Jedro

Po 26. členu URS je odgovornost podana, čim je ugotovljena nepravilnost ravnanja. Vrsta krivde ni pomembna.

Država na podlagi 26. člena URS odgovorna tudi za sistemsko pogojene sodne oziroma upravne zaostanke.

Izrek

I. Pritožbi toženke se v delu, ki se nanaša na odločitev o dovolitvi objektivne spremembe tožbe ter v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi, zavrne in se v tem delu z vmesno sodbo potrdi izpodbijana odločba.

II. Pritožbi toženke se v delu, ki se nanaša na odločitev o višini vtoževane odškodnine ter v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških ugodi, izpodbijana sodba se v teh delih razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da je v roku 15-ih dni dolžna plačati tožeči stranki znesek 10.297,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2011 dalje. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 2.252,59 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Meni, da je izpodbijana sodna odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je tekom pravdnega postopka tožbeni zahtevek iz 4.992,08 EUR povečala na 10.297,00 EUR, čemur je tožena stranka nasprotovala. Sodišče ima kljub nasprotovanju tožene stranke sicer možnost dovoliti spremembo tožbe, vendar mora svojo odločitev obrazložiti, česar pa v danem primeru ni storilo. Prvostopenjsko sodišče tudi ni obrazložilo, na kateri pravni podlagi je tožeči stranki priznalo odškodnino, kar je pomembno zlasti iz razloga, ker se je sodišče v izpodbijani sodni odločbi ukvarjalo le s protipravnostjo in škodo, ne pa tudi z vzročno zvezo in krivdo. Prvo sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni storila ničesar, da bi zmanjšala škodo ter glede njenega ugovora v obrestnem delu tožbenega zahtevka. Zaradi opisanih pomanjkljivosti je toženi stranki odvzeta možnost, da se uspešno brani s pritožbo, kar predstavlja ne le bistveno kršitev določb postopka, temveč tudi kršitev ustavne in konvencijske pravice do izjave, ki jo določata tako 22. člen Ustave RS, kot 6. člen EKČP. Kršitev določbe 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tožena stranka vidi v tem, da so pri odločitvi o višini dosojene odškodnine, torej glede odločilnega dejstva odškodninske odgovornosti, nasprotja med razlogi, ki jih navaja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe in izvedenimi dokazi. Očitno je prvostopenjsko sodišče spregledalo, da ni bila razveljavljena odločba o odmeri dohodnine za leto 1997 z dne 19.1.1999, temveč je bila razveljavljena odločba o odmeri dohodnine o dohodku, doseženim z opravljanjem dejavnosti od 1.1.1997 do 6.12.1997 z dne 3.12.1998. Nepopolno ugotovitev dejanskega stanja tožena stranka vidi v tem, ker prvostopenjsko sodišče v zvezi z ugotovitvijo o dolgotrajnosti postopkov pred upravnimi in pravosodnimi organi ni ugotavljalo dejstev, na podlagi katerih je mogoče dosoditi odškodnino zaradi kršitve pravice do odločanja v razumnem roku. Prvo sodišče tudi ni ugotavljalo in obrazložilo, kaj je tožeča stranka storila, da bi bilo o njenem zahtevku pravočasno odločeno. Zmotno je prvostopenjsko sodišče štelo, da je bil v letu 1997 tožničin edini obdavčljivi vir dohodkov, dohodek iz dejavnosti in ni upoštevalo še ostalih obdavčljivih dohodkov tožnice v letu 1997. Kot je razvidno iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 1997 št. 02042500 z dne 19.1.1999, je bila tožnici, poleg dobička, dohodnina odmerjena tudi iz ostalih nadomestil in katasterskega dohodka. Tožena stranka je še navedla, da je dobiček dosežen pri opravljanju dejavnosti le eden od virov dohodkov in da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča odpravljena le „ena postavka“, v odločbi o odmeri dohodnine in ne celotna odločba. Pritožba še opozarja, da v primeru, če bi bilo odločeno o dohodninski obveznosti tožnice po sodbi Vrhovnega sodišča, bi davčna obveznost tožnice znašala (za doplačilo) 110.219,00 SIT. Tožena stranka je podala ugovor zastaranja tako glede glavnice, kakor tudi glede zahtevanih zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče se je do ugovora zastaranja opredelilo glede glavnice, ne pa tudi glede obresti. Tožeča stranka je tožbo vložila 21.4.2010 in poleg glavnice 4.992,08 EUR zahtevala tudi obresti od 4.9.2003 dalje. V skladu z določbo 347. člena OZ obresti zastarajo v roku treh let. Prvostopenjsko sodišče je tožeči stranki priznalo dve vrsti obresti, in sicer za čas od 4.9.2003 do 20.9.2011 obresti, ki so določene z davčnim predpisom, od 1.10.2011 dalje pa zakonske zamudne obresti na podlagi ZPOMZO, pri čemer ni pojasnilo, zakaj je ravno od oktobra 2011 dalje tožnici priznalo zakonske zamudne obresti. Sicer pa ne gre spregledati, da je tožeča stranka ves čas postopka zahtevala zamudne obresti po davčnih predpisih in je sodišče temu le delno sledilo. Sodišče je za zakonske zamudne obresti od 1.10.2011 odločilo mimo tožbenega zahtevka, kar pa je nedvomno v škodo toženi stranki, saj je stopnja davčnih obresti nižja od zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v stroškovni odločitvi tožnici dvakrat priznalo nagrado za postopek v višini 253,00 EUR.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in je predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 20.3.2012 o zahtevku že enkrat odločilo in je zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo povrnitev stroškov postopka. Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo z obširno obrazložitvijo ter napotki. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno dovolilo spremembo tožbe, ker je menilo, da je sprememba smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama v skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je dovolitev spremembe tožbe v spornem primeru smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Zaradi spremembe tožbe se tudi ni zavlekel pravdni postopek, saj gre zgolj za zvišanje tožbenega zahtevka glede na izračun izvedenca. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo pravni standard „smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami in zato pravilno odločilo, da se objektivna sprememba tožbe dovoli.

