Jedro

Tožnik je v spornem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta, zato je upravičen do plačila po dejanskem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki za čas od 15. 5. 2009 do 17. 10. 2012 obračunati in izplačati razliko v plači med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo tožena stranka prejemala, če bi bila razporejena v 21. plačni razred, skupaj z dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od zapadlosti plačila posamezne plače vsakega 6. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca do plačila, v roku 8 dni, kar pa je tožeča stranka zahtevala več (priznanje uvrstitve v 21. plačni razred ter obračun in izplačilo razlike v plači za čas po izdaji sodbe sodišča prve stopnje) pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke št. 1005-1/2009-1828 z dne 5. 5. 2009 (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov pravdnega postopka oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da priča A.A. tožnikovo delo pozna le s formalnega vidika in da mu dela ne odreja, ampak to počne koordinator snemanja. Ta priča je namreč tožniku nadrejena, njegovo delo pozna, tožnik pa naloge dobiva od koordinatorja snemanja v dogovoru z njo. Sodišče prve stopnje njene izpovedbe ni upoštevalo, temveč se je oprlo na izpovedbo tožnika in njegovega sodelavca A.B., in zaključilo, da je tožnik dokazal, da je tudi po razporeditvi na delovno mesto snemalec V še vedno opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta snemalec-montažer VI. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal vse naloge, ki sodijo v opis del in nalog delovnega mesta snemalec-montažer VI, in ali jih je opravljal po nalogu nadrejenih in ne le samoiniciativno. Ni pomembno, kako delo tožnika vidi sodelavec. Iz sodb VDSS, opr. št. Pdp 1843/2004 in Pdp 539/2007, izhaja, da morata biti za utemeljenost zahtevka iz naslova plačila za dejansko opravljeno delo izpolnjena dva pogoja: da delavec opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in da mu to delo odredi delodajalec oziroma nadrejeni delavec. Tožnik tega ni dokazal. Iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi sodišče ugotavljalo, ali tožnik dejansko opravlja vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta po nalogu nadrejenih, in ne le posamezne naloge, ki so podobne ali spadajo v delokrog zahtevnejšega delovnega mesta. Sodišče je ugotovilo le, da tožnik opravlja montažo, spregledalo pa je, da gre za manj zahtevno obdelavo krajših video vsebin, in tudi ni pojasnilo, v kakšni vlogi in kakšne naloge naj bi opravljal pri zahtevnejših projektih. Iz sodbe sodišča prve stopnje tudi ni razvidno, da bi sodišče ugotavljalo obseg opravljanja dela zahtevnejšega delovnega mesta v spornem obdobju. Tožniku so bile po razporeditvi na delovno mesto snemalec V dodeljene naloge, ki ne presegajo okvira del in nalog po sistemizaciji. Dejstvo je, da je potrebno vse posneto gradivo pred arhiviranjem ustrezno obdelati in pretvoriti v ustrezen format, kar je del snemalnega procesa. Zahtevnejšo montažo posnetkov pa sta opravljala sodelavca na delovnih mestih strokovni sodelavec VII/2-II in snemalec montažer VI, ki imata naloge montiranja tudi v opisu nalog. Dela sodelavcev v Službi za strateško komuniciranje, ki opravljajo naloge snemanja, med seboj ni mogoče primerjati, saj se obseg njihovih nalog razlikuje po vsebini in zahtevnosti. Sodelavec na delovnem mestu strokovni sodelavec VII/2-II poleg snemanja in obdelave ter montaže gradiv piše tudi prispevke za glasila ter samostojno pripravlja druga zahtevnejša gradiva za potrebe odnosov z javnostmi. Sodelavec A.B. na delovnem mestu snemalec-montažer VI opravi glavnino montaž gradiv in vodenje zahtevnejših filmskih projektov. Tožnik na delovnem mestu snemalec V pa poleg snemanja opravlja še arhiviranje gradiva s predhodno obdelavo in pripravo za nadaljnjo obdelavo. Priprava krajših video vsebin ne zahteva zahtevnejše montaže in postaja ena glavnih nalog snemalcev.

