Jedro

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je o tistih dejstvih, od katerih je odvisna neposredna uporaba materialnega ali procesnega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 70.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je spoznalo obsojenega L.Č. za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obsojencu je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, plačila povprečnine pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenčev zagovornik je dne 16.01.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (razloga iz 1. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP), kot tudi "na podlagi 427. člena ZKP". Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. je odgovoril na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) in ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena. Sodišči se nista opredelili glede možnosti nastanka poškodb zaradi padca na rob zaboja, ki jo v dopolnilnem strokovnem mnenju dopušča izvedenec medicinske stroke, pa tudi oškodovanec sam je v preiskavi izjavil, "da je verjetno z nosom priletel na rob tega zaboja in je verjetno dobil poškodbe nosu". Ker je možnost nastanka poškodb bistvena okoliščina za presojo obsojenčevega naklepa in ker sodbi nimata razlogov o možnosti nastanka poškodb zaradi padca na zaboj, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi česar predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in ponovno sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zmotno je stališče vložnika zahteve, da pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih zato, ker se opredeljuje le do dveh, ne pa do vseh treh možnih načinov nastanka oškodovančeve poškodbe, ki jih je opredelil izvedenec medicinske stroke.

Absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo uveljavlja zagovornik, je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, to je o tistih dejstvih, od katerih je odvisna neposredna uporaba materialnega ali procesnega zakona. Sodišče je v obrazložitvi sodbe dolžno navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (7. odstavek 364. člena ZKP). Če sodišče v sodbi ne navede razlogov o posameznem odločilnem dejstvu, glede katerega iz izreka ali obrazložitve sodbe izhaja, da ga sicer šteje za ugotovljenega, je podana omenjena absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

V obravnavanem primeru glede načina izvršitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe pravnomočna sodba v zvezi s tem odločilnim dejstvom sledi obtožbi in ugotavlja, da je obsojenec oškodovanca udaril po glavi z lesenim stolom in mu s tem povzročil zdrobilni zlom nosne kosti. Takšen način nastanka poškodbe je izvedenec medicinske stroke označil kot najbolj verjetnega glede na sledove, ki jih je noga stola pustila na oškodovančevem obrazu. Enak način poškodovanja sta zatrjevala tudi oškodovanec I.J. in V.B. Ostala dva načina nastanka poškodbe (udarec s pestjo oziroma udarec z glavo ob rob zaboja) sta, kot izhaja iz izvedenčevega mnenja, manj verjetna in ju je izvedenec omenil le kot teoretično možnost (l. št. 49 in 68).

Nižji sodišči obrazloženo ugotavljata, da je obsojenec oškodovanca poškodoval na način, kot ga zatrjujeta omenjeni priči in ki ga je tudi izvedenec medicinske stroke označil kot najbolj verjetnega, torej, da ga je poškodoval z udarcem s stolom po glavi. S tem sta se sodišči določno in popolnoma opredelili do tistega načina izvršitve kaznivega dejanja (odločilno dejstvo), ki ga štejeta za dokazanega in s tem posredno zavrnili ostale možne načine poškodovanja. Zato zatrjevana procesna kršitev ni podana. Kolikor zagovornik trdi, da je nastanek poškodbe zaradi udarca glave v rob zaboja enako verjeten kot udarec s stolom, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Iz istega razloga - torej zato ker gre za izpodbijanje dejanskega stanja - Vrhovno sodišče tudi ni moglo upoštevati ostalih vložnikovih navedb, s katerimi izraža pomisleke v pravilnost ocene verodostojnosti prič in sodišču očita, da ni upoštevalo in raziskalo oškodovančeve vinjenosti ob dogodku in s katerimi želi prepričati, da obsojenec oškodovancu ni mogel povzročiti takšne poškodbe na način, kot ga ugotavljata sodbi nižjih sodišč. Zagovornik s takšnimi navedbami ponuja drugačno dokazno oceno in zaključke kot pravnomočna sodba, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zagovornikovi pomisleki tudi niso vzbudili precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki bi bil podlaga za razveljavitev pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti (427. člen ZKP).

Vložnik zahteve se sklicuje tudi na kršitev kazenskega zakona, ker sodišče, čeprav "gre za klasičen primer silobrana, ni uporabilo določbe 11. člena KZ". Kršitev kazenskega zakona bi bila podana, če bi sodišče ugotovilo okoliščine, ki bi izključevale protipravnost obsojenčevega ravnanja zaradi silobrana, pa obsojenca ne bi oprostilo po 1. točki 357. člena ZKP v zvezi z 11. členom KZ. Ker pa je bil v pravnomočni sodbi obstoj silobrana izrecno izključen, zagovornik tudi na ta način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa, kot je že bilo omenjeno, ni predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Ker v zahtevi uveljavljana kršitev ni podana oziroma ni zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o dolžnosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 3. odstavkom 92. člena ZKP.