7. Tožeča stranka zahteva vrnitev davka od dohodka iz dejavnosti, za katerega zatrjuje, da ga je plačala na podlagi odločbe Davčne uprave RS z dne 3.12.1998 in za katero zatrjuje, da je bila s sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 1426/2004 z dne 15.5.2008 odpravljena. Tožeča stranka je zahtevek utemeljevala na podlagi neupravičene obogatitve ter na odškodninski podlagi. Ker pogoji iz naslova neupravičene pridobitve niso bili izpolnjeni, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku na odškodninski podlagi zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke, ker je zaradi dolgotrajnosti postopka pred upravnimi in pravosodnimi organi prišlo do absolutnega zastaranja postopka ponovne odmere davka za leto 1997. 8. V konkretnem primeru je tožeča stranka uveljavljala terjatev iz naslova pravice do povračila škode po prvem odstavku 26. člena Ustave Republike. Tožena stranka v pritožbi očita prvostopnemu sodišču, da ni ugotovilo vrsto njene krivde, vendar ne gre za pravno tehten očitek. Po 26. členu Ustave RS je odgovornost podana, čim je ugotovljena nepravilnost ravnanja. Del pravne stroke se celo nagiba k stališču, da je predpisana objektivna odgovornost, vendar je tudi upoštevajoč po OZ predpisano načelo krivdne odgovornosti zadosti opredeljena krivda tožene stranke že z uporabo strožjega merila skrbnosti po drugem odstavku 6. člena OZ. Pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, je potrebno izhajati iz narave njegovega dela. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno. Zgolj drugačna presoja, zaradi katere je izpodbijana odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, še ni podlaga za stališče, da je bilo storjeno protipravno ravnanje, ki je podlaga za pravico do povračila škode po 26. členu URS. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je do dolgotrajnosti postopka prišlo zaradi tega, ker bi posamezni organi namerno zavlačevali, temveč je zatrjevala, da ji je škoda nastala, ker je zaradi dolgotrajnosti postopkov pred upravnimi in pravosodnimi organi prišlo do absolutnega zastaranja postopka ponovne odmere davka za leto 1997. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča Up 651/11, je država na podlagi 26. člena Ustave odgovorna tudi za sistemsko pogojene sodne oziroma upravne zaostanke, kar je tudi v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere izhaja, da je država odškodninsko odgovorna za kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne le v primeru neprimernega postopanja konkretnega organa, temveč tudi v primeru, ko je nerazumno dolgo sojenje posledica objektivnega stanja zaostankov na sodišču oziroma pred upravnim organom. Država je namreč tudi v tem primeru odškodninsko odgovorna, ker ni organizirala upravnega in pravosodnega sistema tako, da bi sodišča in upravni organi zahteve iz 6. člena EKČP lahko uresničevali. Zagotavljanje sojenja v razumnem roku in s tem skladnost postopka s 24. členom Ustave RS in 6. členom Evropske konvencije za varstvo človekovih pravic, namreč ni le odgovornost upravnih organov in sodišča, pač pa vseh vej državne oblasti, tudi izvršilne in zakonodajne. Postopek reševanja pravnih sredstev od dne 10.12.1998, ko je bila vložena pritožba tožnice zoper odločbo DURS do dne 24.6.2008, ko je Ministrstvo za finance zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, ki je z odločbo z dne 7.8.2008 postopek zaradi zastaranja pravice do odmere davka ustavil, je tudi po presoji pritožbenega sodišča nerazumno dolgo trajal. Res se je v zadevi odločalo na več stopnjah, vendar v konkretni zadevi ne gre za težjo zadevo, ki bi opravičevala daljše trajanje postopka v posamezni fazi odločitve. Potrebno je tudi upoštevati, da se je v postopku odločalo o tožničini pravici do odmere davka, ki ima relativno dolge zastaralne roke, vendar je kljub temu zaradi dolgotrajnosti postopka, njena pravica do odmere davka absolutno zastarala. Tožena stranka ni ponudila ne dejstev ne dokazov, da ni kriva za neprimerno dolgotrajnost postopka, s škodno posledico v premoženju tožeče stranke.