Jedro

Revizija poskuša utemeljiti zmotno uporabo materialnega prava s trditvijo, da pritožbeno sodišče govori o obogatitvenem zahtevku, vendar toženec ni bil obogaten, toženka pa ne prikrajšana in gre samo za zmotno gledanje na stvar. S takimi trditvami toženec ne more izpodbiti pravilne materialnopravne presoje, ki temelji na dejanskih ugotovitvah, da je tožnica s svojim delom za toženca ustvarila korist, hkrati pa bila prikrajšana, ker se ni uresničila podlaga, ki ji je bila za delo v korist tožnika obljubljena, to je pridobitev nepremičnine s strani toženca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačati tožnici 6.956,27 EUR (prej 1,667.000 SIT), višji tožbeni zahtevek do uveljavljanih 37.556,33 EUR (prej 9,000.000 SIT) pa je zavrnilo. S tožničinim delom v gospodinjstvu in na kmetiji je toženec neupravičeno pridobil korist, tožnica pa je bila prikrajšana, ker se je izjalovilo njeno pričakovanje pridobitve toženčeve nepremičnine.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo o tožbenem zahtevku na podlagi prostega preudarka v smislu 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbeno sodišče pa je tako stališče spremenilo in navedlo, da je sodišče prve stopnje prišlo do dokončnega zaključka na podlagi dokazne ocene. Taka sprememba stališča je milo rečeno čudna, saj je višje sodišče ob upoštevanju toženčeve pritožbe ugotovilo, da je uporaba prostega preudarka zmotna, a kljub temu pritožbi ni ugodilo. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo prosti preudarek izključno iz razloga, ker ni imelo dokazov in argumentov, da bi ugodilo tožnici, pritožbeno sodišče pa je sprejelo povsem drugačno pravno stališče. Evidentno je zmotno uporabljeno materialno pravo, ko se odloča drugače, kakor bi bilo treba in smelo biti odločeno. Nekorektno in nepravilno je stališče sodišč o urni postavki in številu opravljenih ur, saj tožnik ni imel nobene koristi, ker tožnica ni bila za delo sposobna in ni želela delati. Toženec jo je v hiši obdržal zaradi dobrosrčnosti. Toženec ni bil obogaten niti za tolar, ampak prikrajšan, saj je imel s tožnico samo stroške, ker iz zdravstvenih razlogov ni bila sposobna tako rekoč ničesar delati. Nikoli se ni zgodilo, da bi izjavil tožnici, da ji bo zapisal del svojega premoženja, saj ima svoje otroke, ki jim bo izročil svoje imetje.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je ne konkretizira in ne obrazloži. Navaja samo, da bi moralo pritožbeno sodišče ob pravilnem pristopu v teku pritožbenega postopka prvostopenjsko sodbo spremeniti. Taka trditev niti ne opisuje niti ne utemeljuje kakršnekoli kršitve postopka. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na kršitve postopka (371. člen ZPP), zato opisano uveljavljanje revizijskega razloga bistvene kršitve pravdnega postopka ne more biti uspešno.

7. Tožnik v reviziji zmotno zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče odločilo o denarnem zahtevku po prostem preudarku v smislu 216. člena ZPP in da je pritožbeno sodišče to stališče spremenilo, češ da je do odločitve prišlo na podlagi dokazne ocene. V izpodbijani sodbi ni namreč nobene spremembe stališča, saj je prvostopenjsko sodišče v resnici odločilo na podlagi ocene dokazov, kar je jasno razvidno iz dokaznega postopka in iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (na 3. do 6. strani o podlagi zahtevka, na 6. do 8. strani o višini prisojenega zneska). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo obširni dokazni postopek in nato vestno ter skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj, tako da je prišlo do ustreznih dejanskih zaključkov, kar je na koncu tudi samo izrecno zapisalo, temu pa je res dodalo še zapis o prostem preudarku, ki pa ga dejansko ni bilo, saj so bila vsa odločilna dejstva ugotovljena na podlagi proste dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP. Vse to je že podrobneje pojasnilo pritožbeno sodišče, ki je na svoji 9. strani pravilno zavrnilo zmotno toženčevo stališče o tem, da je bilo razsojeno po prostem preudarku po 216. členu ZPP. Ne gre torej za nobeno spremembo stališča oziroma za zmotno uporabo materialnega prava, prav tako pa tudi ni utemeljena trditev, da prvostopenjsko sodišče ni imelo dokazov in argumentov, da bi ugodilo zahtevku, saj so iz prvostopenjske sodbe razvidne odločilne dejanske ugotovitve, ki jih je preizkusilo pritožbeno sodišče ter jih v strnjeni obliki ponovilo na 6. in 7. strani svoje sodbe.

