Jedro

Zavarovanka je s sklenitvijo dogovora o obročnem plačilu regresa regresni dolg pripoznala, s čimer je bilo zastaranje pretrgano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. tč. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.864,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2002 do prenehanja obveznosti (1. tč.). Tožbeni zahtevek za plačilo valorizacijskih obresti od 1.150,40 EUR od 14. 9. 2001 do 10. 9. 2002, od 75,11 EUR od 9. 4. 1999 do 10. 9. 2002 in od 2.639,13 EUR od 24. 6. 1999 do 10.9.2002 ter zakonskih zamudni obresti od 3.864,64 EUR od 11. 9. 2002 od 11.9.2002 do 12. 9. 2002, je zavrnilo (2. tč.). Toženi stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v višini 64,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. tč.).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da se je tožnica v mandatni tožbi (na podlagi katere je bil izdan plačilni nalog) sklicevala na regresno pravico po pogojih zavarovanja avtomobilske odgovornosti in zahtevala vračilo izplačane odškodnine. Iz mandatne tožbe, s katero je tožeča stranka postavila okvir svojega zahtevka, je razvidno, da je dolg tožene stranke dospel v plačilo 8. 4. 1999. Toženka je ugovarjala zastaranje, kajti terjatve zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe zastarajo v roku treh let, pri čemer zastaralni rok pri regresnih zahtevkih prične teči z dnem izplačila odškodnine. Tožeča stranka se je šele v pravdnem postopku, ki je sledil zaradi razveljavitve plačilnega naloga, pričela sklicevati na dogovor o plačilu regresa z dne 28. 5. 2001. Nesporno je, da je zahtevek do dne vložitve mandatne tožbe zastaral. Kasneje predložen dokaz pa pri tem ne more igrati nikakršne vloge, ker v bistvu izpodbija podlago za vložitev mandatne tožbe. Dogovor o plačilu regresa bi lahko bil le podlaga za vložitev (nove) tožbe, v tem primeru pa gre za spremembo tožbe, s katero se tožena stranka ni strinjala. Tožena stranka vztraja tudi pri ugovoru aktivne legitimacije. Nadalje meni, da izrek v 1. točki ni jasen in popoln, saj obresti od vtoževane glavnice le-te ne morejo preseči. Pritožuje se tudi zoper izrek o stroških, ker tožeča stranka z delom svojega zahtevka ni uspela, iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, kako je sodišče to upoštevalo pri odmeri stroškov.

(3) Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo zastaranje v skladu z določbo 387. čl. ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78-57/90, ki ga je treba uporabiti na podlago 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 s kasnejšimi spremembami) pretrgano in je zastaralni rok pričel teči znova. S sklenitvijo dogovora o plačilu regresa 28. 5. 2001, s katerim sta se pravdni stranki sporazumeli o načinu odplačila dolga (dogovorjeno je bilo obročno odplačilo), je tožena stranka svoj dolg pripoznala (1). Pripoznava dolga je enostranska izjava dolžnika, za katero privolitev upnika ni potrebna, zanjo ni predpisana nobena posebna oblika, dolžnik pa lahko dolg pripozna celo tudi s konkludentnim dejanjem (2). Predloženi dogovor o plačilu regresa nedvomno vsebuje pisno izjavo toženke, s katero ta priznava terjatev tožnice, ne samo po temelju, temveč celo po višini.

(6) Pritožbeni očitek, da je tožeča stranka s sklicevanjem na dogovor o plačilu regresa spremenila pravno podlago svojega zahtevka, s tem pa (nedopustno) spremenila tožbo, ne more biti uspešen. Tožbeni zahtevek in njegova dejanska podlag sta ostala ista, torej ne gre za spremembe tožbe (3. odst. 184. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99; ZPP). Tožeča stranka vseskozi zahteva plačilo izplačane odškodnine na podlagi regresne pravice (in ne »nekaj drugega« kot s prvotno mandatno tožbo), zato ni mogoče govoriti o spremembi istovetnosti zahtevka v smislu 2. odst. 184. čl. ZPP. S sklicevanjem na dogovor o plačilu regresa je tožeča stranka le utemeljila pretrganje zastaranja.

(7) Prav tako ne gre za spremembo tožbe, če tožeča stranka spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe (3. odst. 184.čl. ZPP). V obravnavanem primeru se je zaradi razveljavitve plačilnega naloga postopek v skladu z določbo 1. odst. 437. čl. ZPP nadaljeval kot postopek s tožbo. Sodišče prve stopnje je nato v okviru rednega pravdnega postopka tožečo stranko zgolj pozvalo, da dopolni svoje navedbe glede dejanske in pravne podlage svojega zahtevka, tako kot to zahteva 180. čl. ZPP. Pritožbeni očitek, da kasnejše sklicevanje (šele v rednem pravdnem postopku) tožeče stranke na dogovor o plačilu regresa, ni bilo dopustno oziroma upoštevno, pa ni utemeljen, saj je tožeča stranka svoje navedbe in dokaze podala in predlagala pravočasno (1. odst. 286. čl. ZPP).

(8) Glede ugovora aktivne legitimacije se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da med postopkom ni bilo nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka nastopa Z. T., d. d..

(9) Prav tako je pravilna odločitev sodišča glede obresti. Ni utemeljeno stališče pritožbe, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje v 1. točki nejasen in nepopoln, ker sodišče ni omejilo teka zakonskih zamudnih obresti v skladu s prepovedjo ultra alterum tantum (376. čl. Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01; OZ). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana. V času do 22. 5. 2007, ko je novela OZ–A (Ur. l. RS, št. 40/07) za zakonske zamudne obresti ukinila navedeno pravilo, prisojene zamudne obresti še niso dosegle glavnice, ki jo dolguje tožena stranka. Ker obveznost tožene stranke iz naslova zamudnih obresti ni prenehala na podlagi zakona (v času veljavnosti pravila ne ultra alterum tantum), bo prenehala šele z izpolnitvijo, do tedaj pa zakonske zamudne obresti tečejo dalje.

(10) Neutemeljena je tudi pritožba zoper izrek o stroških. Svojo odločitev, da tožeči stranki prizna vse priglašene stroške, je sodišče prve stopnje utemeljilo na določbi 3. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, je takšna odločitev pravilna.

(1) Več v Plavšak, Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga; Komentar 364. čl. OZ kot primer pripoznave dolga med drugim navaja predlog za obročno odplačilo dolga, dogovor upnika in dolžnika o določitvi novega roka za izpolnitev obveznosti, ipd.

(2) Glej npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 541/06, II Ips 147/96, II Ips 306/02, III Ips 76/03.