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo, saj je tožnici ravno zaradi nastopa absolutnega zastaranja postopka ponovne odmere dohodnine za leto 1997, nastala škoda. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da se v osnovo za dohodnino všteje dobiček, dosežen z opravljanjem dejavnosti, kot je bil ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti za isto obračunsko obdobje. Pri odmeri dohodnine davčni organ upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Zakon torej ni določal, da bi morala biti odločba o odmeri dohodnine od dohodkov iz dejavnosti dokončna oziroma pravnomočna. Dokler odločba o odmeri davkov od dohodka iz dejavnosti ni spremenjena oziroma izdana nova, je za davčni organ veljavna trenutna odločba o davku iz dejavnosti, zato dejstvo, da se tožeča stranka ni pritožila zoper odmero dohodnine, ne prekine vzročne zveze med protipravnostjo ravnanja tožene stranke in nastalo škodo, saj v postopku odmere dohodnine ne bi bil upoštevan njen ugovor, ki se nanaša na odmero davkov iz dejavnosti, kot vira dohodnine (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS: I Up 1374/2003, II U 151/2009, U 1718/2002) oziroma se ugovori, ki se nanašajo na odmero davka iz dejavnosti v postopku odmere dohodnine ne morejo uveljavljati, in se v postopku odmere dohodnine kot osnova za odmero dohodnine, upošteva dobiček iz dejavnosti, kot je bil ugotovljen z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča, da se upravni postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba) ponovi deloma ali v celoti ter na podlagi obnovljenega postopka izda drugačno odločba v upravni zadevi. Obnova postopka je dopustna le ob pogojih, ki jih določa zakon. Člen 260 ZUP določa dva osnovna pogoja za obnovo postopka. Prvi je, da je upravni postopek končan z odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna. Odločba je dokončna, če je ni mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Dokončne so vse odločbe druge stopnje in odločbe prve stopnje, zoper katere pritožba ni dovoljena, kot tudi tiste, zoper katere je pritožba dovoljena, vendar ni bila vložena oziroma ni bila vložena pravočasno. Pravnomočnost odločbe ni pogoj za obnovo postopka, zadošča njena dokončnost. Novo dejstvo in nov dokaz v postopku odmere dohodnine, je na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev, izdana odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti, po kateri se ugotavlja dobiček, drugačen od tistega, ki je bil ugotovljen v prvotnem postopku in upoštevan v postopku odmere dohodnine. V konkretnem primeru bi moral organ prve stopnje po obrazložitvi in navodilu Vrhovnega sodišča RS izdati novo odločbo o odmeri davkov od dohodkov iz dejavnosti, v kateri bi bil dobiček iz tega naslova, ob upoštevanju znižanja davčne osnove v višini 40 % investiranega zneska predmeta v osnovna sredstva, drugače ugotovljen. Po izdaji nove odločbe o odmeri davkov od dohodkov iz dejavnosti, bi moral organ prve stopnje po uradni dolžnosti začeti obnovo postopka odmere dohodnine, do česar pa ravno zaradi dolgotrajnosti postopka odmere davka od dohodkov iz dejavnosti, ni prišlo, ker sta tako pravica do odmere davka kot tudi pravica do odmere dohodnine, absolutno zastarana. Glede na navedeno je tako podana vzročna zveza med protipravnim ravnanjem tožene stranke in pa tožnici nastalo škodo.