Tožnik v odgovoru na pritožbo poudarja, da je glede na vsebino listin in izpovedbo priče A.A. evidentno, da le-ta ne ve, kaj tožnik dejansko dela, hkrati pa je izpovedba te priče nasprotujoča – izpovedala je, da naj bi video-clipi v primeru, ko jih dela tožnik, predstavljali manj zahtevno obdelavo krajših vsebin, drugič pa, da je na ta ista dela napoten strokovni sodelavec VII/2 višji svetovalec za koordinacijo snemanja, ker naj bi bilo to zahtevnejšo delo. Tudi sama tožena stranka je navedla, da je pričakovala, da bo tožnik opravil določena dela in naloge, kljub temu da jih v opisu delovnega mesta ni. Tožnik vse od 1. 10. 1980 opravlja enake naloge, kar je potrdil sodelavec A.B., tožena stranka pa ni uspela dokazati, da se je tožnikovo delo v letu 2009 spremenilo. Navedbe, da naj tožnik svojega dela ne bi opravljal po ukazu nadrejenih, temveč samoiniciativno, so pritožbena novota. Neutemeljen je očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik v spornem času opravljal delo, kot ga zatrjuje, saj so iz obrazložitve sodbe pod točko 12 jasno razvidne ugotovitve o tem, katera dela in naloge ter v kakšnem obsegu tožnik dejansko opravlja. Zahtevnejši projekti so ostali nedokončani zaradi pomanjkanja sredstev, kar nima zveze z opravljenim delom tožnika. Film P. je tožnik izdelal januarja 2009, nato pa ga je dodelal v letu 2011, filma B. pa je izdelal v letih 2011 in 2012. Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ter da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožnik, ki je razporejen na delovno mesto snemalec V, v spornem obdobju dejansko opravljal dela delovnega mesta snemalec in montažer VI in ali je zaradi tega posledično upravičen do plačila po dejanskem delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tudi po razporeditvi na delovno mesto snemalec V dejansko opravljal dela delovnega mesta snemalec in montažer VI, ki je zahtevnejše delovno mesto kot snemalec V, ter da je zato upravičen do višje plače za delovno mesto snemalec montažer VI (21. plačilni razred). Razsodilo je, da mu mora tožena stranka za čas od 15. 5. 2009 do 17. 10. 2012 obračunati in izplačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejemal, če bi bil razporejen v 21. plačilni razred, skupaj z dodatki. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik opravljal dela delovnega mesta snemalec in montažer VI. Tožnikovo izpovedbo, da se njegovo delo pred in po 15. 5. 2009, ko je bil z delovnega mesta snemalec montažer VI razporejen na delovno mesto snemalec V, ni spremenilo in da vseskozi opravlja enake naloge kot njegov sodelavec A.B. (ki je razporejen na delovno mesto snemalec in montažer VI), je potrdil prav ta sodelavec. Tožnikova nadrejena delavka A.A., ki sicer ni delala skupaj s tožnikom in je njegovo delo poznala le s formalnega vidika, kakor je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (o dejanskem delu tožnika je namreč sklepala le na podlagi sistemizacije delovnih mest), je izpovedala, da je tožnik opravljal tudi montažo, ki je sicer ni med nalogami njegovega delovnega mesta. Potrdila je tudi, da je tožnik prevzel projekt S., ki je težji projekt, kot bi ustrezal nalogam njegovega delovnega mesta. Pri tem pa ni znala pojasniti, v čem naj bi se tožnikovo delo v letu 2009, ko je bil prerazporejen, spremenilo. Da je tožnik opravljal taka dela kot njegov sodelavec A.B., je razvidno tudi iz plana predstavitvenih, učnih in drugih filmov za leti 2011 in 2012, kjer je tožnik pri več filmih (med drugim pri filmih E., U., P., V., C. ipd.) tako kot A.B. naveden kot nosilec-izvajalec oziroma odgovorni za pripravo projekta in strokovnih podlag. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnik v načrtih za 2011 in 2012 ni naveden kot samostojni vodja projektov in da mu dela zahtevnejšega delovnega mesta ni odredil nadrejeni. Tožena stranka ni uspela dokazati razlike med pripravo krajših posnetkov, kar naj bi delal tožnik, in zahtevnejšo montažo, ki naj bi jo opravljala delavca na delovnih mestih strokovni svetovalec VII/2-II in snemalec montažer VI. Dejstvo pa je, da so naloge tožnikovega delovnega mesta le snemanje dogodkov in oseb ter arhiviranje video gradiv, in med njimi ni montaže, medtem ko so naloge delovnega mesta snemalec montažer VI snemanje zahtevnejšega video gradiva, obdelovanje in montaža posnetkov ter kopiranje avdiovizualnega gradiva.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe podrobno navedlo, katere naloge je tožnik opravljal. Poleg snemanja in arhiviranja video gradiva je montiral posnetke, pripravil in objavljal krajše klipe na komunikacijskem kanalu Youtube ter delal tudi na zahtevnejših projektih. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 14. 9. 2012 izpostavila, da se je tožnik dodatno angažiral in presegel pričakovan obseg nalog. Iz pregleda napotitev sodelavcev v Službi za strateško komuniciranje je razvidno, da je bil tožnik na delovnem mestu snemalec V po obsegu priprav in objav klipov na komunikacijskem kanalu Youtube v času od maja 2009 do junija 2012 izenačen s snemalcem montažerjem VI (oba sta opravila 15 % klipov). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotovilo, kakšne naloge je tožnik opravljal in v kakšnem obsegu. Tudi ni relevantno, če so nekateri filmi ostali nedokončani zaradi pomanjkanja sredstev. Ob pravilni ugotovitvi, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta snemalec-montažer VI, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).