Jedro

Tožena stranka je na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih šoferja mestnega prometa pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, ni bila pristojna strokovna komisija ZPIZ, ki je o tem dejansko odločila s sklepom z dne 10. 4. 2013. Za tako odločitev je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 od uveljavitve tega zakona pristojna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo, ta komisija pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tudi akt o prenehanju dela komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) ni bil izdan, zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Neutemeljene so pritožbene trditve, da vozniki avtobusov in tovornjakov niso ves delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom in ves čas ne opravljajo zdravju škodljivega dela, zaradi tega jim ne pripada dodatno zavarovanje, temveč le takrat, ko dejansko izvajajo vožnjo. Vrhovno sodišče RS je sodbi in sklepu VIII Ips 30/2019 obrazložilo, da je izraz "80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu" treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1. Efektivni delovni čas je v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZDR-1 vsak čas, v katerem delavec dela (v konkretnem primeru to pomeni čas, ko delavec dela kot voznik avtobusa v mestnem prometu), kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa v mestnem prometu v smislu določbe sklepa o določitvi delovnih mest, se tako šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforji ali na parkirišču in čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas do 22. 4. 2014 do 31. 5. 2019 prijavi v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku na njegov račun pri Kapitalski družbi plača mesečne prispevke za poklicno zavarovanje v višinah, kot izhaja iz II. točke izreka sodbe. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.490,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da tožena stranka tožniku ni plačala spornih prispevkov, sklicujoč se na odločitev strokovne komisije pri ZPIZ, pogoje v sklepu ZPIZ in relevantno zakonodajo, ki ureja področje poklicnega oziroma obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja. Po mnenju tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev za plačilo vtoževanih prispevkov. Poklicno zavarovanje nadomešča obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in je namenjeno zbiranju sredstev za poklicno pokojnino delavcev, ki opravljajo težka in zdravju škodljiva dela ter dela, ki jih pri določeni starosti ni več mogoče uspešno opravljati. Sodišče prve stopnje je zmotno sledilo stališču tožnika, da velja stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1, tj. sklep ZPIZ iz leta 1975, skupaj z obvezno razlago iz leta 1982 in ugotovitvenim sklepom iz leta 1989. Po mnenju tožene stranke je v prvi vrsti potrebno upoštevati osnovne zakonske pogoje za vključitev delovnega mesta v poklicno zavarovanje, ki so v spornem obdobju ves čas enaki. Upoštevati je potrebno, da je za prispevke poklicnega zavarovanja po zakonu pristojna Kapitalska družba. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje je bilo urejeno kot pogodbeno razmerje med KAD in delodajalcem, pravna podlaga za plačilo prispevkov je tako pogodbena. Tožena stranka zato poudarja, da tožnik za tožbeni zahtevek na sklenitev pogodbe ni aktivno legitimiran in je zahtevek v tem delu neizvršljiv. Zahtevek za sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta lahko uveljavlja kvečjemu KAD, če take pogodbe tožena stranka ne bi sklenila. Sodišče prve stopnje pa je glede na ugotovitev v 12. točki, da je ureditev nejasna, da KAD in FURS, ki bi morala po določbah ZPIZ-2 skrbeti za ugotovitve obveznosti glede višine prispevkov in izterjavo le-teh, nista vlagala nobenih zahtev in da delavcu ni preostalo drugega, kot sodno varstvo, s tem tožniku priznalo aktivno legitimacijo in se pri tem napačno sklicevalo na 23. člen Ustave RS. Aktivna legitimacija in pasivna legitimacija se presojata po materialnem pravu in tožnik bi moral biti nosilec pravice, toženec pa nosilec obveznosti nasproti nosilcu pravice iz določenega materialnopravnega razmerja, kar pa v konkretnem primeru ni podano. V pogodbenem razmerju sta namreč na podlagi pristopa v pokojninski načrt delodajalec in KAD. Sodišče prve stopnje je prav tako toženi stranki kršilo pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS in 33. členu Ustave RS (pravica do zasebne lastnine), s tem ko ni dopustilo toženi stranki dokazovanja, da voznik avtobusa zakonski pogoj za poklicno zavarovanje ne izpolnjuje. Sodišče je po mnenju tožene stranke bistveno kršilo določbo pravdnega postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, s tem ko je v 5. točki obrazložitve navedlo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, iz izreka pa izhaja, da je sodišče zahtevku tožnika v celoti ugodilo. Obrazložitev sodbe v 28. točki in razlogi sodbe so nerazumljivi in napačni. V letu 2019 do meseca maja 2020 je bil fond ur 870 in ne 2.088 ur. Sodišče je napačno pri dejanskem številu ur v letu 2019 odštelo le 23 ur namesto 36,5 ur, posledično pa je prišlo do napačnega rezultata, koliko časa je tožnik delal kot voznik avtobusa. Vozniki avtobusov tudi niso ves delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom, ampak le, ko dejansko vozijo. Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da se zabeležka strokovne komisije ZPIZ z dne 5. 6. 1981, ki je določila kriterij prevoženih kilometrov, ne upošteva. V razlogih izpodbijane sodbe se navaja, da zabeležka ni predpis ali splošni akt in zato ne predstavlja pravne podlage. V zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da zabeležka ni predpis in ni bila javno objavljena, tožena stranka navaja, da sodba nima razlogov o tem, zakaj bi taka zabeležka morala biti objavljena. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da se imenuje izvedenca prometne stroke. Sodišče prve stopnje je pri presoji pogoja o "80 % vsega delovnega časa na delih voznika v posameznem letu" napačno upoštevalo vsa dela voznika, ne samo čiste vožnje, s čimer se tožena stranka nikakor ne strinja. Po sistematični, jezikovni in logični razlagi sklepa iz leta 1975 se "dela" nanašajo le na vožnjo vozila, ne pa druga opravila. Da je pomembno, ali se delo vožnje dejansko opravlja in koliko se opravlja je na koncu ugotovilo tudi VSRS v judikatu VIII Ips 30/2019. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določbe postopka po 14. točki prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, kar pa je v nasprotju z izrekom sodbe, s katerim je sodišče zahtevku tožnika ugodilo. Dejansko je sodišče pomotoma zapisalo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, vendar pa iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodilo, kar je v skladu z izrekom sodbe. Izrek sodbe je razumljiv, sodba je jasna in zadostno obrazložena ter vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi sodbe pa niso v nasprotju sami s seboj, zato ni podana uveljavljena bistvena kršitev postopka.

7. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb, ki bi jo naj sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je podelilo aktivno legitimacijo tožniku. Razlogovanje sodišča prve stopnje v zvezi z aktivno legitimacijo tožnika je v 12. točki sodbe dovolj jasno tako, da ni podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je obrazložilo, da je potrebno tožniku zagotoviti sodno varstvo (zato se je sklicevalo na 23. člen Ustave RS), ker mu tožena stranka prispevkov za poklicno zavarovanje ne plačuje, KAD in FURS pa sta pasivna. S tem je smiselno zavrnilo ugovor toženke, da bi morala biti aktivno legitimirana KAD. Tudi v tovrstnih delovnih sporih iz dosedanje sodne prakse ne izhaja, da bi bila legitimacija delavca vprašljiva, kot tudi ne pasivna legitimacija delodajalca - zavezanca za vključitev v poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje.

8. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik za polni delovni čas zaposlen pri toženki od 22. 4. 2014 dalje kot voznik avtobusa, da ga tožena stranka ni vključila v poklicno zavarovanje in da je tožnik 14. 5. 2019 na toženko naslovil zahtevo za odpravo kršitev, da mu plača prispevke za poklicno zavarovanje, na katero toženka ni odgovorila. Med strankama je bilo predvsem sporno, ali je tožnik v spornem obdobju prebil na delu voznika najmanj 80 % dejanskega delovnega časa v posameznem letu in v zvezi s tem, ali se upošteva kriteriji prevoženih 60.000 kilometrov letno.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče pri odločitvi o izpolnjevanju pogojev za poklicno zavarovanje tožnika nepravilno uporabilo materialno pravo. Glede na to, da se je ob uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 109/2006 s sprem.) zavarovalna doba na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženi stranki štela s povečanjem in da ni bila imenovana posebna komisija za ugotavljanje obveznosti poklicnega zavarovanja, ki bi bila na podlagi prvega odstavka 201. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 26/2012 s sprem.) pristojna za ugotavljanje, da niso več izpolnjeni pogoji za vkjučitev v poklicno zavarovanje, je sodišče prve stopnje za presojo, ali je tožnik v spornem obdobju izpolnjeval pogoje za poklicno zavarovanje, pravilno upoštevalo prehodno določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2). Ta določa, da so delovna mesta, za katera so delodajalci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ-1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Ob uveljavitvi ZPIZ-1 se je zavarovalna doba s povečanjem štela vsem delavcem, ki so bili pri toženi stranki zaposleni kot šoferji avtobusov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je pri odločitvi o zahtevku, predvsem o tem, da gre za delovno mesto, na katerem se obvezno plačuje prispevke za poklicno zavarovanje, potrebno upoštevati predpise, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1. Odločitev je v skladu z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 30/2019. 10. Navedeno pomeni, da je bila tožena stranka na podlagi prehodne določbe 413. člena ZPIZ-2 dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih šoferja mestnega prometa pri toženi stranki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, ni bila pristojna strokovna komisija ZPIZ, ki je o tem dejansko odločila s sklepom z dne 10. 4. 2013. Za tako odločitev je v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 201. člena ZPIZ-2 od uveljavitve tega zakona pristojna komisija, ki jo imenuje minister pristojen za delo, ta komisija pa še ni bila imenovana. Prav tako vlada v soglasju s socialnimi partnerji še ni določila meril in kriterijev za ugotavljanje delovnih mest iz prvega odstavka 199. člena ZPIZ-2 ter načina in financiranja dela navedene komisije. Tudi akt o prenehanju dela komisije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) ni bil izdan, zato je treba pri ugotavljanju delovnih mest, glede katerih obstaja obveznost vključitve v poklicno zavarovanje, upoštevati stanje pred uveljavitvijo ZPIZ-1. Pomemben je Sklep o določitvi delovnih mest v eksploataciji gozdov in delovnih mest voznikov, na katerih se zavarovalna doba šteje s povečanjem in o stopnji povečanja (Ur. l. RS, št. 19/75), ki v členu I določa, da se za delovna mesta, na katerih je delo posebno težko in zdravju škodljivo v smislu 220. člena Statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS štejejo tudi delovna mesta voznikov avtobusov v medkrajevnem, mestnem in primestnem prometu. Na teh delovnih mestih se zavarovalna doba šteje s povečanjem v organizacijah, ki so registrirane za javni cestni promet, pod pogojem, da imajo za prevoz potnikov vnaprej določene stalne vozne rede in da vozniki prebijejo na takšnih delih najmanj 80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da vozniki avtobusov in tovornjakov niso ves delovni čas izpostavljeni škodljivim vplivom in ves čas ne opravljajo zdravju škodljivega dela, zaradi tega jim ne pripada dodatno zavarovanje, temveč le takrat, ko dejansko izvajajo vožnjo. Vrhovno sodišče RS je sodbi in sklepu VIII Ips 30/2019 obrazložilo, da je izraz "80 % vsega dejanskega delovnega časa v posameznem letu" treba razlagati v smislu definicije delovnega časa iz 142. člena ZDR-1. Efektivni delovni čas je v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZDR-1 vsak čas, v katerem delavec dela (v konkretnem primeru to pomeni čas, ko delavec dela kot voznik avtobusa v mestnem prometu), kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Za dejanski delovni čas, prebit na delih voznika avtobusa v mestnem prometu v smislu določbe sklepa o določitvi delovnih mest, se tako šteje čas, ko delavec dejansko opravlja delo voznika, kar pa vključuje tudi čas, ko stoji pred semaforji ali na parkirišču in čaka zaradi uskladitve vožnje z voznim redom pa tudi čas priprave in pospravljanja vozila.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zabeležke strokovne komisije ZPIZ z dne 5. 6. 1981, kjer so bili določeni kriteriji prevoženih kilometrov (60.000 kilometrov) in dopisa ZPIZ z dne 10. 3. 2020, čeprav predstavljata odločilna dejstva v sporu. Pravilno se je sodišče prve stopnje sklicevalo na stališče, ki ga je v zvezi s tem zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 30/2019. Podlaga za neupoštevanje dopolnilnega pogoja 60.000 prevoženih kilometrov ni v tem, da sklepa obeh komisij nista predpisa, kot to zmotno v pritožbi uveljavlja tožena stranka, temveč v tem, da komisiji nista bili pooblaščeni za spreminjanje oziroma širitve pogojev za priznanje pravice do poklicnega zavarovanja. Glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da se imenuje izvedenca prometne in ekonomske stroke, ki ga je tožena stranka predlaga, da bi ugotovil, ali je delovno mesto voznika avtobusa še vedno delovno mesto kjer se opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela. Tožena stranka ne more zaobiti zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest poklicno zavarovanje na način, da se naj v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje.

13. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti kot strošek, ki je bil potreben za ta spor, zato krije tožnik svoje pritožbene stroške sam (prvi odstavek 135. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).