Jedro

Tožnici je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala izključno zaradi ravnanja tožene stranke. V kolikor ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, bi tožnica tudi v spornih letih opravljala delo pri toženi stranki. V takem primeru pa bi ji pripadala tudi denarna nagrada. Zato ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev o nagradi izključno v diskreciji uprave tožene stranke. Ne gre torej za pravni položaj, ko bi se lahko štelo, da tožnica v spornem obdobju ne bi dosegala postavljenih individualnih ciljev oziroma prispevala k poslovnemu rezultatu tožene stranke. Glede na to je mogoče višino denarne nagrade določiti ob upoštevanju primerjave z izplačili, ki so jih dobili ostali delavci, ki imajo sklenjene individualne pogodbe. Zato je tožnica utemeljeno predlagala, da sodišče prve stopnje pozove toženo stranko k predložitvi podatkov o izplačilih denarne nagrade v obravnavanem obdobju, saj sama s temi podatki ne razpolaga. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica do nagrade ni upravičena, ta dokazni predlog zavrnilo, je posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi, razveljavi se točka VI izreka izpodbijane sodbe in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožnice in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 1. 8. 2014, temveč je trajalo do 30. 6. 2016, ko je pogodbo o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko razvezalo (prvi odstavek točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za priznanje trajanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za čas od 1. 7. 2016 do 12. 7. 2017 (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožnici za čas od 1. 8. 2014 do 30. 6. 2016 priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za čas od 1. 8. 2014 do 31. 5. 2015 obračunati razliko plače v višini 2.254,38 EUR bruto mesečno in za čas od 1. 2. 2015 do 30. 6. 2016 plačo v višini 3.146,88 EUR bruto mesečno, od teh zneskov na ustrezne naslove plačati davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska, to je od vsakega 18. v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila (prvi odstavek točke II izreka). Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več iz naslova plače (za obdobje od 1. 8. 2014 do 31. 1. 2015 še znesek 1.021,32 EUR bruto mesečno in za obdobje od 1. 2. 2015 do 30. 6. 2016 še znesek 128,82 EUR bruto mesečno) ter zahtevek za priznanje pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 7. 2016 do 12. 7. 2017 (drugi odstavek točke II izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova denarnega povračila glede obračuna in odvoda davkov in prispevkov od bruto zneska denarnega povračila v višini 30.285,80 EUR ter izplačilo neto zneska denarnega povračila od navedenega bruto zneska ter da ne obstoji terjatev tožnice do tožene stranke iz naslova denarnega povračila glede obračuna in odvoda davkov in prispevkov od bruto zneska denarnega povračila v višini 12.106,20 EUR ter izplačila neto zneska denarnega povračila od navedenega bruto zneska (prvi odstavek točke III izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke iz naslova odpravnine v višini 8.032,68 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 2. 2017 dalje do plačila (drugi odstavek točke III izreka) ter nadalje, da je tožena stranka dolžna za tožnico obračunati in odvesti davke in prispevke od bruto zneska denarnega povračila v višini 30.285,80 EUR ter ji izplačati neto znesek denarnega povračila od bruto zneska 30.285,80 EUR v višini, ki presega višino ugotovljene terjatve tožene stranke do tožnice iz naslova odpravnine v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Zahtevek za izplačilo neto zneska denarnega povračila od bruto zneska 30.285,80 EUR v višini, ki presega ugotovljeno terjatev tožene stranke do tožnice iz naslova odpravnine ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12.106,20 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2015 v višini 790,73 EUR bruto in za leto 2016 v višini 395,37 EUR bruto, od teh zneskov odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. posameznega koledarskega leta dalje do plačila (prvi odstavke točke IV izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2016 še v višini 395,96 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo regresa za letni dopust za leto 2017 v višini 790,73 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek točke IV izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo božičnice za leto 2014, 2015 in 2016 v višini 600,00 EUR bruto letno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. v naslednjem koledarskem letu dalje do plačila (točka V izreka) ter tožbeni zahtevek za plačilo letne nagrade za leto 2014 v višini 6.551,40 EUR bruto, za leto 2015 v višini 6.679,64 EUR bruto in za leto 2016 v višini 6.739,23 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. v naslednjem koledarskem letu dalje do plačila (točka VI izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 3.537,82 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper točki II in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je predlagala na temelju 227. člena ZPP, da tožena stranka predloži dokazila o tem, ali je svojim delavcem, zaposlenim po individualnih pogodbah v letih 2014, 2015 in 2016 izplačala božičnico in letne nagrade ter v kakšni višini. Sodišče je tak dokazni predlog zavrnilo, saj naj ne bi bil pomemben za odločitev o zahtevku. Meni, da je sklep napačen, saj je le na ta način mogoče ugotoviti, ali bi bila tožeča stranka upravičena do letne nagrade ter božičnice ali ne. Poudarja, da je tožena stranka izdala nezakonito odpoved in da je bilo tožnici povsem brez njene krivde onemogočeno opravljati delo pri toženi stranki. S tem, ko je sodišče zavrnilo izvedbo dokaza je kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi ugotovilo, da je bila od 1. 2. 2014 upravičena do osnovne plače v višini 2.009,35 EUR bruto in dodatka za delovno dobo v višini 8,50 %, kar skupaj znaša 3.146,88 EUR bruto. Meni, da je napačno uporabilo materialno pravo in sicer 29. člen ZDR-1, ki določa, da se z vsakim dodatnim letom delovne dobe ta dodatek zviša za 0,5 %, in bi sodišče moralo za leti 2015 in 2016 upoštevati višjo bruto plačo in sicer upoštevajoč dodatek na delovno dobo v višini 9 % in 9,5 % bruto plače. Izpodbija tudi odločitev o denarnem povračilu v višini desetih bruto plač, ker naj bi bilo prenizko in sodišče pri svoji odločitvi ni v zadostni meri upoštevalo razlike v prihodkih, ki jih je tožnica prejemala v času zaposlitve pri toženi stranki in neto prejemkih od ustanovitve s. p. dalje.