10. Tožeča stranka navaja, da je tožeča stranka deloma kriva za svojo premoženjsko škodo, saj ni vložila sredstev za pospešitev postopka, vendar pa ni navajala in predlagala dokazov o učinkih procesnih sredstev. Tožena stranka bi morala navesti zelo konkretna dejstva o učinkovitosti procesnih sredstev, na katere se je sklicevala, da bi lahko prepričala sodišče o deležu tožeče stranke, vzročni zvezi in s tem njeni odgovornosti za nastalo škodno posledico. Iz predpisov namreč ne izhaja, da bi uporaba sredstev za pospešitev postopka oziroma nadzorstvena pritožba vodila v prednostno obravnavanje zadev.

11. Utemeljeno pa tožena stranka izpodbija odločitev o višini prisojene odškodnine.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno odločilno dejstvo glede višine prisojene odškodnine, da je bila odločba o odmeri dohodnine za leto 1997 odpravljena. Pravilno namreč pritožba poudarja, da odločba o odmeri dohodnine št. 02042500 za leto 1997 z dne 19.1.1999 ni bila razveljavljena, saj se tožnica zoper navedeno odločbo ni pritožila, zato je odločba postala pravnomočna. Je pa bila z odločbo Ministrstva za finance z dne 29.8.2003 odpravljena odločba o odmeri davka iz dejavnosti, ki je bila izdana dne 3.12.1998. 13. V nasprotju s predloženo listino o odločbi o odmeri dohodnine za leto 1997, je navedba sodišča, da je v odločbi o dohodnini sporna dohodnina odmerjena samo od dohodka iz dejavnosti. Iz navedene odločbe o odmeri dohodnine z dne 19.1.1999 namreč izhaja, da je bila tožnici dohodnina, poleg dobička, odmerjena tudi iz ostalih nadomestil in katastrskega dohodka.

