Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi izmenskega dela izhajalo iz Direktive 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje namreč pri opredelitvi izmenskega dela ni upoštevalo le navedene Direktive, pač pa tudi obe v vtoževanem obdobju veljavni Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl. - člen 32 ter Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl. - člen 31), ki sta zavezovali pravdni stranki. Iz vseh navedenih predpisov pa izhaja, da izmensko delo oziroma organizacija delovnega časa v izmenah pomeni, da se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi nočni izmeni po določenem ponavljajočem se vzorcu. Tudi sicer že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni (prim. sodbo VSRS VIII Ips 20/2020).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici neizplačan dodatek za delo v popoldanski izmeni za leto 2018 in 2020 v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe. Odločilo je še, da je tožnica dolžna plačati toženki stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se neenakomerna razporeditev delovnega časa in izmensko delo medsebojno ne izključujeta. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da ji ne pripada dodatek za izmensko delo, ker da dela ni opravljala v izmenah. Opredelitev izmenskega dela je v izpodbijani sodbi povzeta iz Direktive 2003/88/ES, ki pa določa minimalne zahteve. Državam ne preprečuje uvedbe nacionalnih določb, ki zagotavljajo večje varstvo zdravja in varnosti delavcev. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica pri toženki ni delala v izmenah. Iz evidenc prihodov na delo izhaja, da je prihajala na delo ob različnih urah in delo na posamezne izmene opravljala različno dolgo. Izmensko delo že po Direktivi ni omejeno na znan vzorec, saj gre za izmensko delo tudi v primeru prekinjenega vzorca. Nadalje navaja, da so podpisniki KPDTS sprejeli komentar člena, ki določa izmensko delo, iz katerega izhaja, da je treba delavcu plačati dodatek za izmensko delo vsakič, ko dela v izmeni, tudi če je to samo en dan. Sodišču prve stopnje očita, da si je določbo izmenskega dela napačno razlagalo in da je spregledalo namen, ki ga zasleduje ta dodatek. Ker je tožnica po razporedu delo opravljala tudi v popoldanski izmeni, meni, da ji pripada dodatek za izmensko delo, saj bi drugačna razlaga pomenila obid pravnih predpisov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno zaključilo, da tožnica dela ni opravljala v izmenah, zato je pravilno zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo v popoldanskih izmenah.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica delo opravljala v neenakomerno razporejenem delovnem času. Pritožbeno stališče, da se neenakomerna razporeditev delovnega časa in izmensko delo medsebojno ne izključujeta, ni odločilno. V tej zadevi je namreč bistveno le to, da tožnica dela ni opravljala v izmenah. Nenazadnje je v svoji izpovedbi potrdila, da pri toženki ni bilo določenih izmen dela tedensko, mesečno ali dnevno.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri opredelitvi izmenskega dela izhajalo iz Direktive 2003/88/ES, ki določa minimalne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri organizaciji delovnega časa. Sodišče prve stopnje namreč pri opredelitvi izmenskega dela ni upoštevalo le navedene Direktive, pač pa tudi obe v vtoževanem obdobju veljavni Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl. - člen 32 ter Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl. - člen 31), ki sta zavezovali pravdni stranki. Iz vseh navedenih predpisov pa izhaja, da izmensko delo oziroma organizacija delovnega časa v izmenah pomeni, da se delo izmenoma opravlja v dopoldanski, popoldanski ali tudi nočni izmeni po določenem ponavljajočem se vzorcu. Tudi sicer že poimenovanje pojma izmensko delo nakazuje, da gre za položaj, ko se delovnik delavca izmenjuje po določenem vzorcu in zajema različna časovna obdobja (različne delovnike) na dnevni ali tedenski ravni (prim. sodbo VSRS VIII Ips 20/2020).

8. Drži pritožbena navedba, da gre skladno z Direktivo za izmensko delo tudi v primeru prekinjenega vzorca (5. točka 2. člena Direktive). Vendar pa v časovnem vidiku dela tožnice za toženko ni zaznati prav nobenega vzorca. Tožnica je namreč v vtoževanem obdobju na delo prihajala dnevno ob povsem različnih urah in odhajala ob različnih urah ter delo na posamezne dni opravljala različno dolgo. Delavci pri toženki (tudi tožnica) so na delo prihajali ob različnem času, glede na pričakovan obseg dela na posamezen dan, in odhajali glede na potrebe delovnega procesa. Tožnica je delo opravljala po razporedu, ki je bil določen z urnikom dva tedna vnaprej, glede na potrebe delovnega procesa, pa še ta se je stalno spreminjal. Pri toženki torej ni bilo nobenega določenega (še manj pa ponavljajočega) vzorca delovnega časa, v katerem bi tožnica opravljala delo. Da je za izmensko delo odločilno izmenično menjavanje delavcev na določenem delovnem mestu po določenem vzorcu, pa izhaja tudi iz sklepa VDSS Pdp 604/2023, na katerega se sklicuje pritožba.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na komentar navedenih členov Kolektivnih pogodb dejavnosti trgovine Slovenije, ki urejata izmenski delovni čas, češ da iz komentarja izhaja, da pripada dodatek za izmensko delo delavcu vedno - tudi če je to le en dan, ko dela v času, ki predstavlja 75 % in več njegove delovne obveznosti po 12. uri. Sodišče na komentarje predpisov ni vezano. Tudi sicer pa iz celotnega besedila komentarja izhaja, da je pogoj za izplačilo dodatka za izmensko delo opravljanje dela v izmenah, kar pa v tej zadevi ni podano.

10. Zgolj dejstvo, da je tožnica delo opravljala (tudi) popoldne, torej še ne pomeni, da je upravičena do dodatka za izmensko delo, kot zmotno meni v pritožbi. Pogoj za izplačilo tega dodatka je namreč opravljanje dela v izmenah (71. člen v zvezi z 31. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije - Ur. l. RS, št. 52/2018 in nasl., oziroma 68. člen v zvezi z 32. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije - Ur. l. RS, št. 24/2014 in nasl.).

11. Ker glede na navedeno niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi določil Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 186,66 EUR, ki ji jih je tožnica dolžna povrniti v roku 15 dni.

Zveza:

Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2018) - člen 31, 71 Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) - člen 32, 68 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353,

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 2, 2-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.