Jedro

Če do izteka roka, za katerega je bil dovoljen začasni uvoz, blago ni vrnjeno v tujino, niti dokončno ocarinjeno ali predano carinarnici na prosto razpolago, je to podlaga za uvedbo postopka carinjenja po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, U 2908/97-14 z dne 21.1.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr. - ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 13.7.1997, s katero je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice K. z dne 18.9.1995. Z njo je tožeči stranki naloženo plačilo zneska 8.833.176,00 SIT carine in drugih uvoznih dajatev za blago, ki je bilo začasno uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 26.12.1988 Carinske izpostave K. (UCD).

V obrazložitvi sodbe upravno sodišče navaja, da je po ugotovitvah tožene stranke kot carinski zavezanec v rubriki 8 UCD navedeno podjetje T.K., nad katerim je bil s sklepom Temeljnega sodišča v K. z dne 20.10.1988 uveden stečajni postopek, ki pa je bil ustavljen zaradi prodaje T. družbi F. d.o.o., K. Dne 5.3.1993 je bil T.K., iz sodnega registra izbrisan zaradi pripojitve k tožeči stranki. Ob nesporni ugotovitvi, da je rok začasno uvoženega blaga potekel 30.12.1993, uvoznik pa ni predložil dokazov, da je blago vrnil v tujino, ali ga dokončno uvozno ocarinil, je tožečo stranko kot univerzalnega pravnega naslednika po določilih 24. člena CZ/76 šteti za carinskega zavezanca z dnem, ko je po določbi 4. odstavka 19. člena CZ/76 potekel rok, za katerega je bil dovoljen začasen uvoz.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo, da je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in da je odločitev tožene stranke pravilna. Samo dejstvo, da je bil zoper T.K., stečajni postopek ustavljen zaradi prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe, po presoji sodišča, še ne pomeni, da tožeče stranke ni mogoče šteti za carinskega zavezanca po določbi 24. člena CZ/76. K tožeči stranki se je prvotni carinski zavezanec pripojil pred 30.12.1993, ko je po določbi 4. odstavka 19. člena CZ/76 nastala obveznost plačila za začasno uvoženo blago in je njen univerzalni pravni naslednik. Prodaja stečajnega dolžnika kot pravne osebe, bi, po presoji sodišča, lahko imela pravne posledice le, če bi materialni zakon tako določal. V času, ko je bil nad T. uveden stečajni postopek, je stečaj urejal Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/89 - ZPPSL), po katerem ostanejo zakupne pogodbe v veljavi. Po določbi 109. člena ZPPSL jih je smel stečajni upravitelj odpovedati, ne glede na zakonske ali pogodbene roke vsakega prvega v mesecu z odpovednim rokom 30 dni. To pa pomeni, da pravne posledice začetka stečajnega postopka glede zakupa niso nastopile po samem zakonu. Ker sta carinski organ in tožena stranka po nastanku carinske obveznosti ugotovila, da je tožeča stranka univerzalni pravni naslednik prvotnega carinskega zavezanca, po materialnih predpisih nista bila po uradni dolžnosti zavezana ugotavljati posledic, ki bi po ZPPSL lahko nastale v zvezi zakupom začasno uvožene opreme. Zato tožena stranka utemeljeno ni sledila navedbam tožeče stranke, da v konkretni zadevi ni carinski zavezanec, ker carinski organ terjatve iz naslova neporavnanih carinskih dejatev ni prijavil v stečajno maso in je bil njen pravni prednik prodan kot pravna oseba brez neporavnanih carinskih obveznosti.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Prodajo stečajnega dolžnika sta urejala 130. in 131. člena ZPPSL. Slednji je določal, da niti dolžnik niti njegov kupec ne odgovarjata za terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do ustavitve stečajnega postopka. ZPPLS torej kot materialni predpis jasno odreja pravne posledice ustavitve stečajnega postopka, zato je navedba sodišča prve stopnje, da takega predpisa ni, neutemeljena. Isto velja za sklicevanje sodišča prve stopnje na določbo ZPPSL o tem, da lahko stečajni upravitelj odpove zakupno pogodbo. Zakupno razmerje je razmerje med pogodbenima strankama, zato se določbe ZPPSL o učinkih posledic uvedbe stečaja in njegove ustavitve, določenih glede zakupnih razmerjih, lahko upoštevajo le v razmerju med navedenima strankama. V tem primeru pa gre za obstoj ali neobstoj obveznosti stečajnega dolžnika za izpolnitev carinskih obveznosti, torej za razmerje med uvoznikom in državo. Z začasnim uvozom je nastala obveznost stečajnega dolžnika, da uvoženo blago v določenem roku vrne v tujino, izroči carinarnici ali plača carinske dajatve, ki na strani carinskega organa, torej države, predstavljajo terjatev. Ta obveznost, je nastala po samem zakonu že z dejstvom začasnega uvoza, dne 26.12.1988 in ne, kot zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je nastala šele z iztekom določenega roka. Navedeno obveznost, ki je nastala pred uvedbo stečaja in pred prodajo dolžnika ter ustavitvijo stečajnega postopka, je bil carinski organ kot vsak drug upnik dolžan prijaviti v stečajno maso. Ker tega ni storil, je njegova terjatev prenehala. To pomeni, da glede obveznosti ni pravnega nasledstva stečajnega dolžnika, ki je bil prodan v stečajnem postopku. Obveznost T., da vrne začasno uvoženo blago oziroma plača carinske dajatve, je z ustavitvijo stečajnega postopka prešla na stečajno maso in je tako postala obveznost stečajne mase. T. od tedaj dalje ni več carinski zavezanec, zato tudi ob pripojitvi navedena obveznost sploh ni obstajala. 131. člen ZPPSL jasno odreja prenehanje vseh obveznosti stečajnega dolžnika.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je v UCD, s katero je bilo začasno uvoženo blago (oprema za uporabo v proizvodnem procesu) z rokom vrnitve do 30.12.1993, kot carinski zavezanec vpisan T.K. Tudi ni sporno, da začasno uvoženo blago do roka (30.12.1993) ni bilo vrnjeno v tujino.