14. Pritožbeno sodišče ponovno navaja, da v skladu s 5. členom Zakona o dohodnini, ki je kot materialni zakon veljal za odmero dohodnine za leto 2002, dohodnino plačuje fizična oseba s stalnim prebivališčem v RS, ki ima v posameznem koledarskem letu na njenem območju dohodke, ki jih zakon šteje med vire dohodnine. V skladu s 5. točko 6. člena citiranega zakona se v osnovo za dohodnino med drugim všteva tudi dobiček, dosežen za opravljanje dejavnosti v višini, od katere je bil odmerjen davek iz dejavnosti, zmanjšan za olajšave, ki se priznajo po Zakonu o dohodnini. Zavezanci, ki plačujejo davek iz dejavnosti na podlagi odmerne odločbe, ki jo izda davčni organ, v napovedi za odmero dohodnine, davčne osnove ne izkažejo. Pri odmeri dohodnine davčni organ zato upošteva davčno osnovo, ugotovljeno z odločbo o odmeri davka iz dejavnosti. Postopek odmere davka od dohodkov iz dejavnosti in postopek odmere dohodnine sta dva samostojna postopka, tako kot sta tudi odločba o dohodnini z dne 19.1.1999 ter odločba o odmeri davka od dohodkov iz dejavnosti z dne 3.12.1998, dve samostojni odločbi.

15. Glede višine odškodnine pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da je zmotno stališče tožeče stranke, da ji je škoda nastala v višini celotne plačane dohodnine. Pri oškodovancu je namreč potrebno vzpostaviti takšno stanje kot bi bilo brez škodnega dogodka. V konkretnem primeru je zato tožeča stranka upravičena le do vrnitve razlike med plačano dohodnino in dohodnino, ki bi jo ugotovil davčni organ v ponovljenem postopku, če ne bi prišlo do protipravnega ravnanja tožene stranke, torej dohodnine z upoštevanjem znižane davčne osnove v višini 40% investiranega zneska v opredmetena osnovna sredstva.

16. Tožena stranka tudi utemeljeno izpodbija odločitev prvega sodišča glede zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje ne pojasni zakaj je tožeči stranki za čas od 4.9.2003 do 30.9.2011 priznalo obresti, ki so določene z davčnimi predpisi, od 1.10.2011 dalje pa zakonske zamudne obresti. Prvo sodišče tudi ni pojasnilo na podlagi katerega predpisa je tožeča stranka upravičena do plačila obresti, ki so določene z davčnimi predpisi tudi po zapadlosti odškodninske terjatve v plačilo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, kdaj je tožena stranka s plačilom odškodnine prišla v zamudo. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ), vendar pa sama zapadlost odškodninske obveznosti še ne pomeni tudi zamude dolžnika. Zapadlost je le pogoj za to, da dolžnik sploh pride v zamudo. 299. člen OZ določa, kdaj dolžnik pride v zamudo in sicer, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev oziroma, ko upnik z opominom, ali začetkom postopka zahteva od njega naj izpolni obveznost. V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, kdaj in v kakšni višini je odškodninska obveznost zapadla, niti kdaj natančno je tožnica od tožene stranke zahtevala izpolnitev obveznosti. Nadalje je utemeljen tudi očitek pritožbe, da se sodišče ni opredelilo do ugovora zastaranja zamudnih obresti. Po oceni sodišča druge stopnje je sodba v tem delu brez razlogov in zato obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov z vmesno sodbo potrdilo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi ter odločitev o objektivni spremembi tožbe in v tem delu zavrnilo neutemeljeno pritožbo toženke, v dajatvenem delu in v odločitvi o pravdnih stroških, pa je pritožbi ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 315. členom, 354. člen in 355. člen ZPP).

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje določbo 362. člena ZPP obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v navedeni odločbi, ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva in nato o višini tožbenega zahtevka ponovno odločiti, pri tem pa paziti, da bo sodba imelo vse razloge o odločilnih dejstvih, da bodo ti razlogi jasni in da ne bodo med seboj v nasprotju.

19. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o višini zahtevka.

20. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.