4. Tožena stranka izpodbija sodbo v prvem in tretjem odstavku točke III izreka in sicer v delu, ki presega znesek 18.171,48 EUR bruto, torej za znesek 12.114,32 EUR, iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnice za plačilo 12.114,32 EUR bruto iz naslova denarnega povračila, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 v višini desetih mesečnih bruto plač napačna in temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede na okoliščine primera bi bila tožnica upravičena do šest plač denarnega povračila. Navaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki 10 let, ob upoštevanju priznanja delovne s sodbo pa skupno 12 let, da je stara 44 let, da je po izobrazbi diplomirani ekonomist in ima pridobljen naziv preizkušeni notranji revizor ter da je po prenehanju delovnega razmerja 6 mesecev prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost ter da je 1. 7. 2016 odprla s. p. Bistveno težo je sodišče dalo zaposlitvenim možnostim tožnice, očitno v povezavi s starostjo, ki pa po oceni sodišča naj ne bi bile najboljše. Meni, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je tožnica ekonomist s specialnim znanjem notranjega revizorja, v zvezi s katerim je pridobila tudi naziv preizkušeni notranji revizor. Ekonomska izobrazba ji nudi širok spekter zaposlitvenih možnosti, specialna znanja revizije pa temu nedvomno le še pripomorejo. Je članica revizijske komisije nadzornega sveta družb A. d. d. in pozavarovalnice B., kar potrjujejo navedbe tožene stranke o dobri zaposljivosti tožnice. V zvezi z neuspešnimi prijavami, ki jih je tožnica predložila v spis, opozarja, da se tožnica prijavlja na visoko profilirana delovna mesta najuglednejših ter največjih družb v Sloveniji, zlasti bank in zavarovalnic, ter skoraj izključno na delovno mesto revizorja. Seveda je pri tovrstnih razpisih konkurenca največja in dejstvo, da ni bila uspešna pri tovrstnih razpisih ne pomeni, da je nezaposljiva, ampak potrjuje zgolj to, da bi lahko opravljala tudi najzahtevnejše delo in bi se vsekakor lahko zaposlila. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča RS in Višjega delovnega in socialnega sodišča, po katerih so delavci prejeli bistveno nižje zneske denarnih povračil kot tožnica. Meni, da prisojeno denarno povračilo odstopa od sodne prakse, pri čemer presoja sodišča temelji tudi na zmotni predpostavki, da je tožnica težko zaposljiva in da pri višini povračila ni dopustno upoštevati delovne dobe, ki je bila dosojena na podlagi sodbe.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagata zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanih delov sodb sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede denarne nagrade je zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sicer sodba temelji na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava.

8. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka iz 8. točke 339. člena ZPP, ker ni pridobilo podatkov o višini izplačil denarnih nagrad delavcem, ki imajo pri toženi stranki sklenjene individualne pogodbe. Tožnica je sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2011 za delovno mesto "vodja notranje revizije". Sedmi odstavek 4. člena pogodbe o zaposlitvi določa, da se podpisniku glede na dosežene delovne rezultate in poslovni izid družbe lahko izplača letna nagrada do višini dveh mesečnih plač. Višino dejanskega izplačila ob upoštevanju delovnih rezultatov in prispevka delavca poslovnemu izidu določi uprava družbe.

9. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz naslova denarne nagrade zavrnilo iz razloga, ker je štelo, da ima uprava tožene stranke diskrecijsko pravico, ali se bo nagrada sploh izplačala. Glede na izpovedi priče stranke C.C. je ugotovilo, da je bila v letu 2015 in 2016, glede na sklenjen dogovor med delodajalci in sindikati, letna nagrada odvisna od izpolnitve EBIDA (30 %) in od izpolnitve ciljev posameznega zaposlenega (70 %), ki so bili postavljeni v začetku leta v letnem osebnem razgovoru z vsakim zaposlenim in njegovim predpostavljenim. Ker tožnica v letu 2015 in 2016 ni opravljala dela pri toženi stranki in ni prispevala k poslovnemu rezultatu, je sodišče prve stopnje zaključilo, da do nagrade ni upravičena, smiselno enako, kot če bi bila celo leto odsotna z dela, saj ji glede na izpoved priče tudi v takem primeru denarna nagrada ne bi bila izplačana.

10. Pritožbeno sodišče meni, da je takšno stališče glede na okoliščine obravnavanega primera nepravilno. Za odločitev je bistveno, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 150/2016 z dne 10. 1. 2017 razsodilo, da je tožnici na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 5. 2014 delovno razmerje nezakonito prenehalo, ker tožena stranka v odpovedi ni v zadostni meri specificirala razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnici je torej pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala izključno zaradi ravnanja tožene stranke. V kolikor ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila nezakonito odpovedana, bi tožnica tudi v letih 2015 in 2016 opravljala delo pri toženi stranki. V takem primeru pa bi ji pripadala tudi denarna nagrada, glede na izpoved C.C., da je bila denarna nagrada izplačana delavcem v letih 2015 in 2016. Zato ni utemeljeno sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bila odločitev o nagradi izključno v diskreciji uprave tožene stranke. Ne gre torej za pravni položaj, ko bi se lahko štelo, da tožnica v letih 2015 in 2016 ne bi dosegala postavljenih individualnih ciljev oziroma prispevala k poslovnemu rezultatu tožene stranke. Glede na to je mogoče višino denarne nagrade za leti 2015 in 2016 določiti ob upoštevanju primerjave z izplačili, ki so jih dobili ostali delavci, ki imajo sklenjene individualne pogodbe, saj je mogoče utemeljeno domnevati, da bi ob takem teku stvari tudi tožnica dosegla rezultate, ki bi bili primerljivi z ostalimi delavci pri toženi stranki, ki imajo sklenjene individualne pogodbe o zaposlitvi. Posledično je torej tožnica utemeljeno predlagala, da sodišče prve stopnje pozove toženo stranko k predložitvi podatkov o izplačilih denarne nagrade v obravnavanem obdobju, saj sama s temi podatki ne razpolaga. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnica do nagrade ni upravičena, ta dokazni predlog zavrnilo, je posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnici s tem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje toženo stranko pozvati, da predloži podatke o izplačanih denarnih nagradah v obravnavanem obdobju ter v primeru, ko bi se ugotovilo, da so primerljivi delavci prejeli denarno nagrado, tudi tožnici dosoditi nagrado v podobni višini.

11. Pritožba tožnice pa ni utemeljena glede odločitve o zavrnitvi plačila božičnice za leto 2014, 2015 in 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v letih 2014 in 2015 božičnica pri toženi stranki ni bila izplačana, v letu 2016 pa je sicer bila izplačana v višini 200 EUR bruto, vendar pa samo tistim zaposlenim, ki so bili pri toženi stranki v delovnem razmerju v času njenega izplačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo takrat, ko je postala s. p., z 30. 6. 2016, to pa je nedvomno pred izplačilom božičnice za leto 2016. Pogoj, da se božičnica izplača le tistim delavcem, ki so v času izplačila v delovnem razmerju, je dopusten, v kolikor delodajalca ne zavezujejo drugačne določbe kolektivne pogodbe dejavnosti oziroma podjetniške kolektivne pogodbe, kar pa obravnavani zadevi ni izkazano.

12. Pritožba tudi ni utemeljena v delu, v katerem tožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi višine reparacije upoštevati dodatek na delovno dobo v letih 2015 in 2016. Tožnica v svojih vlogah tega ni navajala, saj je zgolj v pripravljalni vlogi z dne 16. 3. 2016 navedla podatek o povprečni plači v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi v višini 3.028,00 EUR bruto oziroma v svojem tožbenem zahtevku navajala bruto znesek plače v višini 3.146,88 EUR, kar ji je sodišče prve stopnje tudi dosodilo. Zato je v tem delu prekludirana z navajanjem novih dejstev oziroma s pritožbo uveljavlja nedopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati.

13. Pritožba tožnice in pritožba tožene stranke tudi nista utemeljeni glede odločitve o višini denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnica neutemeljeno predlaga, da bi ji sodišče prve stopnje dosodilo denarno povračilo v višini 14 plač, oziroma tožena stranka, da bi se povračilo znižalo na 6 plač. Če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko v skladu s prvim odstavkom 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja.

14. V zvezi z dosojenim denarnim povračilom v znesku 10 bruto plač tožnice, ki so ji bile izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, je sodišče prve stopnje v celoti pravilno upoštevalo vse kriterije, ki jih določa 118. člen ZDR-1 in sicer tožničino starost (44 let), strokovno izobrazbo (dipl. ekonomist), leta zaposlitve pri toženi stranki (10 let) ter dohodke, ki jih je prejela po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Tožnica je namreč od 1. 8. 2014 do 31. 1. 2015 na zavodu za zaposlovanje prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost v višini 892,50 EUR, ki je bilo bistveno nižje od njene povprečna bruto plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (3.028,58 EUR). Pravilna je nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, kljub ekonomski izobrazbi in pridobljenem nazivu preizkušenega notranjega revizorja, težko zaposljiva, kar izhaja tudi iz predloženih prijav na razpisana delovna mesta ter dejstva, da je zaradi neuspešnih prijav odprla s. p. Odločitev sodišča prve stopnje glede na tako ugotovljena dejstva ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišče RS. V sodbi opr. št. VIII Ips 249/2017 z dne 16. 1. 2018 je namreč Vrhovno sodišče RS potrdilo odločitvi nižjih sodišč, da delavcu pripada denarno povračilo v znesku 10 bruto plač (delavec je bil v času odločanja star 39 let, pri toženi stranki zaposlen 14 let in ima visoko strokovno izobrazbo). Ni odločilna le delovna doba pri delodajalcu, temveč tudi starost delavca, ki tudi vpliva na težjo zaposljivost. V obravnavani zadevi je tudi bistveno, da je tožnica 30. 6. 2016 samoiniciativno odprla s. p. ter s tem bistveno zmanjšala znesek reparacije, ki ji ga je dolžna povrniti tožena stranka, glede na to, da ji po odprtju s. p. ni bilo več mogoče priznati delovnega razmerja pri toženi stranki. Tožničina reparacija je torej manjša za več kot eno leto delovnega razmerja, glede na to, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo dne 12. 7. 2017. Zaradi navedenega ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na odločitve Vrhovnega sodišča RS oziroma Višjega delovnega in socialnega sodišča, saj gre za neprimerljive zadeve, ki deloma (razen trajanja delovne dobe), temeljijo na drugačnih okoliščinah, ki pa jih je treba upoštevati pri določitvi višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Pritožbeno sodišče še dodaja, da se je tožnica prijavljala na zaposlitve, za katere je izpolnjevala pogoje, zato ni utemeljen očitek tožene stranke, da se je prijavljala zgolj na "ekskluzivne" razpise pri bankah oziroma največjih slovenskih družbah.

15. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbi tožnice delno ugodilo, v preostalem pa pritožbi tožnice in tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP.