Jedro

Tožeča stranka v tožbi ni navedla nobene okoliščine, ki bi ji onemogočila pravočasno navajati dejstvo, da obravnavani objekt ni povezan s tlemi, oziroma da ne gre za objekt v smislu 1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO, oziroma dokaze, iz katerih bi to dejstvo izhajalo.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, je z izpodbijano odločbo kot prvostopenjski upravni organ naložil tožeči stranki, da mora kot inšpekcijski zavezanec takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo lesenega objekta – čebelnjaka s pomožnimi prostori v tlorisni izmeri 9 m x 6,5 m in armiranobetonske talne plošče enakih dimenzij, ki se nahaja na robu naselja ..., na zemljišču s parc. št. 191/3 k.o. ... (1. točka izreka), da mora v roku enega meseca po prejemu odločbe odstraniti gradbeni objekt iz prejšnje točke izreka ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka izreka), poleg tega je za obravnavani objekt izrekel prepovedi iz 1. odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 126/07, dalje ZGO-1) (3. točka izreka). V obrazložitvi te odločbe med drugim navaja, da je ob inšpekcijskem ogledu, opravljenem po uradni dolžnosti, ugotovil, da je na predmetnem zemljišču postavljen lesen objekt, ki je z vseh strani zaprt s stenami iz lesenih opažnih desk, v navedenih dimenzijah, na armirano betonski plošči debeline 10 cm, enakih tlorisnih dimenzij. Objekt je sestavljen iz kovinskega bivalnega kontejnerja v tlorisni izmeri 5 m x 2,2 m, čebelnjaka, zaprtega prostora in odprtega predprostora, povezuje pa ga skupna strešna konstrukcija. Višina objekta je do 2,5 m, merjeno nad nivojem utrjenih tal, oziroma 4 m do vrha asimetrične dvokapne strehe. Tožeča stranka je na zaslišanju povedala, da je nosilec kmetijskega gospodarstva, saj se od leta 2000 dalje ukvarja s čebelarstvom. Od tedaj je na zemljišču s parc. št. 191/3 k.o. ... postavljen čebelnjak, ob njem pa od leta 2004 bivalni kontejner. Med objektoma je tožeča stranka v letu 2006 izvedla nadstrešek, ki je navznoter delno pregrajen. Objekt ne služi za bivanje, v njegovem sklopu je čebelnjak v tlorisni izmeri 3,5 m x 3 m, tudi ostali prostori služijo za potrebe čebelarstva. Tožeča stranka je na Občini Kamnik že pred časom podala vlogo za spremembo namembnosti zemljišča in dobila informacijo, da bodo spomladi 2009 obravnavane pobude in sprejem novega prostorskega plana. Prvostopenjski organ nato ugotavlja, da se predmetno zemljišče nahaja v območju kmetijskih zemljišč, medtem kot sta sosednji zemljišči zazidljivi. Del lesenega objekta – čebelnjak je bil zgrajen v času, ko je bil v veljavi občinski odlok o določitvi pomožnih objektov Občine Kamnik, kar pomeni, da bi morala tožeča stranka zanj pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del. Za ta objekt kot pomožni objekt veljajo prehodne določbe 33. člena Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04, dalje Pravilnik). Po letu 2003, ko je stopil v veljavo Pravilnik, so bili zgrajeni še ostali deli objekta, ki morajo izpolnjevati pogoje, ki jih Pravilnik predpisuje za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja. Obravnavani objekt se ne nahaja na gradbeni parceli, temveč na kmetijskem zemljišču, zato zanj velja določba 2. točke 1. odstavka 18. člena Pravilnika, po kateri so kmetijska zemljišča vključena v varovana območja po predpisih, ki urejajo kmetijstvo in na njih ni možna gradnja brez gradbenega dovoljenja. Z uveljavitvijo Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08 in 99/08, dalje Uredba) je tako za enostavne objekte (čebelnjak, nadstrešek) kakor za nezahtevne objekte (lesena lopa) uveden pogoj, da so ti objekti, namenjeni za lastne potrebe, lahko zgrajeni le na zemljiških parcelah, ki pripadajo stavbi, h kateri se gradijo. Na predmetni parceli ni osnovnega objekta, kar pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za gradnjo obravnavanih objektov brez gradbenega dovoljenja. Obravnavani objekti zato pomenijo nelegalno gradnjo.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z odločbo št. ... z dne 6. 4. 2009 izpodbijano odločbo spremenilo glede odločbe o stroških postopka, sicer pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da se v celoti strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da tožeča stranka za obravnavani objekt nima gradbenega dovoljenja, čeprav bi ga po določbah 1. odstavka 3. člena ZGO-1 morala imeti. Pritožbene navedbe o tem, da je parcela skalnata in da objekt ni moteč za okolico, zavrača kot brezpredmetne, ker te okoliščine ne vplivajo na dolžnost pridobitve gradbenega dovoljenja. Iz enakih razlogov so brezpredmetne tudi navedbe tožeče stranke, da bo spoštovala izrečene prepovedi ter da namerava objekt legalizirati, saj je investitor gradbeno dovoljenje dolžan pridobiti pred pričetkom gradnje.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za gradnjo oziroma objekt. Tožeča stranka je na zemljišče pripeljala betonsko ploščo in nanjo postavila kontejner ter čebelnjak, tako da gre za provizorično, začasno in zasilno postavitev, ne pa za trajno vezanost z zemljiščem. Obravnavana postavitev zato ne predstavlja objekta v smislu 1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1, ki določa, da je objekt s tlemi povezana stavba. Postavitev tipskega zabojnika je v Pravilniku omenjena le kot vrsta začasnega objekta, namenjenega prireditvam (10. člen) oziroma kot začasen objekt, namenjen skladiščenju (11. člen), zato je njegova opredelitev kot pomožni objekt v nasprotju s 5. oziroma 8. členom Pravilnika. Ukrep prepovedi nadaljnje gradnje oziroma odstranitve bi se zato moral nanašati le na tisti del, ki ga je mogoče opredeliti kot pomožni objekt. Poleg tega tožena stranka za svojo ugotovitev, da je tožeča stranka čebelnjak postavila v letu 2000, zaradi česar bi zanj morala pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del, ni navedla določb, ki bi bile njena podlaga. Odločbe zato ni mogoče preizkusiti, tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ pa pri njeni izdaji nista upoštevala določb 214. člena ZUP glede obrazložitve in sta pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka iz navedenih razlogov predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, poleg tega pa naj ji naloži povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo vročilo toženi stranki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v celoti sprejema razloge, ki jih je v dejanskem in pravnem pogledu za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe in v obrazložitvi drugostopenjske odločbe navedla tožena stranka. Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) sodišču v takem primeru ni treba navajati razlogov za odločitev. Glede na izrecne tožbene navedbe sodišče tem razlogom dodaja še: Po določbi 3. odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Ne iz obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske upravne odločbe, ne iz pritožbe tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, ne iz zapisnika o zaslišanju tožeče stranke z dne 6. 11. 2008 ne izhaja, da bi tožeča stranka v postopku pred izdajo drugostopenjskega upravnega akta kakorkoli navedla dejstvo, da obravnavani objekt ni povezan s tlemi, oziroma da ne gre za objekt v smislu 1. točke 1. odstavka 2. člena ZGO-1. Prav tako v tožbi ni navedla nobene okoliščine, ki bi ji onemogočila pravočasno navajati to dejstvo oziroma dokaze, iz katerih bi to dejstvo izhajalo, zato sodišče ugotavlja, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu navedene določbe ZUS-1. Sodišče zato ob odločanju o zadevi ni moglo upoštevati teh tožbenih navedb. Enako velja tudi za navedbe o zmotni uporabi materialnega predpisa (da bi bilo treba zabojnik opredeliti za začasen objekt), ki slonijo izključno na navedbah o dejanskih okoliščinah, ki so iz pravkar navedenih razlogov nedovoljene. Sodišče dodaja še, da je tožena stranka tudi sicer navedla dovolj ugotovitev o lastnostih obravnavanega objekta, ki omogočajo njegovo zanesljivo uvrstitev med pomožne objekte.

Tožbena navedba, da naj bi tožena stranka ne navedla pravne podlage za ugotovitev, da bi moral investitor za postavitev čebelnjaka v letu 2000 pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del, ni povsem razumljiva. Gre namreč za besedilo 4. odstavka 33. člena Pravilnika, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi ne le izrecno sklicuje, temveč ga tudi v celoti povzema. Zatrjevana kršitev postopka torej ni podana, nadaljnje navedbe tožeče stranke o tem, da naj bi izpodbijana oziroma drugostopenjska odločba ne bili obrazloženi, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo in pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, pa so povsem pavšalne oziroma se ne opirajo na kakršnekoli konkretne navedbe kršitev ali pomanjkljivosti, zato se sodišče do njih ni moglo opredeliti.

Sodišče je iz vseh navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. V tožbi niso bila navedena nobena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, zato je sodišče v skladu z določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.