Jedro

Že neposredno na podlagi Ustave mora upravni organ v primerih zaradi varstva zasebnosti družinskih članov ali potomcev umrlega, v zvezi s katerim nekdo skuša pridobiti osebne podatke, v upravnem postopku ugotoviti in seznaniti vlagatelja o tem, ali ima upravni organ možnost obvestiti družinske člane ali potomce umrlega kot prizadete stranke v upravnem postopku – in če ima možnost, da jih tudi obvesti, da se tretja oseba želi seznaniti z osebnim podatkom umrlega svojca in jih hkrati kot prizadeto stranko povabi v postopek.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Upravne enote Kočevje št. 211-427/2009-8 z dne 9. 2. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 27. člena Zakona o matičnem registru (ZMatR, Uradni list RS, št. 59/2006) in 1. odstavka 9. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Uradni list RS, št. 94/2007) odločila, da se vloga tožnika za pridobitev podatka o pravilnosti in potrditvi navedenih podatkov, da je A.A., rojen …. ali …. 6. 1910 v ..., sin B.B. in C.C., sklenil zakonsko zvezo v Kočevju, v letu 1938 ali 1939 in da je bila njegova žena Č.Č., zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je tožnik v dopisu navedel, da sicer ne pozna slovenske zakonodaje o varstvu osebnih podatkov, toda evropski predpisi naj bi določali kot skrajno mejo za dostopnost osebnih podatkov 70 let in da domneva, da lahko tudi ob najbolj restriktivnem tolmačenju predpisov o varstvu osebnih podatkov organ potrdi podatke, ki jih je želel preveriti, saj je od rojstva A.A. poteklo že 99 let, od poroke pa vsaj 70 let in da je bil A.A. ubit konec marca 1943. V dopisu je vlagatelj navedel, da ga je pred letom 1978 zgodovinar D.D. zaprosil, da bi v Ž. poizvedel, kdo je bil aktivist Jovo, ki ga omenjajo dokumenti iz prvih mesecev leta 1943. Dobil je podatek, da je bil A.A. Iz ..., kar so domačini izvedeli v prvih letih po vojni, ko so iz CK KPS prišli poizvedovat, kaj se je zgodilo z Jovom. V dopisu je vlagatelj še navedel, da se je leta 2002 lotil zbiranja podatkov za življenjepis bratranca E.E. (1915-1943), čigar sodelavec je bil Jovo in se je odločil da preveri in dopolni tudi znanje o Jovu. Navedel je še, da je v italijanski knjigi o vpisanih v osrednjo kartoteko politično nevarnih oseb pred kratkim dobil podatek, da je bil A.A. rojen …. 6. 1910 v ..., da je živel v Kočevju in bil septembra 1942 prijavljen vojaškemu sodišču. Nadalje je navedel, da je v arhivu vojaškega sodišča dobil sodni spis zoper A.A. in njegovo ženo, ki je bila aretirana 10. 9. 1942, da je bila takrat v 6. mesecu nosečnosti in da sta A.A. in žena imela tudi tri leta staro hčerko ter da je v tem spisu dobil četrti rojstni kraj in drugi datum rojstva A.A. V dopisu je vlagatelj še navedel, da če bi slovenska zakonodaja dopuščala kako izjemo pri pridobivanju osebnih podatkov za zgodovinske raziskave, vljudno prosi, da bi preverili ali je A.A. imel kakšnega brata ali sestro, ki bi bili še živi ali pa so še živi njihovi potomci, ker bi rad izvedel, kdaj se je A.A. preselil v Kočevje, če je mogoče nekaj časa prebival v Trbovljah, ker bi tako razumel, zakaj so domačinom v Ž. dali podatek, da je bil iz Trbovelj in da iz odgovora, ki ga je pridobil iz Trbovelj lahko sklepa, da je njegova družina (žena, hči in drugi otrok) po vojni živela v Trbovljah in da je bil po italijanskem viru A.A. rudar.

