Jedro

Za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije po 3. čl. ZTŠS se ni zahtevalo, da bi moral storilec doseči nesorazmerno premoženjsko korist, temveč je zadoščalo, da je bilo dejanje storjeno s takšnim namenom.

Kazen zaplembe premoženja se je lahko izrekla le, če je s kaznivim dejanjem nedovoljene špekulacije dejansko nastala hujša posledica za družbo, ki je morala biti ugotovljena in v sodbi tudi opisana.

Izrek

Zahtevi I.T., sina obsojenih I.T. in S.T., za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.10.1950, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 29.12.1950, glede teh dveh obsojencev s p r e m e n i tako, da se: a) v pravni opredelitvi kaznivih dejanj izpustijo besede "s hujšimi posledicami za družbo"; b) v odločbi o kazni zniža obsojenemu I.T. izrečena kazen na 2 (dve) leti odvzema prostosti, obsojeni S.T. na 3 (tri) mesece odvzema prostosti; kazen zaplembe vsega premoženja pa se jima ne izreče; Sicer pa se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bilo obsojenih več oseb, med njimi tudi I.T. in S.T.. I.T. je bil spoznan za krivega, da je storil dejanja, opisana pod H/ izreka prvostopne sodbe, skupaj s S.T. pa še dejanje, opisano pod I/. Ta dejanja so bila pravno opredeljena, in sicer: dejanja obsojenega I.T. pod H/ kot kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije s hujšimi posledicami za družbo po 2. točki 3. člena ZTŠS, dejanje pod I/ pa kot kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije po zadnjem (tretjem) odstavku 3. člena ZTŠS, dejanje obsojene S.T. pod I/ pa je bilo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije po "čl.3. tč.3 zadnji odstavek ZTŠS s hujšimi posledicami za družbo" (pri slednji pravni opredelitvi gre za očitno pisno napako, saj bi moralo biti zadnji odstavek 3. člena ZTŠS, kot je navedeno pri obs. I.T.). Za navedeni kaznivi dejanji sta bila obsojena: I.T. na 4 leta in 6 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom, na zaplembo vsega premoženja in na izgubo državljanskih pravic iz 37. člena točke a) do č) Kazenskega zakonika (iz leta 1947), S.T. pa z uporabo 62. člena Kazenskega zakonika na 6 mesecev odvzema prostosti in na zaplembo vsega premoženja. V izrečeno kazen jima je bil vštet pripor, in sicer I.T. od 10.7.1948 do 29.9.1950 in od 11.10.1950 dalje, S.T. pa od 17.7.1948 do 17.2.1949. Obsojena S.T. se zoper to sodbo ni pritožila, medtem ko je bila pritožba obsojenega I.T. s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 29.12.1950 zavrnjena kot neutemeljena in glede njega potrjena sodba sodišča prve stopnje. V tej kazenski zadevi ni več sodnega spisa; obstajata le prvostopna in drugostopna sodba.

Zoper to pravnomočno sodbo je I.T., sin pokojnih obsojenih I.T. in S.T., vložil dne 27.12.1996 zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja razlog iz 1. točke 1. odstavka 420. člena (sedaj veljavnega) Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče tej zahtevi ugodi in oba obsojena po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec B.Š. je v odgovoru, podanem po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo I.T. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je zahteva vložena zaradi kršitve 2. točke 3. člena in zadnjega odstavka 3. člena ZTŠS. Z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.3.1996 se ne uporabljajo določbe, pri katerih zakonodajalec ni upošteval družbene nevarnosti kot element kaznivega dejanja in tiste določbe, ki zaradi nedoločenosti predstavljajo podlago za arbitrarno uporabo zakona. Ker zgoraj navedene materialne določbe nimajo vgrajene družbene nevarnosti in so nedoločene, se ne morejo več uporabljati in se tudi ne more presojati, če so bile kršene.

Zahteva za varstvo zakonitosti je le delno utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 3. člena ZTŠS je za dejanje nedovoljene špekulacije veljalo vsako gospodarsko delovanje, ki mu je bil namen "s kopičenjem ali preprodajanjem živil ali predmetov množične potrošnje doseči nesorazmerno premoženjsko korist". Po 2. točki 2. odstavka 3. člena ZTŠS se je štelo za nedovoljeno špekulacijo tako imenovano verižništvo, to je "večkratno preprodajanje z uvajanjem nepotrebnega posredovanja v prometu z živili in s predmeti množične potrošnje". Po 9. točki 2. odstavka 1. člena ZTŠS je veljala za nedovoljeno trgovino "trgovina z zlatom, platino, dragocenostmi, devizami in valutami, če se vrši v nasprotju z veljavnimi predpisi". To isto dejanje, če je bilo storjeno "z namenom, da se doseže nesorazmerna imovinska korist", pa je bilo v zadnjem odstavku 3. člena ZTŠS opredeljeno kot dejanje nedovoljene špekulacije.