8. Revizijsko sodišče odloča o pravnih in ne o dejanskih vprašanjih. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da revident dejanskih ugotovitev nižjih sodišč ne more izpodbijati in da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve teh sodišč. Te so strnjeno povzete na 6. in 7. strani drugostopenjske sodbe. Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati številnih tožnikovih revizijskih trditev, ki nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju. V obravnavanem primeru gre za dejstva, ki utemeljujejo neupravičeno pridobitev koristi na strani toženca ter neutemeljeno prikrajšanje na strani tožnice, kot izhaja iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je pravna podlaga v obravnavani zadevi.

9. Drugi, tretji in četrti odstavek druge strani toženčeve revizije vsebujejo izključno nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Ko toženec trdi, da ni imel nobene koristi od tožnice, nasprotuje dejanskim ugotovitvam, da je opravljala gospodinjska dela in da je opravljala druga dela na kmetiji ter zaključkom podrobnega ugotavljanja, koliko ur je tovrstne dejavnosti opravljala tožnica med aprilom 2002 in oktobrom 2004. V 903 dneh je opravila za 1667 ur tovrstnih opravil v toženčevo korist. Zato so brez pomena revizijske trditve, da tožnica ni želela delati, da zaradi zdravstvenega stanja ni mogla delati in podobno ter da je bila tožencu v breme, ne pa v korist. V zvezi s toženčevimi stroški v korist tožnice je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da toženec v tej smeri ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, glede revizijske trditve, da je za tožnico plačeval dodatno zdravstveno zavarovanje pa je ugotoviti, da pomeni nedovoljeno revizijsko novo dejstvo, ki je po 372. členu ZPP neupoštevno.

10. Toženec v reviziji trdi, da je nepravilno stališče obeh sodišč v pogledu urne postavke, kar je ponovno nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, kar velja končno tudi za trditev, da toženec ni nikoli obljubil tožnici, da ji bo zapisal del svojega premoženja. Tudi pri slednjem gre za dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da se je tožnica preselila k tožencu na njegov dom zato, da mu bo gospodinjila in pomagala na kmetiji in ji je zato obljubil zapisati del svojega premoženja.

11. Revizija poskuša utemeljiti zmotno uporabo materialnega prava s trditvijo, da pritožbeno sodišče govori o obogatitvenem zahtevku, vendar toženec ni bil obogaten, toženka pa ne prikrajšana in gre samo za zmotno gledanje na stvar. S takimi trditvami toženec ne more izpodbiti pravilne materialnopravne presoje, ki temelji na dejanskih ugotovitvah, da je tožnica s svojim delom za toženca ustvarila korist, hkrati pa bila prikrajšana, ker se ni uresničila podlaga, ki ji je bila za delo v korist tožnika obljubljena, to je pridobitev nepremičnine s strani toženca. Zaradi neupravičene pridobitve v smislu določb 190. člena OZ je materialnopravno pravilno toženec dolžan plačati tožnici s prvostopenjsko sodbo prisojeni znesek, nasprotne toženčeve revizijske trditve pa revizijsko sodišče ocenjuje za neutemeljene.

12. V skladu z vsem opisanim revizijsko sodišče zaključuje, da je revizija neutemeljena, kar je narekovalo njeno zavrnitev, vključno z zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP).