Up-268/02 - 7

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 80/01 z dne 12. 2. 2002 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 60/98 z dne 23. 9. 1999 ter sodbo in sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 225/95 z dne 3. 2. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno in socialno sodišče je tožbeni zahtevek pritožnika, da se ugotovi njegova popolna nezmožnost za delo v času od 11. 7. 1994 do 16. 9. 1994 zavrnilo, tožbo zaradi izplačila nadomestila za čas bolniškega staleža pa zavrglo. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo in sklep delovnega sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zavrnilo. Zoper navedene odločbe sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo.

2.Pritožnik v obširni ustavni pritožbi podrobno opisuje svoje nezadovoljstvo z dosedaj vodenim postopkom ter našteva številne postopkovne kršitve, ki naj bi jih zagrešili že organi odločanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju toženec), kasneje pa še sodišča. Navaja, da mu ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Pritožnik meni, da mu je bilo onemogočeno postavljati vprašanja tožencu, ker je sodišče prve stopnje le korespondenčno poslovalo s tožencem, sam toženec pa se nobene obravnave ni udeležil. Pritožnik nadalje smatra, da sodišča njegovega zahtevka za izplačilo nadomestila za čas bolniškega staleža niso obravnavala in ga niso pravilno vročila tožencu, zato mu naj ne bi bilo omogočeno, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici. Pritožnik tudi meni, da bi sodišča morala po uradni dolžnosti odločati o njegovi pravici do denarnega nadomestila v skladu s 84. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in nasl. - v nadaljevanju ZZVZZ), ne pa da so z napačno in preozko razlago procesnih omejitev neupravičeno zavrgla njegov zahtevek kot preuranjen.

Zaradi tega podrejeno predlaga ugotovitev neustavnosti 29. do 33. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS), v kolikor se s temi določbami onemogoča sodno varstvo in pravno sredstvo zoper neizdano odločbo na prvi stopnji oziroma molk organa v sporih s področja socialne varnosti. Hkrati opozarja, da je Ustavno sodišče že ugotovilo neskladnost 82. in 83. člena ZZVZZ in sicer še pred pravnomočnostjo odločitve o njegovi pravici, ki je predmet te ustavne pritožbe. Dokončna odločba toženca, s katero mu je bil bolniški stalež priznan le do 11. 7. 1994, je bila namreč izdana na podlagi teh neustavnih določb. Pritožnik prav tako meni, da se sodišča niso opredelila do njegovih navedb, ki naj bi bila za odločitev o zadevi bistvenega pomena. Zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 25., 50. in 51. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlaga, naj razveljavi izpodbijane sodne odločbe ter naloži tožencu izdajo odločbe po 84. členu ZZVZZ.

B.

3.Z navedbami, da sodišče prve stopnje ni pravilno vročilo tožbe tožencu, da toženec ni bil pravilno zastopan in da je bil organ toženca postavljen za izvedenca, pritožnik predvsem oporeka pravilnosti uporabe procesnega prava. Z očitki takšne narave pa pred Ustavnim sodiščem praviloma ne more uspeti. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču ( v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njimi kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), je procesno pravno jamstvo, ki bi lahko bilo kršeno, če bi sodišča prezrla pritožnikove navedbe o odločilnih dejstvih. Iz omenjene ustavne pravice namreč izhaja obveznost sodišč, da vse navedbe vzamejo na znanje, da pretehtajo njihovo relevantnost in da se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredelijo. Očitek pritožnika, da sodišča niso odgovorila na njegove navedbe, je očitno neutemeljen. Ustavno sodišče ocenjuje, da so se sodišča do tožbenih oziroma pritožbenih navedb pritožnika, da v času sporne prekinitve ni bil zmožen opravljati svojega dela, kar naj bi potrdil specialist ortoped, ter do njegovega ugovora v zvezi s položajem Zdravniške komisije II. stopnje v postopku pred sodiščem v celoti in dovolj prepričljivo ter izčrpno obrazloženo opredelila. Tako so mu pojasnila, da Zdravniška komisija II. stopnje ni imela položaja izvedenca v tem postopku in zakaj so štela, da je bil pritožnik v spornem obdobju sposoben za delo. Prav tako so pojasnila pritožniku, zakaj je bil njegov zahtevek za izplačilo nadomestila za čas bolniškega časa zavržen in zakaj ni bil obravnavan po vsebini. Pritožnik zato v tem delu neutemeljeno zatrjuje, da mu je bila zaradi takšnega postopanja sodišč kršena pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Vrhovno sodišče je pritožniku tudi pojasnilo, da je bila kljub odločitvi Ustavnega sodišča, da sta člena 82 in 83 ZZVZZ v neskladju z Ustavo (odločba št. Up-53/96 z dne 28. 10. 1998, Uradni list RS, št. 77/98 in OdlUS VII, 238), v njegovi zadevi podana zakonita podlaga za vodenje postopkov pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega zavarovanja. Da je odločitev po vsebini napačna, pa ne zadošča za sklep o kršitvi teh človekovih pravic.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja tudi pravica stranke do izjavljanja v postopku. Torej pravica, da se postopka udeleži, da se seznani in da odgovori na navedbe, dokazne predloge in stališča nasprotne stranke.

6.Pritožnik meni, da mu je bilo to procesno jamstvo odvzeto zaradi pasivnosti toženca, ki se obravnav ni udeleževal in je v postopku sodeloval zgolj s pismenimi vlogami in mu tako onemogočal, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o njegovi pravici. Očitek je neutemeljen. Čeprav se pritožnik, zaradi nepristopa toženca na obravnave, ni mogel z njim neposredno soočiti in z njim komunicirati, mu je vsekakor bilo zagotovljeno, da se je lahko o pismenih navedbah toženca izjasnil. V skladu z načelom obojestranskega zaslišanja je sodišče dolžno nuditi strankam le možnost, da sodelujejo v postopku, na njih samih pa je, kako bodo to pravico uresničevale. Pritožnik zato ni izkazal, da mu to procesno jamstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi bilo zagotovljeno.

7.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), vendar kršitve z ustavnopravnimi argumenti ne utemelji in ne izkaže. Zatrjuje tudi kršitev pravice do zdravstvenega varstva (51. člen Ustave), vendar jo prav tako ne utemelji. Zato Ustavno sodišče teh navedb ni moglo preizkusiti.

8.Pritožnik tudi predlaga, naj Ustavno sodišče naloži tožencu izdajo odločbe po 84. členu ZZVZZ. Ustavno sodišče zgolj dodaja, da so že sodišča pritožniku pojasnila, da je njegova tožba v zvezi z izplačevanjem nadomestila preuranjena, ker pritožnik ni izkazal, da bi izpolnil procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo in odločanje pred sodiščem. Zato je predmet obravnavanja pred Ustavnim sodiščem lahko le vprašanje, ali je bila s sklepom o zavrženju pritožniku kršena človekova pravica in temeljna svoboščina. Tovrstne kršitve pa pritožnik ni izkazal.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa. Zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijane določbe temeljijo na protiustavnem zakonu, ta zakon lahko razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan