Jedro

Nesklepčnost tožbenega zahtevka ni razlog za zavrženje tožbe

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

S sklepom z dne 6.9.1999 je prvostopno sodišče zavrglo tožbo tožnice z dne 10.7.1990, kot jo je ta stranka spremenila 12.2.1992, kolikor ni bilo, na podlagi te tožbe že pravnomočno odločeno, o zahtevkih tožnice. Ugotovilo je, da tožbeni zahtevek glede nepremičnine vpisane pri vl.. št. 267 k.o. ni sklepčen (ni popolen), glede na stanje lastništva v zemljiški knjigi ter zato tega kar zahteva tožnica s tožbo tudi ne bo mogoče izvesti v zemljiški knjigi, da bi se namreč vpisala tožnica kot solastnica pri celotni nepremičnini. Za odpravo te pomanjkljivosti je imela tožnica na voljo rok 15 dni vendar v tem času ni popravila tožbe tako, da bi bil njen tožbeni zahtevek popolen in izvršljiv. Sklep o zavrženju tožbe je zato oprlo na določilo 4. odstavka 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

V pritožbi zoper omenjeni sklep sodišča prve stopnje navaja tožnica, da v predmetni pravdi še ni bilo pravnomočno odločeno tudi o deležu tožnice na nepremičninah vpisanih v zemljiški knjigi pri vl. št. 740 k.o. , o izplačilu 7.252,55 DEM in 11,42 USD ter o pravdnih stroških, skladno z napotki drugostopnega sodišča. Upoštevati je treba sodno poravnavo z 13.8.1962, na podlagi katere je postal toženec izključni lastnik in posestnik parc. št. 265/10 k.o. . Držati se je treba v tej smeri napotkov inštančnega sodišča in rešiti le sporno razmerje pravdnih strank, ker tožnica ne more predlagati vpisov v zemljiški knjigi, na podlagi sodne poravnave z dne 13.8.1962. Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje za zavrženje tožbe ni mogoče sklepati, da gre za nepopolno tožbo, temveč, kot prvo sodšiče tudi navaja, za nesklepčen tožbeni zahtevek glede dela, ki se tiče nepremičnin (parc.. št. 265/10), vpisanih pri vl. št. 267 k.o. . Okoliščina, da so dejstva, na katera tožnica opira svoj zahtevek v nasprotju z predloženimi dokazi in tem kar je splošno znano oziroma kot navaja sodišče prve stopnje s vpisi lastninske pravice v zemljiški knjigi kvečjemu pomeni, da tak zahtevek ni utemeljen in ga je treba iz teh (materialno pravnih) razlogov zavrniti. Nesklepčen tožbeni zahtevek namreč zavrne sodišče s sodbo in ga ne more zavreči s sklepom iz razlogov, ker tožba ni popolna. O nepopolnosti tožbe je sploh mogoče govoriti le v primeru nedoločenosti tožbenega zahtevka, kar v konkretnem primeru ni tožbeni zahtevek tožnice, ne glede na zatrjevano neskladnost s stanjem v zemljiški knjigi. Problemi na katere opozarja sodišče v zvezi z zahtevkom tožnice so kvečjemu materialno pravne narave in jih lahko rešuje sodišče le v mejah materialnega vodenja pravde (311. člen ZPP) ni pa iz teh vzrokov podlage za uporabo določil ZPP, ki se tičejo odpravljanja pomanjkljive tožbe zaradi katerih je ni mogoče obravnavati.

Sodišče je vezano na tožbeni zahtevek tožnice, kot ga je opredelila, povsem določno v dajatvenem delu tudi glede vpisa njene solastninske pravice pri 3/8 nepremičnin s parc. št. 265/10 vpisanih v vl. št. 267 k.o. na ime toženca, do nerazdelne 1/2 to je do nerazdelnih 3/16. Za odločanje o takem zahtevku tožnice, ne glede na vprašanje utemeljenosti zahtevka, sodišče druge stopnje niti ne vidi zadržkov v dejstvu, da so pri omenjenem zemljiškoknjižnem vložku vpisani kot solastniki, do določenih alikvotnih deležev, še drugi solastniki. Na podlagi navedb tožnice o dejansko izključno toženčevem lastništvu te nepremičnine, odkar so bile razdeljene nepremičnine z sodno poravnavo z dne 13.8.1962 oziroma njenih navedb o kasnejši gradnji skupne (nove) hiše ter garaže pravnih strank, na tem izključno toženčevem zemljišču je kvečjemu mogoče ugotoviti, če misli tožnica, da ji pripada na omenjeni hiši in garaži nerazdelni delež do 1/2, da ni ustrezno opredelila tožbeni zahtevek, kot je bilo to že pojasnjeno s strani drugostopnega sodišča tudi kar zadeva stanje vpisov v zemljiški knjigi.

Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe tudi iz razlogov, ki jih navaja pritožnica, da namreč še ni bilo odločeno s sodbama z dne 27.5.1991 in 9.4.1993 delno potrjenih z sodbama drugostopnega sodišča o ostalih zahtevkih tožnice in končno tudi ne o stroških postopka. O zahtevi za povrnitev stroškov mora namreč odločiti sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (4. odst. 164. člena ZPP). Pravnomočno pa tudi še ni odločeno o tožbenem zahtevku tožnice, glede njenega deleža na sicer že nesporno skupnem premoženju pravdnih strank, parc. št. 953/2 k.o.., premičninah in devizah, ker je sporna višina njunih deležev in o tem s sobo še ni bilo pravnomočno odločeno. Odprto je ostalo v tem smislu tudi vprašanje odločitve o pričnini, ki jo uveljavlja , ker je bil s sklepom inštančnega osdišča z dne 7.7.1994 razveljavljen tudi sklep sodišča prve stopnje z dne 9.4.1993 o teh stroških ter zadeva vrnjena prvemu sodišču v nov postopek.

Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov, ki jih uveljavlja smiselno tudi tožnica kot pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, razveljavilo izpodbijani sklep in vrnilo zadevo prvemu sodišču v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP).