Jedro

Tožeča stranka je s predlaganimi in izvedenimi dokazi izpodbila domnevo tožene stranke o alkoholiziranosti voznika, dokazno oceno pa tožena stranka neutemeljeno prikazuje kot napačno s tem, da zatrjuje, da so v njej nasprotja in nelogičnosti, ki pa jih dejansko ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati znesek 17.536,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2013 dalje do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.881,83 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). V presežku – za zakonske zamudne obresti od zneska 17.536,67 EUR od 30.5.2013 do 19.6.2013 je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Po mnenju tožene stranke je M. Z., tožnikov sin, po prometni nesreči zapustil kraj prometne nesreče z namenom, da bi se izognil preizkusu alkoholiziranosti. To se je povsem nedvomno izkazalo tudi v dokaznem postopku in je ugodilna sodba posledica napačne dokazne ocene sodišča. Tožena stranka nato povzema pogoje za kasko zavarovanje vozil (01-AKA-01/07), ki v 1. odstavku 17. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice, če je v času prometne nesreče voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, pri čemer se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če zapusti kraj prometne nesreče. Enako se domneva, če se izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti ali jo odkloni. V nadaljevanju nato tožena stranka opozarja na nelogičnosti v sodbi. Povzema vsebino policijskega zapisnika, iz katerega izhaja, da je PP Mali Lošinj o nezgodi obvestil A. N., ki je povedal, da je nastala le materialna škoda in da ni nihče telesno poškodovan. Policisti so naredili ogled in poizvedbe ter ugotovili, da je vozilo dejansko vozil M. Z. in je bila v nesreči poškodovana ena oseba. Obvestili so nujno medicinsko pomoč, ki je z reševalnim vozilom prišla po poškodovanega B. O. Na policijsko postajo so privedli A. N. in M. D., voznika M. Z. pa ni bilo na kraju nesreče, niti ni prišel na policijsko postajo in so ga policisti iskali v bližnji in širši okolici, vendar ga niso izsledili. Na policiji se je oglasil šele naslednji dan ob 11.00 uri, ko je bilo za testiranje z alkotestom že prepozno. Tožena stranka je prepričana, da je tako ravnal, da bi prikril svojo alkoholiziranost v času nesreče. Zaključek sodišča, da je M. Z. zapustil kraj nesreče zaradi slabega zdravstvenega stanja B. O. je napačen in nima podlage v izvedenih dokazih. Glede na izpoved A. N. in M. Z., je slednji N. prosil, naj pokliče policijo, N. je izpovedal, da je bilo to v apartmaju, Z. pa je izpovedal drugače. N. je policijo poklical ob 18.00 uri, zato je do nesreče moralo priti prej. Pričakovali bi, da bo Z. za nujno pomoč poskrbel čim prej, pa tega ni storil. Reševalce bi lahko poklical že s kraja nesreče, pa čeprav z mobilnika katerega od prijateljev, poklical bi jih lahko tudi iz recepcije naselja Bučanje, pa tega ni storil. Reševalci so bili o poškodovancu obveščeni šele s strani policijske patrulje. Da je voznik Z. po prometni nesreči zapustil kraj nesreče in tudi v preostalem ravnal z namenom izogniti se preizkusu alkoholiziranosti, potrjuje tudi dejstvo, da je N. naročil, naj pokliče policijo, čeprav bi to lahko storil sam z N. telefona. Z njegovega telefona bi lahko poklical tudi očeta, ne pa da ga je iskal peš med potkami počitniškega naselja. Tudi v tem delu se izpovedi N. in Z. izkazujeta kot neverodostojni, saj je tožnik izpovedal, da je za škodni dogodek izvedel pozno popoldan, ko ga je nekdo poklical na mobilni telefon iz prikrite številke. Tožena stranka meni, da dejansko M. ni iskal svojega očeta, saj bi se v nasprotnem primeru oglasil vsaj v vikendu sestrične tožnikove žene. Voznik Z. s svojim ravnanjem z ničemer ni izkazoval skrbi za poškodovanega O. Kje sta se N. in Z. zadrževala od 18. ure, ko sta obvestila policijo, do 19.30 ure, nista znala pojasniti. Zaključek sodišča, da je Z. neuspešno iskal tožnika v naselju Bučanje, da bi jim ta dal svoj avto, je v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič, saj je A. N. povedal, da mu je M., potem ko mu je naročil, naj o nesreči obvesti policijo, naročil še, naj poškodovanega O. odpelje v bolnišnico v Mali Lošinj. Tožnik torej očeta ni iskal z namenom, da si izposodi avtomobil. Voznik Z. se po nesreči ni pojavil na kraju nesreče, čeprav je tožnik izpovedal, da se je postopek s policijo zavlekel vse do 23.00 ure. V tej luči tudi ni mogoče verjeti izpovedbi tožnika in njegovega sina M., da sta po nesreči govorila šele drugi dan. Pomembno je, da je tožnik zapustil kraj nesreče, kar je nedvomno ugotovilo tudi sodišče. Ravnanje M. Z. po nesreči jasno izkazuje njegov namen, da se izmakne preizkusu alkoholiziranosti ali ga odkloni in nikakor namena poskrbeti za prijatelja, ki je bil poškodovan.

3. Tožeča stranka v odgovor na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni sodišča druge stopnje tožena stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je po izvedenih dokazih napravilo skrbno in prepričljivo dokazno oceno ter na koncu zaključilo, da je tožeča stranka uspešno izpodbila domnevo o alkoholiziranosti voznika, izhajajočo iz prvega odstavka 17. člena Splošnih pogojev tožene stranke za kasko zavarovanje vozil. Sodišče druge stopnje soglaša, da dejstvo, da voznik po nesreči ni počakal na prihod policistov, še ne pomeni, da gre za izmikanje preiskavi alkoholiziranosti. Pri tem je odločilen namen, da se prepreči strokovno ugotavljanje alkoholiziranosti. Upoštevajoč dejstvo, da je bil sopotnik O. poškodovan in se ga je voznik odločil odpeljati v bližnji kamp, dejstvo, da sta bila tako sopotnik D., kakor voznikov prijatelj N., še istega dne zaslišana na policijski postaji glede same nesreče ter dejstvo, da je pri samem ogledu kraja prometne nesreče sodeloval tudi tožnik, tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče šteti, da se je voznik Z. umaknil s kraja nesreče, ker se je hotel izogniti preizkusu alkoholiziranosti.

6. Tožena stranka obširno izpodbija dokazno oceno in opozarja na posamezne podrobnosti, ki so z njenega stališča nelogične, vendar sodišče druge stopnje njene razlage ne sprejema, v nadaljevanju pa odgovarja še na posamezne pritožbene navedbe oziroma opozorila na nelogičnosti, podana s strani tožene stranke. Sodišče druge stopnje, v nasprotju s pritožbo, ne vidi nelogičnosti v tem, da je policijo klical A. N., trditev tožene stranke je, da bi lahko policijo z N. telefona klical tudi tožnikov sin. To sicer drži, vendar ne pomeni, da je dejstvo, da je policijo poklical N. (s svojega telefona) v čemerkoli nelogično, pri čemer v postopku pred sodiščem prve stopnje to tudi ni bilo izpostavljeno kot problematično. Tožena stranka je namreč opozarjala na dejstvo, da je policijo obvestil A. N. in ne neznana ženska, vendar je sodišče prve stopnje glede tega, zakaj nima pomislekov, da je N. policijo obvestil na podlagi naročila M. Z., navedlo razloge, s katerimi se strinja tudi sodišče druge stopnje.