Ustavno sodišče je z odločbo z dne 21.3.1996 (Ur. list RS, št. 24/96), presojalo ustavnost ZTŠS in odločilo, da ni mogoče uporabljati tistih določb tega zakona, pri katerih zakonodajalec ob določanju kaznivih dejanj ni upošteval družbene nevarnosti kot elementa kaznivega dejanja in tistih, ki so in kolikor so zaradi svoje nedoločenosti predstavljale podlago za arbitrarno uporabo zakona. Ustavno sodišče torej ni glede celotnega ZTŠS ocenilo, da je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije oziroma v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli. Tudi v obrazložitvi svoje odločbe Ustavno sodišče določb 2. točke 3. člena in zadnjega odstavka 3. člena ZTŠS ne navaja kot določil, ki ne upoštevajo elementa družbene nevarnosti, oziroma, ki niso v skladu z načelom določenosti (lex certa). Nasprotno, glede na pomanjkanje blaga po vojni, je bila tudi po mnenju Ustavnega sodišča inkriminacija špekulativnih ravnanj, ki so ogrožale preskrbo prebivalstva ali dejavnosti v zvezi z njo, opravičljiva in nujna (15. točka obrazložitve). Stališče vrhovnega državnega tožilca, da se glede na omenjeno odločbo Ustavnega sodišča ne more presojati, če so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe 2. točke 2. odstavka 3. člena in zadnjega odstavka 3. člena ZTŠS, torej ni pravilno in tudi sicer nima podlage v odločbi Ustavnega sodišča. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve (1. odstavek 424. člena ZKP). I.T. kot vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v korist svojih pokojnih obsojenih staršev uveljavlja kršitev kazenskega zakona - določil 2. točke 3. člena in zadnjega odstavka 3. člena ZTŠS, ker meni, da očitana dejanja nimajo elementov teh kaznivih dejanj, ker ni navedena konkretna nesorazmerna premoženjska korist, in da za izrek kazni tudi niso navedene hujše posledice za družbo. Vsebinsko torej uveljavlja kršitev kazenskega zakona na način iz 1., 4. in 5. točke 372. člena ZKP, oziroma iz 1., 4. in 5. točke 265. člena takrat veljavnega Zakona o kazenskem postopku (iz leta 1948).

Po oceni Vrhovnega sodišča imajo dejanja obsojenega I.T. in S.T. vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljene špekulacije po 3. členu ZTŠS. Res je sicer, da v opisu dejanja ni navedena konkretna nesorazmerna premoženjska korist, vendar se za ta kazniva dejanja ni zahtevalo, da bi moral storilec takšno korist dejansko tudi doseči, temveč je zadoščalo, da je bilo dejanje storjeno z namenom doseči nesorazmerno imovinsko korist. V izpodbijani sodbi se obsojencema takšna namera očita, na njen obstoj pa kaže tudi konkretizirani opis dejanja, iz katerega je razvidno, da je šlo za velike količine oziroma veliko vrednost prikritih zalog blaga široke potrošnje (v skupni vrednosti več kot 3 milijone takratnih dinarjev) in prikritega prometa blaga (v skupni vrednosti preko 5,6 milijonov takratnih dinarjev), kot tudi za veliko količino zaradi preprodaje kupljenih zlatnikov (najmanj 200). Zato uveljavljena kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

Utemeljena pa je zahteva za varstvo zakonitosti glede pravne opredelitve obsojencema očitanih kaznivih dejanj in glede odločbe o kazni. Po določbi 1. odstavka 4. člena ZTŠS je bila namreč za kaznivo dejanje nedovoljene špekulacije predpisana kazen odvzema prostosti najmanj 6 mesecev (torej od 6 mesecev do 5 let), če pa je imelo to dejanje hujše posledice za družbo, se je storilec kaznoval s kaznijo odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta in delno ali popolno zaplembo imovine. Pogoj za izrek zaplembe premoženja je bil torej, da je s kaznivim dejanjem nedovoljne špekulacije dejansko nastala hujša posledica za družbo, ki je morala biti tudi ugotovljena in v sodbi navedena (opisana). V izreku izpodbijane prvostopne sodbe je samo pri pravni opredelitvi kaznivih dejanj navedeno, da je šlo za nedovoljeno špekulacijo s hujšimi posledicami za družbo. Zato se v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno trdi, da v sodbi ni z ničemer konkretizirano, v čem naj bi bile te hujše posledice. Takšne konkretizacije hujših posledic ni ne v izreku in ne v obrazložitvi pravnomočne sodbe, razen posplošene trditve v obrazložitvi prvostopne sodbe - ki se nanaša na vse obsojence - da je šlo "za izredno važne dobrine, vsled česar je napram vsem obtožencem utemeljen očitek, da so s svojim ravnanjem prizadejali družbi težke posledice" (3. odstavek na 23. strani). S takšno pravno opredelitvijo kaznivih dejanj, za katera sta bila obsojena I.T. in S.T., je sodišče nepravilno uporabilo določbo 1. odstavka 4. člena ZTŠS, hkrati pa je z izrekom kazni zaplembe vsega premoženja obsojenima tudi prekoračilo pravico, ki jo je imelo po zakonu.

Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona je Vrhovno sodišče odpravilo s spremembo izpodbijane pravnomočne sodbe glede pravne opredelitve kaznivih dejanj nedovoljene špekulacije po 3. členu ZTŠS tako, da ne gre za težjo obliko tega kaznivega dejanja "s hujšimi posledicami za družbo". Navedena sprememba pa je zahtevala tudi ustrezno znižanje kazni obema obsojencema, oziroma pri obsojenemu I.T. tudi spremembo vrste kazni (odvzem prostosti, namesto odvzema prostosti s prisilnim delom) ter spremembo odločbe o kazni zaplembe premoženja tako, da se obsojencema ta kazen ne izreče. Glede na takšno odločitev je moralo Vrhovno sodišče v preostalem delu zahtevo za varstvo zakonitosti zavrniti kot neutemeljeno (1. odstavek 426. člena in 425. člen ZKP).