Jedro

Presoja sklepčnosti zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: (1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka predlagala, da se toženi stranki Z. D. prepove kakršnokoli razpolaganje, odtujitev in obremenitev nepremičnine na naslovu Z. 4, L., in sicer z delom stavbe z oznako 46.E – stanovanje v izmeri 15,25 m2, delom stavbe z oznako 47.E – pomožni prostor v izmeri 1 m2 in delom stavbe z oznako 48.E – klet v izmeri 1,21 m2, vse vpisano v vl. št. 618/14, k.o. P. p. ter za primer kršitve naloži, da je dolžna plačati denarno kazen v višini 6.000,00 EUR, pri tem pa naj bi začasna odredba veljala do pravnomočnosti izdanega sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne sodbe v tej zadevi. Ocenilo je, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve, niti pogojev po 2. odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

(2.) Tožeča stranka se je pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in izdajo predlagane začasne odredbe, podredno pa, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da ne sprejema stališča prvostopnega sodišča, da na njeni strani ni bila izkazana aktivna legitimacija. Ker je darovalka darovala nekaj, kar ni bilo njeno, je takšna darilna pogodba nična, na ničnost pravnega posla pa je dolžno paziti sodišče tako in tako že po uradni dolžnosti. Tožeča stranka je torej vsekakor aktivno legitimirana. Glede na ugotovitev sodišča, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke pod drugo alinejo postavljen tako, kakor da bi lahko šlo za originarni način pridobitve lastninske pravice, pa je tožeča stranka v najslabšem primeru kupljeno stanovanje tudi priposestvovala. Verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke je zato podana in v to ne more biti nikakršnega dvoma. Izkazana je tudi nenadomestljiva škoda, saj tožena stranka lahko stanovanje v vsakem trenutku proda komurkoli, kar pomeni, da se lahko nezakonita dejanja še nadaljujejo. Sodišče je ob tem, ko je ugotovilo, da je tožena stranka vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, spregledalo, da je tožena stranka to storila v slabi veri, saj je vedela, da tožeča stranka že od leta 1992 dalje razpolaga s prodajno pogodbo kot tudi s samim stanovanjem. Sklep v zvezi s predlogom za zaznambo spora ni sklepčen, saj izrek o tem ne vsebuje ničesar.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba ni utemeljena.

(5.) ZIZ v 272. členu določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku; Po 3. odstavku 272. člena ZIZ v zvezi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

(6.) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, in sicer tako v pogledu ugotovitve, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve, kot tudi v pogledu (ne)izkazanosti ostalih pogojev, ki so potrebni za izdajo začasne odredbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje. V nadaljevanju dodaja tem razlogom zgolj dodatno obrazložitev glede na pritožbena izvajanja.

(7.) S tožbenim zahtevkom tožeča stranka med drugim zahteva razdrtje sklenjene darilne pogodbe z dne 23.3.1998, pri čemer ni sporno, da sama ni pogodbena stranka. Že sodišče prve stopnje je ob tem pravilno pojasnilo, da pogodbo lahko razdreta le pogodbeni stranki sami, tudi zahtevek za razveljavitev v smislu členov 94. do 99. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko uveljavijo le pogodbene stranke. Tožeča stranka v tem pogledu zato, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, nima aktivne legitimacije.

