Jedro

Pasivnost toženca je eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na način kot v primeru, ko gre za kontradiktorno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2012 dalje do plačila na TRR tožnice pri ... št. ..., vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zamudno sodbo in navaja, da jo vlaga iz razloga, ker so plačilo izvršili že dne 12. 9. 2012, tako da je tožba brezpredmetna. V prilogi prilagajo tudi potrdilo oziroma izpisek o plačilu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano zamudno sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

ZPP v 1. odstavku 318. člena določa, da če tožena stranka v roku 30 dni ne odgovori na tožbo, izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če so izpolnjeni naslednji pogoji: - da je toženi stranki pravilno vročena tožba v odgovor; - da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (3. odstavek 3. člena ZPP); - da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; - da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

Pasivnost toženca je torej eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ocenjuje pa se kot priznanje tožnikovih dejanskih navedb. V postopku za izdajo zamudne sodbe zato sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ampak kot podlago zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Drugače pa je pri uporabi prava. To pomeni, da mora sodišče ob upoštevanju procesnih pravil materialno pravo uporabiti na način kot v primeru, ko gre za kontradiktorno sodbo.

Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlog o dejanskem plačilu dolgovanega zneska pomeni dejansko stanje, pri čemer je potrebno poudariti, da 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tako pritožbeno sodišče navedenega priloženega razloga v pritožbi ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče toženi stranki tudi pojasnjuje, da v kolikor je dejansko poravnala obveznosti, kot to navaja v pritožbi, v kateri tudi prilaga potrdilo o plačilu, bo lahko navedeno dejstvo uveljavljala v morebitnem izvršilnem postopku, če bo tožnica vložila izvršbo zoper toženo stranko na podlagi predmetne pravnomočne sodbe. Seveda pa bi bilo smotrno v izogib nastajanjem dodatnih stroškov postopka, če bi prišlo do sporazumne rešitve predmetnega spora.