Določba 3. odstavka 249. člena prejšnjega Carinskega zakona (CZ/76) je določala, da carinski organ začne postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če se začasno uvoženo blago odtuji, ne vrne v tujino, da v uporabo drugemu ali uporabi v druge namene, ne pa za namene zaradi katerih je bilo začasno uvoženo. Obveznost plačila carine za začasno uvoženo blago nastane z dnem, ko je vložena deklaracija za dokončno carinjenje oziroma z dnem, ko poteče rok za katerega je bil dovoljen začasni uvoz (4. točka 1. odstavka 19. člena CZ/76). Ker v tem primeru do izteka roka carinski zavezanec blaga ni vrnil v tujino, niti ga ni dokončno uvozno ocarinil ali predal carinarnici na prosto razpolago, je, po presoji pritožbenega sodišča, carinski organ utemeljeno, na podlagi 3. odstavka 249. člena CZ/76, začel postopek carinjenja po uradni dolžnosti in tožnika kot carinskega zavezanca zavezal k plačilu uvoznih carinskih davščin. Zaradi pripojitve T. k tožniku (5.3.1993) je slednji kot njegov univerzalni pravni naslednik, na podlagi določbe 24. člena CZ/76, odgovoren za plačilo carinskega dolga.

Ker je carinski zavezanec imel možnost, da blago vrne do določenega roka (30.12.1993), obveznost plačila carine (carinskega dolga) sploh še ni mogla nastati pred 30.12.1993. Zato pritožba nima prav, ko trdi, da je carinski dolg nastal že s samim začasnim uvozom blaga.

Pritožbeni ugovori v zvezi z stečajnim postopkom niso utemeljeni. Učinki začetega stečajnega postopka oziroma prodaje stečajnega dolžnika kot pravne osebe, v tem primeru na odločitev ne vplivajo. Ne drži namreč pritožbena trditev, da je obveznost plačila carinskih dajatev nastala po samem zakonu že ob začasnem uvozu (26.12.1988), zaradi česar bi morala biti prijavljena v stečajno maso. Glede na jasno določbo 4. točke 19. člena CZ/76 je obveznost plačila carine nastala šele s potekom roka za začasen uvoz, zato pred 30.12.1993 ni bilo obveznosti prijave terjatve v stečajno maso. Po navedenem datumu, ko je terjatev nastala, pa ni spora o tem, da je bil prvotni carinski zavezanec že pripojen k tožeči stranki, ki je kot njegov univerzalni pravni naslednik, na podlagi 24. člena CZ/76, postala s tem tudi carinski zavezanec za plačilo carinskega dolga, nastalega zaradi začasnega uvoza blaga, ki v določenem roku ni bilo vrnjeno v tujino. Pritožbene navedbe o zakupnem razmerju ne morejo vplivati na odločitev, ker nimajo podlage v CZ/76, zakupno razmerje ni predmet tega upravnega spora.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.