(8.) Ne glede na to, da zahtevek za ugotovitev ničnosti (ob izkazanem pravnem interesu) lahko uveljavi tudi tisti, ki sicer ni bil stranka pogodbe in je, kot opozarja pritožnik, na ničnost dolžno paziti sodišče tudi po uradni dolžnosti, pa je ugotovitev, da tožeča stranka tudi v tem delu zahtevka verjetnosti svoje terjatve ni izkazala, pravilna. Na podlagi trditev, ki jih je ponudila v tožbi, namreč takšne vrste zahtevka ne more uveljaviti (nesklepčnost). Tako tožnica zahtevek po ugotovitvi ničnosti utemeljuje zgolj s trditvijo, da je darovalka darovala nekaj, kar ni bilo njeno (1). Trdi torej, da ob sklenitvi darilne pogodbe slednja ni imela razpolagalne sposobnosti. Pomanjkanju razpolagalne sposobnosti pa, v nasprotju z zmotnim prepričanjem pritožnice, ni mogoče pripisati ničnosti sklenjene darilne pogodbe. Razpolagalna sposobnost namreč pomeni zgolj to, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam, in se torej nanaša na razpolagalni posel, to je v primeru, da gre za nepremičnine, zemljiškoknjižno dovolilo, ne pa na zavezovalni posel, za katerega veljavnost razpolagalna sposobnost ni predpostavka. Pri zavezovalnem poslu gre namreč za obligacijskopravno pogodbo, iz katere izhaja obveznost prenesti lastnino (če gre za prenos lastninske pravice na nepremičnini) in se njegova veljavnost presoja po splošnih pravilih OZ. Tako se za veljavnost zahteva izjava prave in svobodne volje, pravna in poslovna sposobnost stranke, možnost, določljivost in dopustnost izpolnitve, ki vsebuje tudi dopustnost poslovnega namena in oblika, če je predpisana. OZ določa tudi sankcije (izpodbojnost, ničnost). Tožeča stranka v tožbi ni ponudila trditvene podlage, ki bi omogočila zaključek, da je sklenjena darilna pogodba glede na navedeno nična. Kot je že bilo navedeno, pa je razpolagalna sposobnost pogoj za veljavnost razpolagalnega pravnega posla, vendar pa se, kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, ta pomanjkljivost uveljavlja z drugačnim tožbenim zahtevkom kot ga je postavila tožeča stranka.

(9.) Pritožbeno sodišče nadalje soglaša z zaključkom sodišča, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti terjatve niti v pogledu zahtevka, ki ga postavlja pod drugo alinejo in se nanaša na ugotovitev njene lastninske pravice na stanovanju in zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, upoštevajoč pri tem trditve v tožbi. Tožnica s samo kupno pogodbo lastninske pravice ni pridobila, saj se ni vpisala v zemljiško knjigo (40. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Ugotovitveni zahtevek iz tega naslova torej ni utemeljen. Ker pa zahtevka (v tožbi) tudi ne utemeljuje z (zadostno) trditveno podlago, ki bi utemeljevala originarno pridobitev lastninske pravice (nesklepčnost), tudi v tem pogledu ugotovitveni zahtevek ne more biti utemeljen in posledično tudi ne izkazana verjetnost terjatve.

(10.) Dajatveni zahtevek (izstavitev zemljiškoknjižne listine) ima lahko podlago zgolj v sklenjeni pogodbi. V konkretnem primeru tožeča in tožena stranka, kot izhaja iz tožbenih trditev, nista bili v pogodbenem odnosu, ki bi lahko bil podlaga za tak zahtevek. Tudi v tem pogledu zato verjetnost terjatve ni izkazana.

(11.) Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da manjka že prvi pogoj, ki je potreben za izdajo začasne odredbe, je pritožbeno sodišče pritožbo posledično, ne da bi se bilo potrebno podrobneje opredeljevati do ostalih pritožbenih izvajanj, kot neutemeljeno zavrnilo.

(12.) Ker o predlogu za zaznambo spora sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni odločalo, je pritožba v tem delu brezpredmetna. Pritožnico pritožbeno sodišče opozarja zgolj na to (kar je sicer že storilo sodišče prve stopnje), da gre pri predlogu za zaznambo spora za zemljiškoknjižni predlog, o katerem se odloča na podlagi Zakona o zemljiški knjigi v zemljiškoknjižnem postopku. Bo pa moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da za odločanje o tem predlogu ni pristojno, le-tega odstopiti v reševanje zemljiškoknjižnemu sodišču. (13.) Pritožbeno sodišče je na podlagi obrazloženega, upoštevajoč 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

(14.) Ker so stroški zavarovanja, kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, del pravdnih stroškov, bo o priglašenih pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

(1) Pritožbeno sodišče pritožbenih izvajanj o slabi veri tožene stranke ob sklepanju darilne pogodbe, ne more upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tožeča stranka tega dejstva v tožbi, ki je bila podlaga za odločanje sodišča o predlagani začasni odredbi, ni navajala.