Jedro

ZVCP plačila stroškov za preizkus alkoholiziranosti ne pogojuje s postopkom za prekrške zoper kršitelja, temveč mora udeleženec v cestnem prometu te stroške plačati že, če se izkaže, da ima v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon. ZVCP torej za odločanje o nastalem pravnem razmerju ni izključil sodne pristojnosti, zato gre za civilno zadevo, o kateri je pristojno odločati sodišče, ki je tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožeče stranke s predlogom za izdajo plačilnega naloga zavrglo, ker je štelo, da med strankama ne gre za civilno - pravno razmerje, o stroških alkotesta pa bi bil pristojen odločati sodnik za prekrške. Zoper ta sklep se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da Zakon o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98; ZVCP) v prvem odstavku 120. člena določa, da stroške preizkusa plača udeleženec v cestnem prometu, če se izkaže, da ima v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon, v nasprotnem primeru stroški postopka bremenijo organ, ki je preizkus odredil. Zakon torej ne pogojuje plačila stroškov za preizkus alkoholiziranosti s postopkom za prekrške zoper kršitelja, temveč je edini razlog in pogoj za plačilo stroškov, da ima udeleženec več alkohola v krvi, kot ga dovoljuje zakon. Uvedba postopka za prekrške zoper alkoholiziranega udeleženca je sicer logična, ne pa tudi nujna posledica kršitve. V primeru ustavitve postopka sodnik za prekrške povračila stroškov postopka ne sme in ne more naložiti obdolžencu, zato je edino možno, da se povračilo stroškov preizkusa alkoholiziranosti uveljavlja s tožbo. Preizkus alkoholiziranosti je opravila strokovna služba Kliničnega centra v Ljubljani, zaradi česar je storitev zaračunala naročniku (tožniku), ki je obveznost poravnal, istočasno pa jo zaračunal toženi stranki. Tožena stranka obveznosti prostovoljno ni poravnala, zaradi česar je neupravičeno prihranila ta znesek, tožeča stranka pa je za isti znesek prikrajšana. Napačno je torej stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za civilno - pravno razmerje ter da ni stvarno pristojno, posledično pa je nepravilen tudi sklep sodišča, s katerim je bila tožba zavržena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je utemeljena. Sodišča v civilnem sporu obravnavajo spore iz osebnih in družinskih razmerij ter spore iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa (1. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Iz te določbe izhaja, da če zakon za varstvo pravice ali odločanje o določenem pravnem razmerju ne predpiše pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa, je treba uveljaviti varstvo take pravice oziroma odločati o pravnem razmerju pred sodiščem s splošno pristojnostjo. Prvi odstavek 120. člena ZVCP določa, da lahko policist zaradi ugotovitve, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol ali več alkohola, kot je dovoljeno, odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola. Stroške preizkusa plača udeleženec v cestnem prometu, če se izkaže, da ima v organizmu več alkohola, kot dovoljuje ta zakon. V nasprotnem primeru stroški preizkusa bremenijo organ, ki je preizkus odredil. Pritožba tožeče stranke ima torej prav, ko navaja, da ZVCP plačila stroškov za preizkus alkoholiziranosti ne pogojuje s postopkom za prekrške zoper kršitelja, temveč mora udeleženec v cestnem prometu te stroške plačati že, če se izkaže, da ima v organizmu več alkohola, kot to dovoljuje zakon. ZVCP torej za odločanje o nastalem pravnem razmerju ni izključil sodne pristojnosti, zato gre za civilno zadevo, o kateri je pristojno odločati sodišče, ki je tožbo zavrglo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožeče stranke, na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.