Jedro

Namen ZVPSBNO je varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in na tej podlagi pravično zadoščenje v primerih njene kršitve. Morebitna škoda, ki bi tožniku nastala zaradi sodnikove namerne kršitve procesnih določb ZPP, predstavlja povsem drugo podlago za uveljavitev odškodninskega zahtevka, zato se sodišču prve stopnje o tovrstnih trditvah v zvezi z uveljavljanim zahtevkom zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bilo potrebno opredeliti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in tožena stranka sami nosita nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v osmih dneh od prejema sodbe plačati tožniku znesek 900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2015 dalje do plačila in mu povrniti nastale pravdne stroške v višini 24,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. V presežku, za znesek glavnice v višini 3.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2014 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 900,00 EUR za čas od 21. 11. 2014 do 26. 1. 2015, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščenki pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se je sodišče praktično glede vseh meril iz 4. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki se upoštevajo pri odmeri odškodnine, strinjalo z naziranji tožeče stranke, vendar je kljub temu tožniku prisodilo odškodnino le v znesku 900,00 EUR, kar je občutno prenizko, zato gre v tem delu za zmotno uporabo materialnega prava. Odločitev sodišča o višini odškodnine tudi ni dovolj utemeljena, oziroma so razlogi sodbe v tem delu pomanjkljivi in nejasni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka.

- Sodišče prve stopnje se glede odločitve o višini odškodnine sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v podobnih zadevah, to je v zadevah M. zoper Republiko Slovenijo in J. zoper Republiko Slovenijo, vendar pri tem ne obrazloži, v čem bi naj šlo za podobni zadevi. Po mnenju tožnika pa ne gre za podobni zadevi, saj sta bili navedeni zadevi bolj zahtevni, ker je bil v obeh primerih pritegnjen izvedenec, vse to pa je razumljivo vplivalo na dolžino sojenja. V nobenem od navedenih primerov tudi ni bilo tako dolgih in povsem neopravičljivih presledkov in sta zadevi tekli bolj ali manj kontinuirano, v primerjavi s predmetno zadevo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni obrazložilo trditev tožeče stranke, da je sodnik tožnikovo zadevo očitno celo namerno zavlačeval, in da je v postopku o nadzorstveni pritožbi v svojem pisnem obvestilu predsedniku sodišča neresnično zapisal, da je že izdal sklep o postavitvi izvedenca, čeprav tak sklep ni bil nikoli izdan, ter je šlo za evidentno samovoljo in zlorabo sodniške funkcije, ki pri odmeri odškodnine ne bi smela biti spregledana. Tožniku tudi ni znano, da bi se v zadevah, ki so se znašle pred ESČP, na katere se sklicuje sodišče, strankam primerilo kaj podobnega.

- Sodišče prve stopnje je prav tako neutemeljeno zavrnilo obrestni del zahtevka za čas od 21. 11. 2014 do 26. 1. 2015 ter je s tem napačno uporabilo določilo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jasno določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, da izpolni svojo obveznost. Tožnik je to storil z odškodninskim zahtevkom dne 20. 11. 2014, zato je bila toženka že z naslednjim dnem v zamudi, poleg tega pa obrestnemu delu toženka tudi ni specificirano nasprotovala.

- Tožnik zaradi navedenih razlogov pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v zavrnilnem delu, toženki pa naloži, da tožniku povrne vse stroške pravdnega postopka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), prav tako pa ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja pritožba, zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. V skladu s šestim odstavkom 20. člena ZVPSBNO se v predmetnem postopku uporabljajo določbe ZPP o sporu majhne vrednosti, zato je sodišče druge stopnje na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, po oceni pritožbenega sodišča pa je na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo zaradi razlogov, ki bodo prav tako obrazloženi v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi tožnik zahteva povrnitev škode zaradi kršitve pravice sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu je nastala v postopku pred Okrajnim sodiščem na Ptuju v zadevi P 297/2006 oziroma P 266/2009 (v nadaljevanju P 266/2009), v kateri ga je tožila Z.T., sojenje pa je trajalo skoraj osem let. Za nepotrebno dolgotrajnost postopka objektivno odgovarja država, zato za pretrpljene duševne bolečine, ki so posledično načele njegovo zdravje, zlasti živce, za povzročeno nepremoženjsko škodo od toženke zahteva odškodnino v višini 4.000,00 EUR.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o višini tožniku odmerjene odškodnine pomanjkljivi in nejasni, ker v sklicevanju na sodno prakso ESPČ v podobnih zadevah(1) ne obrazloži, v čem bi naj šlo za podobni zadevi. Pritožba prav tako navaja, da se je sodišče prve stopnje povsem izognilo obravnavi trditev tožnika, da je sodnik tožnikovo zadevo očitno namerno zavlačeval, in da je v pisnem obvestilu predsedniku sodišča neresnično zapisal, da je že izdal sklep o postavitvi izvedenca, čeprav tak sklep ni nikoli bil izdan, kar pomeni evidentno samovoljo in zlorabo sodniške funkcije, ki pri odmeri višine odškodnine ne bi smela ostati spregledana.

- Po oceni sodišča druge stopnje sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse potrebne razloge o dejstvih, ki so odločilni za odmero odškodnine tožniku za utrpelo nepremoženjsko škodo povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v skladu s tretjim odstavkom 16. člena ZVPSBNO, ki napotuje na 4. člen istega zakona. Pri sklicevanju na sodno prakso ESPČ v podobnih zadevah pa sodišču ni potrebno posebej pojasnjevati, zakaj konkretno navedeno sodno prakso ocenjuje kot primerljivo in zadošča zgolj označba primerljive zadeve ter ni potrebno pojasnjevati njene vsebine.

- Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo potrebno opredeljevati do trditev tožnika, da je sodnik postopek v zadevi P 266/2009 celo namerno zavlačeval, saj te trditve za odločitev v obravnavani zadevi niso bistvene. Namen ZVPSBNO je varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in na tej podlagi pravično zadoščenje v primerih njene kršitve. Morebitna škoda, ki bi tožniku nastala zaradi sodnikove namerne kršitve procesnih določb ZPP, predstavlja povsem drugo podlago za uveljavitev odškodninskega zahtevka, zato se sodišču prve stopnje o tovrstnih trditvah v zvezi z uveljavljanim zahtevkom zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bilo potrebno opredeliti.

- Zaradi navedenih razlogov v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o poteku postopka v zadevi P 266/2009 so navedene v točkah 6, 7, 8, 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravdni postopek je trajal sedem let, devet mesecev in sedem dni, kar sodišče šteje za nesorazmerno dolgo obdobje, ne glede na to, da je postopek potekal na štirih stopnjah. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik sam k dolgotrajnosti sojenja ni prispeval. Sodišče prve stopnje prav tako zaključuje, da je zadeva za tožnika imela velik pomen, saj ga je zavarovalnica tožila za zanj visoki znesek 7.887,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2003 dalje, medtem ko sam prejema nizko plačo okrog 550,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje zato zaključuje, da mu je dolgotrajnost postopka povzročila neprijetnost in neugodnost, kar je vplivalo na določeno stopnjo duševnih bolečin ter je tožnik zato utrpel nepremoženjsko škodo, zaradi katere mu gre odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v višini 900,00 EUR.

9. Tudi sodišče druge stopnje, glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje tožniku zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja priznalo primerno denarno odškodnino. Višino odmerjene odškodnine v celoti podpirajo razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi pritožbeno sodišče meni, da se sodišče prve stopnje povsem utemeljeno sklicuje na sodno prakso ESPČ v podobnih zadevah, s tem, ko navaja zadevi M. zoper Republiko Slovenijo in J. zoper Republiko Slovenijo, kjer gre za primerljivo trajanje sodnih postopkov. Sodišče druge stopnje pa, glede na pritožbeno grajo o prenizko odmerjeni odškodnini, enako kot sodišče prve stopnje, opozarja na stališče ESČP v zadevi Z. in drugi zoper Slovenijo, z dne 6. 5. 2008(2), da je lahko odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki jo domača sodišča prisodijo v postopkih po 13. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope (v nadaljevanju EKČP), tudi za dobro polovico nižja od tiste, ki bi jo v podobni zadevi prisodilo ESČP. ESČP je to stališče sprejelo ob upoštevanju vrednosti prisojenega zadoščenja v luči življenjskega standarda odgovorne države ter prednostni postopkov pred domačimi sodišči - da so ti bližji in bolj dostopni kot postopek pred ESČP, da potekajo v jeziku stranke, zadoščenje pred domačimi sodšči pa je navadno prisojeno prej in hitro izplačano. Čeprav je v navedeni zadevi ESČP ugotovilo, da je toženka pritožnikom v okviru poravnavanja ponudila zneske, ki so bili nižji od tistih, ki bi jih prisodilo samo (45% tistega, kar bi ESČP prisodilo v podobnih zadevah), je ocenilo, da ti niso nerazumno nizki.

- Upoštevaje navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku upoštevaje ustrezna merila iz 4. člena ZVPSBNO priznalo ustrezno odškodnino v znesku 900,00 EUR, ki je tudi znotraj predpisanega razpona odškodnin v skladu z drugim odstavkom 16. člena ZVPSBNO(3).

10. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati zakonske zamudne obresti za čas od 21. 11. 2014 dalje, ker je napačno uporabilo določilo drugega odstavka 299. člena OZ, ki jasno določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik od njega zahteva, da izpolni svojo obveznost, kar je tožnik kot upnik storil z odškodninskim zahtevkom, z dne 20. 11. 2014, toženka pa obrestnemu dela zahtevka tudi ni specificirano nasprotovala.

- Glede na smisel odgovora na tožbo, v katerem toženka izrecno navaja, da prereka neskladne navedbe v tožbi, razen zahtevka do višine 450,00 EUR, tudi po oceni pritožbenega sodišča toženka nasprotuje tudi obrestnemu delu zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilno odločilo, da te tečejo od 27. 1. 2015 dalje do plačila, to je od dneva zatem, ko je toženka tožniku posredovala vlogo, z dne 26. 1. 2015, s poravnalno ponudbo za plačilo odškodnine v višini 450,00 EUR. Glede na prvi odstavek 20. člena ZVPSBNO(4), tožniku zakonske zamudne obresti nikakor ne morejo iti pred 27. 1. 2015, kot jih je določilo sodišče prve stopnje.

11. Zaradi navedenih razlogov pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije nastale mu stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo k rešitvi zadeve na drugi stopnji niso pripomogle, zato je dolžna sama kriti te stroške (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : V zadevah M. zoper Republiko Slovenijo in J. zoper Republiko Slovenijo.

Op. št. (2) : To stališče kot izhodišče povzema tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 219/2010. Op. št. (3) : Drugi odstavek 16. člena ZVPSBNO določa: Denarna odškodnina za posamezno zadevo iz drugega stavka prvega odstavka 19. člena tega zakona se prizna v znesku od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR.

Op. št. (4) : Prvi odstavek 20. člena ZVPSBNO določa: Če na predlog za poravnavo ni dosežen sporazum po 19. členu tega zakona ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve predloga, lahko stranka vloži tožbo za povrnitev škode.