Organ se v nadaljevanju odločbe sklicuje na določila 1., 2., 3. odstavka 9. člena, na 3. točko 6. člena ter 23. člen ZVOP-1 (1., 2., 3. in 4. odstavek). Glede na navedene določbe predpisov in iz dopisa vlagatelja razbrani namen, da želi tožnik preveriti oziroma potrditi podatek, da je A.A. sklenil zakonsko zvezo v Kočevju v letu 1938 ali 1939 in da je bila njegova žena C.C. zaradi dopolnitve znanja o Jovu (A.A.) pri zbiranju podatkov za življenjepis bratranca E.E. (1915-1943), čigar sodelavec je bil Jovo, je upravi organ vlagatelja seznanil, da v svojem dopisu ni izkazal zakonitega interesa za uporabo osebnih podatkov, ki jih je želel pridobiti in ga v skladu z 2. odstavkom 140. člena ZUP pozval, da svojo vlogo dopolni z dokazilom o izkazanem zakonitem interesu in ga tudi seznanil s posledicami, če vloge ne bo dopolnil. Vlagatelj je na dopis upravnega organa odgovoril z dopisom z dne 14. 1. 2010 in v njem pojasnil, da zaprošene podatke potrebuje za zgodovinsko-raziskovalne namene. V dopisu je navedel, da njemu znani evropski predpisi o varstvu osebnih podatkov določajo, da so osebni podatki v arhivih javnih uprav dostopni po štiridesetih letih, občutljivi podatki po petdesetih letih, za podatke o zdravju in spolnem življenju, ki naj bi bili najbolj občutljivi osebni podatki, pa velja zapora sedemdesetih let. Nadalje je še navedel, da glede na to, da je od smrti A.A. minilo že 67 let ima pravico do njegovih osebnih podatkov tudi na osnovi 3. odstavka 29. člena ZMatR, ki določa, da so po več kot dvajsetih letih od smrti posamezne osebe njeni podatki dostopni za znanstveno-raziskovalne, kulturne in publicistične namene, če njegovi ožji družinski člani (zakonec, otroci in starši) ne nasprotujejo. Navedel je še, da ker so starši A.A. brez dvoma že mrtvi, je treba ugotoviti ali je še živa njegova hči, rojena leta 1939 v Kočevju in njegovi drugi otrok, ki se je verjetno rodil v Ljubljani ali v kakem zaporu v Italiji, ker je bila njegova mati obsojena na 27 let zapora. Navedel je še, da naj tukajšnji upravni organ najde vsaj enega od obeh otrok in se ugotovi ali le-ta nasprotuje temu, da prejme zaprošene podatke.

Na ta dopis tožnika je tožena stranka odgovorila tožniku z dopisom z dne 20. 1. 2010 in se je sklicevala na 2., 3. in 4. odstavek 17. člena ZVOP-1 ter na 2. in 3. odstavek 29. člena ZMatR.

Hkrati je upravni organ vlagatelja seznanil, da se njegova zahteva za posredovanje podatka, da je A.A. sklenil zakonsko zvezo v Kočevju v letu 1938 ali 1939 in da je bila njegova žena C.C., ne nanaša na anonimizirane podatke, ampak na določljive posameznike in da k svoji vlogi ni priložil pisne privolitve oseb, na katere se podatki nanašajo oziroma pisnega soglasja dedičev umrlih oseb, da se lahko podatki obdelujejo brez anonimiziranja. Hkrati mu je pojasnil, da se podatki katere želi prejete ne nanašajo samo na A.A., za katerega pravi, da je od smrti minilo že 67 let, ampak tudi na njegovo ženo, za katero pa sam pravi, da mu ni znano ali je še živa. Organ je na podlagi 2. odstavka 140. člena ZUP vlagatelja pozval, da svojo vlogo dopolni s pisno privolitvijo oseb, na katere se nanašajo osebni podatki, ki jih želi prejeti (torej A.A. in njegove žene) oziroma v primeru njune smrti pisno privolitvijo njunih dedičev za posredovanje podatkov v neanomizirani obliki. Pri tem je tukajšnji upravni organ vlagatelju določil 7 dnevni rok za predložitev navedenega ter ga hkrati opozoril, da vlogi ne bo mogel ugoditi, v kolikor vlagatelj ne bo v postavljenemu roku predložil zahtevanega. Vlagatelj je bil tudi seznanjen, da v kolikor svoje vloge v določenemu roku ne more dopolniti zaradi opravičenih razlogov, ima možnost, da na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP, poda prošnjo za podaljšanje roka, ki jo mora vložiti pred iztekom določenega mu roka. Vlagatelj je bil tudi seznanjen, da ima možnost, da se v navedenem roku lahko izjavi o vseh dejstvih oziroma okoliščinah, pomembnih za odločitev. Prav tako pa je bil tudi seznanjen, da lahko svojo vlogo umakne s pisno izjavo in da bo v tem primeru postopek ustavljen. Vlagatelj je dopis upravnega organa prejel dne 26. 