerimi bi se lahko omejevalo pravico do izobraževanja. Šlo naj bi za bianco pooblastilo Zavodu Republike Slovenije za šolstvo, da po svoji presoji odredi način izobraževanja na daljavo, človekove pravice pa naj bi bilo mogoče omejevati le z zakonom. Pobudniki opozarjajo na neurejen položaj otrok, ki se zaradi odklonitve samotestiranja v šoli šolajo na daljavo, in navajajo, da so ti otroci popolnoma odvisni od volje posameznega učitelja. V zvezi s tem pobudniki izpodbijajo tudi Sklep ministrice o izvajanju vzgojno-izobraževalnega dela na daljavo (v nadaljevanju Sklep/3), ki je bil sprejet po spremembi 104. člena ZZUOOP.

6.Državni zbor na pobudo ni odgovoril.

7.Vlada v odgovoru na pobudo navaja, da strokovne podlage, mnenja in predloge za ukrepe pripravlja strokovna svetovalna skupina Ministrstva za zdravje, ki je politično neodvisno telo. Meni, da so izpodbijani ukrepi sorazmerni in temeljijo na zadostni zakonski podlagi. Šlo naj bi le za začasno omejevanje pravic posameznikov in le za nujno potrebne ukrepe. Namen teh ukrepov naj bi bil varovanje javnega zdravja in zagotovitev delovanja zdravstvenega sistema. Zagotavljalo naj bi se tudi varno šolsko okolje in s tem izobraževanje v šoli. Navedbe pobudnikov, da naj bi bili učenci, ki so odklonili izvajanje samotestiranja v šoli, mučeni, poniževani, šikanirani in izolirano zaprti v učilnice brez hrane in vode, naj bi bile povsem neutemeljene in žaljive. Vlada pojasnjuje, da se otrok v samotestiranje v šoli ni sililo in da bi bilo upoštevno tudi potrdilo zunanjega izvajalca. Meni, da je izobraževanje dovolj kvalitetno potekalo tudi na daljavo. Utemeljuje, zakaj spremenjeni 104. člen ZZUOOP ni v neskladju z načelom legalitete. Ob tem med drugim navaja, da je način izvajanja izobraževanja na daljavo strokovno vprašanje, ki ne more biti predmet zakonskega urejanja. V nadaljevanju odgovora Vlada utemeljuje, da sta ukrepa nošenja mask in samotestiranja učinkovita, zanesljiva in varna ukrepa. V zvezi z očitki pobudnikov, da naj bi šlo za diskriminacijo necepljenih oseb, navaja, da iz Uredbe (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. julija 2021 o okviru za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19 (digitalno COVID potrdilo EU) za olajšanje prostega gibanja med pandemijo COVID-19 (UL L 211, 15. 6. 2021) izhaja, da se zdi tveganje za prenos okužbe z virusom SARS-CoV-2 pri osebah, ki so bile cepljenje ali so nedavno prejele negativen rezultat testa na COVID-19 ali so v predhodnih šestih mesecih prebolele COVID-19, manjše. Opozarja tudi na to, da lahko virus prenašajo tudi osebe brez simptomov. V nadaljevanju odgovora Vlada posamično zavrača očitke pobudnikov o kršitvah fiskalnega pravila, določb KOP in drugih določb Ustave, na katere se sklicujejo pobudniki. Vlada zavrača tudi navedbe pobudnikov o kršitvah Pravilnika, kar se tiče izvajanja obdukcij v primerih suma smrti zaradi bolezni COVID-19.

8.Ministrica za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju ministrica) v odgovoru izpostavlja, da so navajanja pobudnikov v zvezi z ravnanjem šol z učenci, ki so odklonili samotestiranje, popolnoma neutemeljena in žaljiva. Opozarja, da so lahko otroci staršev, ki se niso strinjali s tem ukrepom, v šolo prinesli drugo ustrezno potrdilo o negativnem testu. Ukrep naj bi bil namenjen zagotovitvi varnega šolskega okolja tako za učence kot za zaposlene. S tem naj bi se omogočala odprtost šol. Ministrica opozarja, da od začetka izvajanja tega ukrepa Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ni prejelo prav nobenega obvestila o težavah ali poškodbah pri izvajanju tega ukrepa. Šlo naj bi za učinkovit ukrep, s katerimi se odkriva okuženost na videz zdravih posameznikov. Ministrica navaja, da se lahko vsakdo odloči, ali se bo testiral, vendar mora, če to odkloni, sprejeti posledice. Izobraževanje na daljavo naj ne bi bila kazen, temveč možnost, da se tudi tem učencem zagotovi izobraževanje. Ministrica zanika navedbe pobudnikov, da se izobraževanje na daljavo ni izvajalo. Šole naj bi ga izvajale glede na svoje kadrovske, organizacijske in tehnične zmožnosti ter upoštevaje konkretne okoliščine učenca. Učenci naj bi tudi ob izobraževanju na daljavo dosegli potrebne standarde znanja, vzgojno-izobraževalno delo pa naj bi izvajali isti učitelji, ki to počnejo v razredu. Ministrica meni, da je zakonodajalec odpravil ugotovljeno protiustavnost 104. člena ZZUOOP.

9.Pobudniki v odgovoru na odgovora Vlade in ministrice vztrajajo pri svojih navedbah v pobudi. Še vedno opozarjajo na težave, ki naj bi jih imeli v šolah učenci ob odklonitvi ukrepa samotestiranja, ter na stiske otrok, ki so ta ukrep izvajali. Pobudniki vztrajajo tudi pri svojih navedbah, da se ne izvajajo obdukcije oseb, ki so bile okužene s COVID-19. Navajajo, da zakonodaja sploh ne predvideva oblikovanja posebne svetovalne skupine, in tudi sicer izražajo pomisleke v zvezi z njenim delom. Pobudniki še vedno menijo, da sta tretji odstavek 8. člena in 7. člen ZNB protiustavna in da so izpodbijani ukrepi nesorazmerni z zasledovanimi cilji. Izpostavljajo, da samotestiranje otrok v šolah ni pripomoglo k izboljšanju stanja v slovenskem zdravstvenem sistemu. Vztrajajo tudi pri navedbah o protiustavnosti 104. člena ZZUOOP. Menijo, da bi moralo biti neposredno v zakonu določeno, kaj je izobraževanje na daljavo in na kakšen način se izvaja, s podzakonskimi akti oziroma smernicami pa bi se lahko potem določili le podrobnejša navodila in napotki. Pobudniki še vedno zatrjujejo, da učencem, ki so se šolali doma, ni bilo zagotovljeno izobraževanje na daljavo. Navajajo, da se je ta proces po večini izvajal tako, da je učitelj po končanem pouku (ali tudi več dni kasneje) učencu po elektronski pošti poslal delovni list ali nalogo, ki jo je moral učenec rešiti doma, brez vsakršne pomoči učitelja ali dodatne razlage. Ponovno opozarjajo na sodno prakso tujih sodišč, s katero naj bi bili razveljavljeni izpodbijani ukrepi. Vztrajajo pri stališču o nerazumnosti nošenja mask v primeru hkratnega rednega samotestiranja in pri stališču, da samotestiranje ni nedolžen poseg v telo. Menijo, da gre za nevarno dejavnost, ki bi jo lahko izvajale le za to usposobljene osebe (zdravstveni delavci), zlasti ko gre za najmlajše otroke. Še vedno se zavzemajo za samotestiranje doma. Opozarjajo tudi na zelo majhen delež odkritih pozitivnih testov s samotestiranjem.

B.

10.Pobudniki izpodbijajo 7. člen in tretji odstavek 8. člena ZNB, 104. člen ZZUOOP, kot je v veljavi od uveljavitve Zakona o dodatnih ukrepih za preprečevanje širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 206/21 – ZDUPŠOP), in na njegovi podlagi izdan Sklep/3, ter več ukrepov iz Odloka/174.

11.Na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 7. člena in tretjega odstavka 8. člena ZNB takšnih vprašanj po oceni Ustavnega sodišča ne odpira. Zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka). Ob tem se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali pobudniki za presojo teh določb sploh izkazujejo pravni interes

12.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Glede na vsebino pobudo je treba šteti, da pobudniki 104. člen ZZUOOP in Sklep/3, ki se nanašata na šolanje na daljavo, izpodbijajo v zvezi z ukrepom šolanja na daljavo v primeru, ko učenec odkloni izvajanje obveznega samotestiranja v šoli. Ne da bi se ukvarjalo z vprašanjem, ali se navedena predpisa sploh nanašata tudi na šolanje na daljavo v tem primeru, Ustavno sodišče ugotavlja, da četudi bi to veljalo, pobudniki za njuno izpodbijanje iz spodaj navedenih razlogov ne izkazujejo pravnega interesa. Pri tem se Ustavno sodišče ni ukvarjalo še z vprašanjem, ali bi bilo pravni interes za izpodbijanje predpisov o šolanju na daljavo sedmi pobudnici kot odrasli osebi mogoče odreči tudi za to, ker se navedena predpisa na njo ne nanašata neposredno.