7. Tudi ne drži, da naj bi bil popolnoma napačen in brez podlage v izvedenih dokazih zaključek sodišča, da je bil razlog, da je M. Z. zapustil kraj nesreče, slabo zdravstveno stanje B. O., ki je krvavel iz glave. Sodišče je namreč (tudi na podlagi listinskih dokazov) pravilno ugotovilo, da je O. dobil poškodbo glave, iz nje je krvavel, imel je tudi bolečine v prsnem košu. Ni razlogov, da sodišče izpovedbam prič v zvezi s tem ne bi verjelo, dokazna ocena sodišča prve stopnje je celovita, in skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V dokazni oceni se ni mogoče opirati zgolj na neko podrobnost oziroma nebistvene okoliščine. Upoštevati je treba, da je sodišče verjelo, med drugim tudi N., ki ni bil zainteresiran za izid postopka in je izpovedoval logično in celo natančno pojasnil, da sta z Z. v času, ko sta v Nerezine na pijačo odšla O. in D., v apartmaju gledala televizijo in alkoholnih pijač nista pila. Podrobnost, kje je M. Z. N. naročil naj pokliče policijo, ne more biti odločilna, glede na to, da je šlo za situacijo po prometni nezgodi, v kateri je bil sin tožnika, M. Z., udeležen.

8. Nadalje tožeča stranka neutemeljeno opozarja tudi na točno 18. uro, saj iz policijskega zapisnika izhaja, da je bilo obvestilo prejeto okrog 18. ure. Kamp Bučanje ni daleč od Nerezin, kamor je M. Z. z avtom šel iskat O. in D. O. je bil nato zdravstvene oskrbe deležen že na recepciji naselja, tako da tožena stranka tožniku neutemeljeno očita, da poškodovanega O. nihče ni odpeljal v zdravstveni dom in nihče ni poklical reševalcev. Kot je bilo ugotovljeno, je namreč tožnikov sin M. Z. tožnika iskal, da bi mu ta dal avto, s katerim bi poškodovanega O. odpeljali v bolnico in se je torej trudil, da bi poskrbel za zdravniško oskrbo poškodovanega sopotnika B. O. Pri tem pa iz izpovedbe M. Z. izhaja, da je N. srečal šele, ko očeta ni našel in mu je takrat rekel, naj pride na recepcijo, da bosta O. peljala v bolnišnico, tako da zaključek sodišča tudi ni v nasprotju z izpovedbami zaslišanih prič.

9. Ostale navedbe, kaj in kako bi tožnikov sin M. Z. lahko ravnal drugače, predstavljajo domneve tožene stranke, ki ne upoštevajo, da je šlo za situacijo, ko je bil v prometni nezgodi udeležen tudi sam M. Z. 10. Tudi navedba, da naj bi iz ravnanja M. Z. jasno izhajalo, da je urejanje zadev s policijo zavestno prepustil svojemu očetu zato, da bi se izognil policiji in možnosti ugotavljanja svoje alkoholiziranosti, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedb prič ugotovilo tudi, da je M. Z. odšel za O. v bolnišnico, kjer je ostal uro in pol ali dve, dokler ni bilo jasno, ali bo moral O. v bolnišnico na Reko, N. in D. pa sta mu naknadno povedala, da se mora na policijski postaji zglasiti naslednje jutro, kar je potrdil tudi N. Dejstvo, da M. Z. tisti večer naknadno ni hodil na policijsko postajo, zato prav tako ne dokazuje, da se je želel izogniti preizkusu alkoholiziranosti.

11. Tožeča stranka je s predlaganimi in izvedenimi dokazi, kot že navedeno, izpodbila domnevo tožene stranke o alkoholiziranosti voznika, dokazno oceno pa tožena stranka, kot že navedeno, neutemeljeno prikazuje kot napačno s tem, da zatrjuje, da so v njej nasprotja in nelogičnosti, ki pa jih dejansko ni. Dejstvo je, da tožena stranka dokazov, ki bi dokazali drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni predlagala.

12. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in v nadaljevanju zaradi izpodbite domneve toženi stranki pravilno naložilo v plačilo zavarovalnino, v skladu s 1. odstavkom 943. člena Obligacijskega zakonika (OZ), pri čemer višine zavarovalnine, ki jo mora plačati tožena stranka, ta v pritožbi ne izpodbija.

13. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni bil potreben (165., 154. in 155. člen ZPP).