1. 2010 in nanj odgovoril v postavljenem mu roku z dopisom, katerega je tukajšnji upravni organ prejel dne 27. 1. 2010. V njem je navedel, da sklepa, da je C.A. umrla pred letom 2000 in da ko je zaprosil za preveritev podatkov, je bil prepričan, da je mogoče sporočiti preverjene podatke povsem anonimno, da bi datumi …. 4. 1938 , …. 1. 1939 in …. 12. 1942 samo zanj pomenili datum poroke, datum rojstva hčere in datum rojstva drugega otroka. Hkrati je tudi navedel, da pričakuje od upravnega organa, da bo s pomočjo razvite tehnologije na upravnem področju poiskal, kje živita, če sploh še živita sin in hčerka A.A. in ugotovil, ali nasprotujeta temu, da bi vlagatelj prejel zaprošene podatke. Če pa to ni mogoče ugotoviti s pomočjo uradnih virov, pa pričakuje da bi upravni organ lahko kaj izvedel od nečakov C.C., ki zelo verjetno razpolagajo s podatki o njihovih bratrancih. Upravni organ je ugotovil, da vlagatelju glede na te zgoraj navedene ugotovitve ni mogoče posredovati želenih podatkov v anonimizirani obliki in da vlagatelj kljub pozivu ni predložil pisne privolitve oseb, na katere se osebni podatki, ki jih želi prejeti (torej A.A. in njegove žene) nanašajo oziroma v primeru smrti A.A. pisno privolitev njegovih dedičev za posredovanje podatkov v neanonimizirani obliki. Upravni organ glede na strankine navedbe, da naj sam preveri, ali so žena in otroci A.A. še živi in naj sam pridobi njihovo soglasje za posredovanje zaprošenih podatkov ugotavlja, da to ni naloga upravnega organa, ki bi moral to soglasje pridobiti po uradni dolžnosti, ampak je to dokazno breme na strani vlagatelja. Vlagatelj ni prosil za podaljšanje roka za predložitev navedenega in tudi svoje vloge ni umaknil. V tožbi, ki jo je tožnik naslovil na Informacijskega pooblaščenca, tožnik pravi, da je leta 2002 lotil zbiranja podatkov za življenjepis E.E. (1915-1943), tožnikovega bratranca. Leta 1941 je bil izgnan v NDH, se preselil v začetku leta 1942 na materin dom v Ž., bil okrožni aktivist Osvobodilne fronte, odšel sredi marca 1943 v partizane, bil 2. julija 1943 po krivem obsojen na smrt in ustreljen (Anton Kosovel, Zločin brez kazni, SM 2003, str. 31-32). Pri tem delu poskuša čim bolje osvetliti vse osebe, ki so z njim sodelovale ali drugače vplivale na njegovo delovanje. Tako je prišel ponovno do aktivista Jova, za katerega je pred letom 1978 izvedel, da se je imenoval A.A., da je bil doma iz Trbovelj. Nekajkrat je omenjen v dokumentih v zbirki Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, v 5. in 6. knjigi. Ko je s svojim bolnim obnašanjem začel ogrožati celotno osvobodilno gibanje v vasi in ga nadrejeni kljub ponovnim prošnjam niso odpoklicali, so se domačini odločili, ker so jim nadrejeni sporočili, naj najdejo krajevno rešitev, da ga ubijejo. Po vojni je prišla komisija CK KPS poizvedovat, kaj se je zgodilo z njim, in takrat so v Ž. izvedeli, kako mu je bilo ime in odkod je bil. Pravi, da je pred leti pisal na Zvezo borcev v Trbovlje, toda odgovorili so, da v Trbovljah ni več nikogar od njegove družine in mu ne morejo nuditi nobenih podatkov. Podatek v italijanski knjigi ga je napotil v Ljubljano, da je poiskal v arhivu italijanskega vojaškega sodišča. Ko je ugotovil, da je bila njegova žena, noseča v šestem mesecu, aretirana in obsojena na 27 let zapora, ga je presunila usoda tega človeka, ki ga je družinska tragedija, imel je še triletno hčerko, očitno globoko pretresla in ga po vsej verjetnosti onesposobila za službo v vojski ter s tem povzročila njegovo premestitev na Primorsko. Kot je storil že za vrsto oseb, katerih smrt je ugotovil pri zgodovinskih raziskavah, bo pridobljene podatke posredoval delovni skupini pri Inštitutu za novejšo zgodovino, ki je zadolžena za zbiranje podatkov o žrtvah iz 2. svetovne vojne. Tudi direktiva o varstvu osebnih podatkov (95/46/ES) mu vzbuja pomisleke, ker tako kot je napisana in tolmačena onemogoča ali vsaj otežuje zgodovinsko raziskavo, pri kateri so potrebni podatki o osebah, pri sestavljanju življenjepisov pa še posebno.

V italijanski republiki je mogoče dobiti potrdilo o smrti kogarkoli takoj, v Republiki Sloveniji pa naj bi bilo to možno šele dvajset let po smrti. V italijanski republiki so po štiridesetih letih dostopni vsi dokumenti, ki jih hranijo javne uprave, razen tistih, ki jih navaja 1. odstavek 8. člena direktive, ki so dostopni po sedemdesetih letih. Potem so še togosti pri tolmačenju posameznih določb. Da z zakonodajo Republike Slovenije za varstvo osebnih podatkov nekaj ni v redu, je mogoče sklepati tudi iz ravnanja pristojnih organov. Za podatke o A.A., ki jih je zbral v dostopni tiskanih in arhivskih virih, je zaprosil Upravno enoto Hrastnik, da mu potrdi njihovo pravilnost (priloga št. 1). Torej niti ni zaprosil za podatke, temveč za potrditev pravilnosti tistih, s katerimi je že zakonito razpolagal. Dopis Upravne enote Kočevje ga je presenetil, ker ta upravna enota nikakor ne more biti pristojna za potrditev podatkov, ki jih je navedel v točkah od 1. od 3. Je pa pristojna za potrditev podatkov, ki jih je navedel v točkah od 4. do 6. in zadevajo tudi sorodnike A.A. Sklicuje se na določilo 3. odstavka 23. člena ZVOP-1. V obravnavanem primeru je povsem gotovo, da A.A. ni pisno prepovedal posredovanja svojih osebnih podatkov, ker leta 1943 taka prepoved še ni bila predvidena. Ko bi pa taka pisna prepoved kljub temu obstajala, bi upravna enota morala biti o tem obveščena in se sklicevati na to prepoved. Določilo 4. odstavka istega člena določa, da lahko nekateri sorodniki pisno prepovejo posredovanje podatkov umrlega. Po pravni logiki je upravna enota dolžna poiskati vse sorodnike, ki imajo pravico prepovedati posredovanje osebnih podatkov umrlega sorodnika, in jih obvestiti o prošnji za posredovanje podatkov in o pravici, da to posredovanje prepovejo. Očitno upravna enota tega ni storila in se zato ni sklicevala na pisno prepoved sorodnikov. V logičnem nasprotju s tem odstavkom, ki govori o prepovedi sorodnikov umrlega, je 4. odstavek 17. člena, ki govori o pisnem soglasju dedičev umrle osebe. V obeh primerih gre za uporabo podatkov za zgodovinsko, statistično in znanstveno raziskovalne namene.

Ostaja vprašanje, kako je mogoče zagotoviti, da so bili zaprošeni za pisno soglasje vsi dediči in ni bil kdo od njih izpuščen. Sklicevanje upravne enote na 2. odstavek 9. člena je očitno nelogičen, celo absurden, ker je očitno, da ni možna pridobitev soglasja umrle osebe. Zato ima zakon 23. člen, kjer se zopet postavlja vprašanje, kako naj oseba, ki želi dobiti podatke, dobi osebne podatke dedičev prvega ali drugega dednega reda. In potem se postavlja vprašanje, zakaj naj bi prosilec iskal dediče: mar zato, da jih zaprosi, da prepovejo posredovanje podatkov. Tudi argument, da se podatki o poroki A.A. nanašajo tudi na njegovo ženo C.C., ni veljaven. Po tožniku znanih predpisih se v rojstno knjigo vpiše tudi podatek o smrti. Ker se je C.C. rodila …. februarja 1921 v Kočevju, mora biti njena smrt, vsaj če je umrla na ozemlju Republike Slovenije, vpisana v rojstno knjigo matičnega urada Kočevje, toda Upravna enota Kočevje ni navedla, da v rojstni knjigi ni zabeležena smrt C.C., kar dopušča domnevo, da je še živa. To, da tožnik ne ve, ali je živa, ni noben argument. Ker od nekdaj velja pravilo Ad impossibila nemo tenetur (Od nikogar ni mogoče zahtevati nemogočega), dvomi, da bi bilo dokazano breme na strani vlagatelja, zlasti ko po tolmačenju Upravne enote Kočevje nima pravice do posredovanja osebnih podatkov oseb, katere naj bi zaprosil za soglasje. Ker je bila hčerka rojena v Kočevju, bi morala biti njena morebitna smrt vpisana v rojstni knjigi matičnega urada Kočevje. Vsekakor je rešitev že v sami Direktivi 95/46/ES, ki v 2. odstavku 11. člena določa: odstavek 1 se ne uporablja tam, kjer se predvsem za obdelavo v statistične namene ali zaradi zgodovinskih ali znanstvenih raziskav zagotovitev takih informacij izkaže za nemogočo, ali bi vključevala nesorazmeren napor, ali pa zakon izrecno določa zbiranje oziroma posredovanje. Ker so v upravnem pravu držav Evropske zveze očitno nelogični ukrepi nični in so zahteve Upravne enote Kočevje v odločbi št. 211-427/2009-8 z dne 9. 2. 2010 in v predhodnih dopisih očitno nelogične.

Informacijski pooblaščenec je z vlogo z dne 8. 3. 2010 tožbo tožnika odstopil Upravnemu sodišču, kot pristojnemu organu za odločanje na podlagi 22. in 23. člena ZVOP-1. Iz te vloge Informacijskega pooblaščenca izhaja, da je bila vloga posredovana tudi tožniku.

Tožena stranka ni podala vsebinskega odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Tožnik ima prav, ko se v tožbi sklicuje na določilo 3. odstavka 23. člena ZVOP-1. Po tem določilu namreč tožniku kot „katerikoli drugi osebi“ pripada pravica, da od upravljavca osebnih podatkov zahteva posredovanje osebnih podatkov od nekega posameznika, če jih vlagatelj zahteve namerava uporabljati za statistično ali znanstveno raziskovalne namene in če umrli posameznik ni pisno prepovedal posredovanja teh podatkov. Gre za zakonsko pravico, ki jo določa ZVOP-1 in za sodno varstvo tudi te pravice, čeprav ne gre za pravico posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, velja določilo 34. člena ZVOP-1. Po določilu 1. in 3. odstavka 34. člena ZVOP-1 je torej Upravno sodišče pristojno za odločitev o zakonitosti izpodbijanega akta. Po določilu 4. odstavka 23. člena ZVOP-1 pa velja, če umrli posameznik, ni podal prepovedi iz prejšnjega odstavka, lahko osebe, ki so po zakonu, ki ureja dedovanje, njegovi zakoniti dediči prvega ali drugega dednega reda, pisno prepovejo posredovanje njegovih podatkov, če zakon ne določa drugače. Specialni zakon pa določa nekoliko drugače, in sicer je relevantno določilo 3. odstavka 29. člena ZMatR. Ker med strankama ni sporno, da je od smrti vpisanega poteklo najmanj 20 let in da ni izrecno prepovedal posredovanja osebnih podatkov, imajo po tem specialnem določilu pravico do vpogleda v osebne podatke tudi druge osebe, ki izkažejo, da bodo te podatke uporabljale v znanstveno raziskovalne, kulturne ali publicistične namene, ožji družinski člani pa vpogledu ne nasprotujejo (3. odstavek 29. člena ZMatR). Za razrešitev tega upravnega spora z vidika dokaznega bremena in popolne ugotovitve dejanskega stanja v smislu 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je bistveno, kakšen pomen ima pojmovna zveza „ožji družinski člani pa vpogledu ne nasprotujejo“. Že neposredno na podlagi Ustave mora upravni organ v takih primerih zaradi varstva zasebnosti družinskih članov ali potomcev umrlega (35. člen Ustave), v zvezi s katerim nekdo skuša pridobiti osebne podatke, v upravnem postopku ugotoviti in seznaniti vlagatelja o tem, ali ima upravni organ možnost obvestiti družinske člane ali potomce umrlega kot prizadete stranke v upravnem postopku – in če ima možnost, da jih tudi obvesti, da se tretja oseba želi seznaniti z osebnim podatkom umrlega svojca in jih hkrati kot prizadeto stranko povabi v postopek. To je implicitno predpisal zakonodajalec v 3. odstavku 29. člena ZmatR.