13.Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da je pravni interes za presojo zakona, ki pooblašča določen organ za odreditev šolanja na daljavo, podan, če je na njegovi podlagi izdan akt, na podlagi katerega poteka šolanje na daljavo, oziroma če je izkazana pravovarstvena potreba za presojo ne več veljavnega akta, na podlagi katerega se je izvajalo šolanje na daljavo.[1] Povedano drugače, pravni interes za presojo zakonske ureditve o šolanju na daljavo je podan, če na podlagi v času odločanja veljavnega akta dejansko poteka šolanje na daljavo, oziroma če je izkazana pravovarstvena potreba za presojo akta, na podlagi katerega je dejansko potekalo šolanje na daljavo. Ukrep obveznega samotestiranja učencev v šoli in posledični ukrep šolanja na daljavo v primeru odklonitve izvajanja samotestiranja v šoli sta se izvajala na podlagi Odloka/174, ki ne velja več.[2] Za obravnavano zadevo to pomeni, da bi lahko pravni interes za presojo 104. člena ZZUOOP pobudniki izkazali le, če bi bila podana pravovarstvena potreba za presojo Odloka/174, s katerim je bilo določeno šolanje na daljavo v primeru odklonitve samotestiranja v šoli Ta pogoj pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju (15. točka obrazložitve), ni izpolnjen. Zato pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za presojo 104. člena ZZUOOP.

14.Navedeno velja tudi glede Sklepa/3. Ker ukrep obveznega samotestiranja učencev v šoli in posledični ukrep šolanja na daljavo v primeru odklonitve ukrepa samotestiranja, v zvezi s katerimi pobudniki izpodbijajo Sklep/3, ne veljata več, pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za presojo Sklepa/3.

15.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 104. člena ZZUOOP in Sklepa/3 zavrglo (2. točka izreka).

16.Kar se tiče pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka/174, Ustavno sodišče, ne da bi se posebej ukvarjalo z vprašanjem, na katere konkretne določbe Odloka/174 se nanašajo očitki pobudnikov, ugotavlja, da pobudniki temu odloku dejansko nasprotujejo v delu, v katerem določa ukrep obveznega samotestiranja učencev v šoli; ukrep obveznega izpolnjevanja pogoja prebolelosti, cepljenja ali testiranja v splošnem javnem življenju; ukrep prepovedi zbiranja učencev, ki odklonijo izvajanje samotestiranja v šoli, v šoli in posledični ukrep šolanja teh učencev na daljavo ter ukrep obvezne uporabe zaščitnih obraznih mask v zaprtih javnih prostorih, vključno s šolami. Odlok/174 je, kot že navedeno, med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehal veljati. Če predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem preneha veljati, Ustavno sodišče v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZUstS odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če so izkazani pogoji iz prvega odstavka 47. člena ZUstS, tj., če pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti in nezakonitosti. Gre za obstoj t. i. pravovarstvene potrebe za presojo ne več veljavnega predpisa. Takšne pravovarstvene potrebe pa pobudniki ne morejo izkazati. Škodljivih posledic, ki bi jim potencialno lahko nastale na podlagi zgoraj navedenih ukrepov, namreč že po naravi stvari ne bi bilo več mogoče odpraviti. Zato jih Ustavno sodišče k temu ni pozivalo. Prav tako ni mogoče govoriti o pravovarstveni potrebi v smislu doktrine precedenčnosti. Glede na to je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka/174 zavrglo (3. točka izreka). Ob tem se ni še posebej ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bilo sedmi pobudnici kot odrasli osebi sploh mogoče priznati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo za presojo vseh izpodbijanih ukrepov.

C.

17.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-8/21 z dne 1. 4. 2021, 30. točka obrazložitve.

[2]Glej 15. člen Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID 19 (Uradni list RS, št. 22/22, 29/22, 37/22, 51/22 in 61/22).