Dejstvo, da je tožena stranka tožnika dvakrat pozvala, da v postopku pridobi in predloži ustrezno mnenje o tem, da ne nasprotuje družinskih članov vpogledu v podatke v matični knjigi samo po sebi še ne pomeni nezakonitosti v odločanju. Tožnik poziva ni izpolnil oziroma ne v prvem odgovoru z dne 14. 1. 2010 in tudi ne v drugem odgovoru, ki ga je tožena stranka prejela dne 27. 1. 2010, ni uveljavljal, da ne more ugotoviti, kdo so družinski člani A.A., ali da iz upravičenih razlogov ne more priti v stik z omenjenimi družinskimi člani oziroma da bi lahko upravni organ z veliko manjšimi stroški ali naporom prišel do podatkov o družinskih članih oziroma njihovem mnenju v zadevi. V obeh vlogah je tožnik le prosil upravni organ, da najde ustrezne osebe, ki so družinski člani A.A., brez da bi navajal kakršne koli razloge, zakaj sam ne more izpolniti dokaznega bremena. Tožnik šele v tožbi navaja ugovor, da od nikogar ni mogoče zahtevati nemogočega. Vendar pa sodišče določila 3. odstavka 20. člena ZUS-1, ki pravi, da stranka ne sme navajati dejstev, če je imela možnost ta dejstva uveljavljati v postopku pred izdajo akta, ne more uporabiti v tem primeru, saj je vprašanje razlage, kaj pomeni pojmovna zveza „ožji družinski člani pa vpogledu ne nasprotujejo“ materialnopravno in procesno vprašanje. Nezakonitost v izpodbijani odločbi je torej podana zaradi tega, ker bi tožena stranka imela podlago, da pozove tožnika, da predloži mnenje ožjih družinskih članov, če bi predhodno upravni organ ugotovil in o tem obvestil tožnika, da ne more obvestiti ožjih družinskih članov o zahtevku tožnika in da bi se le-ti o zahtevku izrekli v smislu 3. odstavka 29. člena ZMatR, ker nima potrebnih podatkov v bazi, ki jo obdeluje. Tega pa tožena stranka ni storila, čeprav sta v spisu dve listini (uradna zaznamka) z žigom tožene stranke o informacijah o hčerki A.A. in o ženi A.A. in iz podatkov v spisu niti iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka tožnika o teh dveh listinah obvestila. Ostali tožbeni ugovori, kar je pomembno za nadaljnje vodenje postopka, niso utemeljeni.

Po določilu 5. člena Direktive št. 95/46/ES namreč v mejah določb poglavja II. Direktive št. 95/46/ES države članice natančneje določijo pogoje, pod katerimi je obdelava osebnih podatkov zakonita, Direktiva št. 95/46/ES pa ne ureja postopka ali instituta privolitve družinskih članov v primeru, da je oseba, na katero se zahtevani osebni podatki nanašajo, umrla. Zato določilo 2. odstavka 11. člena Direktive št. 95/46/ES niti ni relevantno v tem primeru, kajti besedilo 2. odstavka 11. člena Direktive št. 95/46/ES ne ureja dokaznega bremena za pridobitev dovoljenja družinskih članov v primeru, ko je oseba, na katero se zahtevani podatki nanašajo, umrla. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala tudi v zadostni meri utemeljiti obstoj zakonskega pogoja, po katerem stranka lahko poda prošnjo na podlagi 3. odstavka 29. člena ZMatR samo, če izkaže, da bo podatke uporabljala v znanstveno-raziskovalne, kulturne ali publicistične namene; ta določba je sicer v funkciji omogočanja svobode izražanja prosilca, a je hkrati tudi v funkciji varstva pravic zasebnosti družinskih članov osebe, za katero se poizveduje, katere more organ in sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Ker je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje in je zmotno uporabila določilo 3. odstavka 29. člena ZMatR ter procesne določbe 1. odstavka 7. člena in 1. odstavka 8. člena ZUP, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (2., 3. in 4. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1).